V ponedeljek, 8. decembra, so člani društva za sodobne umetnosti Aggressive theatre v sodelovanju z igralko Medeo Novak in Kliničnim centrom Ljubljana v lokalu Kolovrateater predstavili še zadnji letošnji projekt z naslovom »GEN80 – Kje je generacija '80?«. Svoje pesmi so prebirali Ivana Komel, Anjuša Belehar, Marko Kumer, Andrej Grilc in Glorjana Veber.

Prostor ne bi mogel biti bolje izbran: bivši Kolovrat, danes Kolovrateater, je v času med obema vojnama nudil zatočišče številnim slovenskim umetnikom, literatom, intelektualcem in kritikom, ki so se redno zbirali, da bi razpravljali o aktualni problematiki, poeziji, filozofiji in vsem, kar sodi zraven. V ta namen so ustanovili društvo, imenovano »penati« po rimskih duhovih, varuhih domačega ognjišča, pri čemer je zanimiva etimologija imena, saj »penus«, torej »vse tisto, s čimer se ljudje hranijo«, lahko namiguje tudi na duhovne dobrote z vrta Umetnosti. Člani penatov so bili Jože Plečnik, Ciril Kosmač, Oton Župančič, Pavel Golia, Maksim Gaspari, Juš Kozak, Lily Novy ter Igo Gruden, občasno se jim je pridružil še Josip Vidmar. Danes si Kolovrateater prizadeva obuditi preteklo slavo z obujanjem literarnih večerov in razprav, o tem, kakšen impakt bodo naredili mladi ustvarjalci in intelektualci naredili danes, da bo lahko še dolgo odzvanjal v jutrišnji dan, pa bomo sodili, ko bo nastopil pravi čas. Takrat bomo tudi že vedeli imena »novodobnih penatov« – kandidatov gotovo ne bo manjkalo.

Prostor je bil, kot rečeno, odlično izbran: majhna, intimna kavarna nastopajočih ne požira tako kot kakšen Union, temveč jim da možnost, da se na odru povečajo, izstopijo iz množice, ne da bi se od nje povsem ločili. Majhen prostor je obvladljiv, tale pa je bil za nameček še posejan z indici. Priznam, da podolgovatega listka, ki je bil prilepljen na nizko barsko mizico, morda sploh ne bi opazila, če ga ne bi oškropilo nekaj kapljic kakava. Kasneje sem izvedela, da je bila na vsako mizo Kolovrateatra prilepljena popotnica v nocojšnji večer – moja se je glasila takole:

»Poezija ima to čudovito zmožnost, da opiše stik med seboj in vsakdanjo resničnostjo, in razloži načela vsakega od teh svetov.«

Dvosvetnost, ambivalenca, binarna opozicija, »stik med seboj in vsakdanjo resničnostjo« – popotnica v resnici ne bi mogla biti bolj preroško obarvana. Literarni performans Aggressive theatra je bil izpeljan kot dvogovor, ali bolje, kot dve avtonomni govorni poziciji, ki se, kljub temu, da zastopata vsak svoje, nasprotno stališče, vendarle prepletata v enoten, dialoško zasnovani tok. Pred vsakim novim vstopom je Medea Novak prebrala citat, refleksijo o »generaciji osemdeset-letnikov«, ki je – kako ironično! – plod (ali žrtev) njenih lastnih predstavnikov, kar dokazuje, da se generacija '80 ves čas ukvarja le sama s sabo in s tem razkrinkava tisti glavni, ultimativni očitek kritikov: da je pač »generacija egocentrikov«; skrbno izbrani odlomki iz člankov Tomaža Grušovnika (»Kritika generacije 80ih«, Airbeletrina) in Mojce Pišek (»O generaciji, ki ne bo spremenila sveta«, Literatura 205-206, povzetek tudi na Airbeletrini) so zveneli kot obtožba, na katero so člani Aggressive theatra odgovarjali vsak s svojo intimno pesniško govorico, pri čemer je individualno pozicijo nastopajočega med branjem vizualiziral elektrokardiograf in na pano v ozadju zarisoval njegovo potencialno diferenco (vsekakor pomenljiv izraz za izpis pravilnih in nepravilnih sprememb električnega polja pri raztezanju in krčenju srca). S tem so v enem samem večeru petkrat (tolikšno je bilo namreč število nastopajočih) dokazali, da je pojem generacije družbeni konstrukt v ideološkem rangu primerljiv s pojmom kolektivizma, medtem ko je umetniška stvaritev akt posameznika, ne glede na to, v kakšni/kolikšni meri je vpet v mehanizme svojega bivanjskega prostora. Tokratno branje društva za sodobne umetnosti se je izkazalo za dinamičen, predvsem pa svež pristop do aktualne (pa čeprav umetno sprovocirane) problematike – ne dialoga med različnimi generacijami, temveč dialektike znotraj ene same.