V Sloveniji te dni gostuje španski pisatelj Enrique Vila-Matas, ki pri nas predstavlja knjigo Bartleby & Co., ki jo je zaradi eksperimentalnega in fiktivnega pristopa znotraj literature težko umestiti v žanr navadne esejistike, še težje v berljivo leposlovje. V knjižni zbirki Beletrina je roman v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel lansko leto, Vila-Matasovo svojevrstno pisanje metaliterarnih besedilnih iger in drznih literarnih preizkusov pa je tako prvič prevedeno v slovenščino.

Španski pisatelj je na Društvu slovenskih pisateljev v sredo, 17. aprila, ob dopolnjevanju avtorice spremne besede ter velike poznavalke njegove literature Cristine Oñoro Otero, suvereno razmišljal o svoji literarni drži, poziciji ekscentrika, ki med vrsticami odstira celo novo literarno zvrst, občutljivo agrafijo (tj. nezmožnost za pisanje). »Pišem tako kot bi ne poznal ničesar. Nobenega dela. Vračam se na začetek z začudenjem. Znotraj literarnih del odkrivam anomalije.« V istem hipu se, podobno kot že mnogo drugih literarnih ustvarjalcem pred njim, tudi Vila-Matas trka po prsih, da je literatura stalen boj. Ko piše, meša resničnost in fikcijo in to dvoje ga odpelje. Kam? Tega ponavadi ne ve niti pisatelj sam.

Enrique Vila-Matas velja za enega najbolj ekscentričnih sodobnih španskih piscev. »Kritik, ki je prebral mojo prvo knjigo, je kritiziral ravno tisto, kar sem si zadal za naprej, za svoje glavne literarne značilnosti. Nasprotovanje je tako postalo stroj za nastajanje literature. Ko sem čez nekaj let v nekem intervjuju govoril o tem, da sem ekscentrik, je novinar rekel, da to nisem več. Takrat sem se ustrašil. Če moj diskurz sprejme širša javnost, ga moram renovirati.« Pa vendar španski pisatelj poudari, da ne piše za elitno bralstvo, temveč za splošno »republiko literature«. V Španiji proda okoli 40.000 knjig, prav tako se njegova dela uspešno prodajajo v Franciji, kjer poide okoli 20.000 izvodov nekoliko drugače izrazne literature. Kot sam domneva, ekscentrično pisanje bolj razumejo v Franciji kot v rodni Španiji, kjer bralstvo še zmeraj raje sega po klasikih 19. stoletja kot po modernejših principih eksperimentiranja znotraj žanrov književnosti.

Španski prozaist se zaveda ugodnega položaja v sodobni literaturi. Prav tako meni, da mladim, še neuveljavljenim piscem mogoče ne bi uspelo, kar uspeva njemu. Španski knjižni trg se je namreč spremenil in preusmeril v bestsellerje, mlajšim tako samosvojega pisanja najbrž ne bi hoteli tiskati. »Do priviligiranega položaja sem prišel po 25. letih trdega dela. Bil sem oddaljen od centra, od Madrida, ki je takrat zagovarjal realistično literaturo.«  

Vila-Matasove knjige so prevedene v 27 jezikov, prav Bartleby & Co. pa je tista, ki utre pot njegovim ostalim knjigam tudi na bolj eksotična knjižna tržišča. Pisatelj ob tem izpostavi čudenje ob lastnih besedilih, prevedenih v japonščino ali hebrejščino.

Roman Bartleby & Co. je roman o različnih razlogih, zakaj so se posamezni pisci odločili, da bodo nehali pisati – nekateri se morajo soočiti z nezmožnostjo izrekanja, drugi se sami sebi ne zdijo dovolj dobri, spet tretjim se omrači um, ... Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ne bi mogel več pisati, Vila-Matas odgovarja: »S tematiko »nepisanja« sem se že toliko ukvarjal, da me ne ogroža več. Če bi se to res zgodilo, bi se skrivaj ločil od sveta. Odšel bi v kakšno majhno vas in tam skreiral mit, da sem nehal pisati. Tako bi spet prepletel življenje in literaturo, ki bi jo utelešal, ko bi se sprehajal po samotnih vaških poteh.«

Cristina Oñoro Otero, ki iz literarnega opusa uveljavljenega španskega pisca pripravlja doktorsko dizertacijo, pospremi pisateljevo misel: »Kadar Vila-Matas piše eseje, piše o nastanku dela. S tem nauči bralce, kako naj berejo romane 20. stoletja in tiste, ki še pridejo iz tiskarn.«