Naslov odstre tudi pogled v (miselne) prostore, kjer se srečujeta: pričujoča knjiga ni le zbir intervjujev, ki jih je novinar opravil s pesnikom, pač pa globoka reka vprašanj, odgovorov in ne-odgovorov, pričevanj in odzivov nanje, odkritih polemik in ostrih nestrinjanj, zastranitev in pogledov v zaodrje velikih dogajanj ruske (in svetovne) polpretekle zgodovine – reka, ki enakomerno obliva oba svoja bregova.

»Ampak mene veliko bolj zanima to, kar se je Frost naučil od Grkov. Od njih se je naučil uporabljati dialog.« (Brodski)

Vse poti bojda vodijo v Rim, mnoge pa peljejo od Rima (v) dalje – v antično Grčijo, kjer se je med žarečim kamenjem in mehkimi sencami borovcev na marmor, glino, papirus in še kaj izpisala tudi literarna zvrst pogovora ali dialoga. Ime samo (διάλογος) zgoščeno, a dovolj natančno pojasnjuje, da se tod srečata dve besedi: takšna srečevanja so imeli stari Grki (s Sokratom in Platonom na čelu) neizmerno radi, bila so jim v poduk (didaktična literarna zvrst) in v kratek čas (retorično razvedrilo). A tisočletja, ki so legla med nas, so takšna srečevanja vedno znova ukinjala in dialoge vztrajno sprevračala v nekaj manj žarečega in tršega - monologe. Cilj dialoga je torej srečanje (dveh) besed, a ne zavoljo cilja pretaliti ju in uliti poslednjo resnico: ta je gotovo ne-mogoča (čeprav nam jo za nevelik denar ponujajo vsepovsod). Kar je resnično pomembno, je tkanje nepretrgane niti po/govora, vzdrževanje in negovanje medčloveškega stika. Po teorijo dialoga se književnost zateka k Mihailu Bahtinu, ki v svojem pisanju vseskozi opozarja na mnoštvo perspektiv: v pravem dialogu jim je dana možnost so-obstajanja, so-bivanja.

Pogovori Volkova in Brodskega so razdeljeni v tematske sklope, ki so bodisi poglavja pesnikovega življenja (Otroštvo in mladost v Leningradu, Pregon na Sever, Izgon na Zahod) bodisi poglavja, ki se dotikajo njegovih pesniških kolegov – ruskih pesnic Marine Cvetajeve, Ane Ahmatove, ameriškega pesnika Roberta Frosta in t. i. anglo-ameriškega pesnika Wystana Hugha Audena. Nekatera vprašanja ostajajo neodgovorjena, sogovornika si skačeta v besedo in v lase, nepričakovano menjata temo. Vse našteto pa vendar več razkriva kot prikriva in podčrta nekakšno in medias res atmosfero, ki bralca posrka v družbo kontroverznega nobelovca in njegovega rojaka. Volkov skozi pogovore spretno menja vloge: od provokativnega žurnalista, ki vrta v sogovornika in si želi pretresljivih reakcij, senzacionalnih odgovorov, do kompetentnega in »komplementarnega« sogovornika, ki dopolnjuje sliko z lastnimi pričevanji in anekdotami. Pogovori so sicer knjiga o Brodskem, a je brez Volkova – tako izčrpne in povedne - ne bi bilo.

Brodski neusmiljeno kritizira in neusmiljeno hvali, sočno preklinja in strastno kadi. V njegovem govoru se banalno, kvantaško prepleta z argumentiranimi sodbami o svetu in bivanju v njem; pesnikova odkritost se kaže tako v izražanju občudovanja (do, denimo, Marine Cvetajeve) kot tudi, ko razkriva tiste in tisto, kar ga odbija, vzbuja v njem gnus, kar resnično prezira.

Knjiga bo verjetno pritegnila širok spekter bralcev: od tistih, ki jih zanimajo biografija, poezija in življenjski nazori Brodskega (kot tudi Volkova, o katerem – čeprav je v vlogi kronista – zvemo marsikaj), literarno-kritiške in prevodno-kritiške sodbe o ruski in anglo-ameriški poeziji, do tistih, ki jih zanimajo pričevanja o zgodovinskih dogodkih dvajsetega stoletja, ki sta jim bila priča sogovornika (omenimo pobeg ruskega plesalca Aleksandra Godunova med gostovanjem v Ameriki, opis razmer v ruskih zaporih v 60-tih letih, emigracijsko politiko in podobno). Klepet o po-svetnem (ali: svetovnem) dogajanju je prežet s poglobljenimi razmišljanji in ostrimi, a analitično utemeljenimi sodbami o sodobnikih, njihovem in prejšnjih časih. Pogovore tako lahko beremo kot vznemirljivo kroniko ruske kulture in emigracije, po drugi strani pa v njej mrgoli poezije: nemalo stavkov, ki jih izreče Brodski, bi lahko prepričljivo prepisali v pesniške verze.

» … [P]esniki so praviloma pomembnejši od prozaistov. Kot posamezniki in kot literatura. Če govoriva resno, potem je razlika med prozo in poezijo enaka razliki med pehoto in letalstvom. Glede na bistvo njunih operacij, ni res?« Brodski bralcu razkrije marsikatero skrajno, celo heretično pozicijo v odnosu do sveta in umetnosti, hkrati pa je do svoje biografije hladen in zadržan. O »procesu proti pesniku«, zaporih in norišnicah, kamor so ga zaradi družbenega parazitstva vlačile oblasti, poroča mirno in neprizadeto, dobe pregnanstva, ki jo je preživel na ruskem severu, se spominja kot »enega najlepših obdobij svojega življenja«. Stvarnost je v vsakem trenutku presejana skozi gosto sito pesnikove estetike, ki mu omogoča (na videz) ošabno distanco do vsega, kar ga obkroža.  Vodke, ki se je pila v leningrajskem »lepem življenju«, se spominja takole: »Imenovala se je Moskovska, [na njej] pa je bila belo-zelena nalepka: po mojem si ne bi mogel zamisliti nič bolj abstraktnega. In ko gledaš to zeleno z belim, tiste črne črke – in še posebno, kadar si pijan –, se ti od tega pošteno trga: do polovice zeleno, naprej pa belo. Takšno obzorje, hieroglif neskončnosti.« Ječo preprosto povzame kot »pomanjkanje prostora, nadomeščeno s preobilico časa. Nič drugega.« Podobno označi tudi poezijo: »Čas je izvor ritma. Ne vem, ali se spominjate, toda govoril sem o tem, da je vsaka pesem preurejen čas.« V pesniškem sistemu Brodskega (ki se razkriva bralcu Pogovorov) je kategorija časa nad prostorom – čas (k)ruši prostor, povzroča v njem razdejanje: ko poezija (ali bolje: njen pesnik) preneha obstajati v prostoru, se njeno življenje nadaljuje v času.

Pogovori odkrito vabijo tudi bralca, naj prisede in se vključi v dialog. Resda leta 1996 preminulemu pesniku ne more zastaviti nobenega vprašanja, a saj vprašanja vendar niso tako pomembna. Pomembno je najti in zastaviti (svoj) odgovor …

»No, ne vem, kako bi vam odgovoril na to vprašanje; Solomon. Odgovor skušajte najti sami.«