
Izčrpanost je stanje, ki ga ne poznam, ker
preprosto ne pridem do tja. Že prej me ustavi lastna predstava o tem, kako je
človeku, ki je popolnoma prazen od tistega kar mora v življenju početi. Torej
raje ne počnem nič, ali skoraj nič. Tudi čakam ne več, ker je to luksuz, bi
dejal moj dragi prijatelj, ki zna to besedo umestiti v ravno pravšnje
kontekste.
Storiti nič in občutiti vse je posebna slast, ki jo
lahko določi izključno poezija. Toda
tako, da se ne napiše, da ostane pritajena v svoji popolnosti. Nikdar nisem
trpel zato, ker ne morem pisati, ker v bistvu tudi nisem hotel pisati. Bolj ko
to razlagam, manjše so možnosti, da bi kdo razumel. Pri meni je tako, da se
zgodi ali pa ne, pride, ali pa ostane tam, od koder naj bi prišlo. Vedno sem
bil dosleden do samega sebe, tako intimno, globoko v sebi. Tudi kadar sem
lagal, ja. Zaradi te doslednosti sem nemalokrat zašel v drugačne sfere in moral
potovati dlje, kot bi sicer, da sem se lahko dokopal do določenih resnic ali
zgolj praktičnih ugotovitev. Toda nisem odnehal, nikdar. In tudi ne mislim. Vsi
pišejo, jaz ne morem. To je moto, s katerim stojim pred vami. Nekdo bo dejal,
da je moja produkcija preveč zajetna, da bi lahko tako govoril. Morda res, toda
za vse kar sem napisal ni krivo delo, temveč lenoba, ki me je pripeljala tako
daleč. Ja, tudi lenoba te lahko nekam
pripelje. Nekoč sem hotel napisati tekst o brezdelju, ki bi bil le slutnja
tistega, kar bi moralo končati na papirju. Seveda sem ostal na začetku teksta,
kot vkopan. Dogaja se mi namreč to, da napišem nekaj začetnih stavkov in se v
hipu zadovoljim. Kar naenkrat se tako navdušim nad tem, kar sem napisal, da ne
morem naprej. Užitek me zapljusne do te mere, da je nadaljnje delo nemogoče.
Odtrgam se od mize in računalnika in začnem potovanje po brezdanjosti. Impulzi iz okolice postanejo tako močni,
prodorni in neposredni, da komaj diham; kot da bi se energija, ki je nisem
porabil za pisanje naselila v realnem. Čutim hvaležnost, ki je ne morem
zadržati. Uživam v tem, da trošim svoje najbolj dragocene impulze. Tako kot
mlad in neizkušen športnik troši talent, na veliko in široko, brez kalkulacij.
Polagam žetone na rdečo, čeprav vem, da je sreča že dolgo na črni. Igra je
stara in že neštetokrat preizkušena, najlažje jo je igrati s kartami. Jaz se jo
grem izključno s poezijo. Denarja za Casino na srečo nimam več. Saj ne delam skoraj nič. Postal sem sito,
skozi katerega pridejo le najbolj neopazni in prefinjeni drobci. Samo še eno
vprašanje je pred menoj. Kako bom šel skozi sam? Tako, da ne bom vedel. Ker ne
bom napisal. Preprosto skočil bom, tako kot je to stori samomorilec, ki si je
dolgo ogledoval prav določeno teraso, na prav določenem bloku v Mostah. Tako
dolgo, dokler mu ni postalo vseeno in se je preprosto spustil dol. Eni gredo
bolj počasi, drugi hitreje. Tako to je. Rad imam ironijo, ki zadene v najbolj
nebranjeni del napuha in ga poči kot preveč zrelo hruško. No, pa smo spet tu. Še en stavek, ki je
lahko nov začetek nečesa povsem drugega. Spet se naslajam, tako kot to počnejo
pesniki, ko najdejo odgovor v blesku svojega brata po peresu. Povsem te razumem
Branko Miljković: »Ubi me prejaka reč!« Zato ne bi smeli več pisati, zaradi
takšne blazne iskrenosti. Ki te uniči, tako kot ljubezen uniči tiste, ki so
pozabili ime ladje, s katero so se odpravili na križarjenje okrog sveta. Ubi me
prejaka reč! Napisana ali nenapisana?
Zdaj je že dolgo vseeno. Za njo pride sonce in dan, vse do večera, ko se
ti prižgejo lučke, tako one zunaj, kot tiste v glavi. Ne stori ničesar, prosim,
takšna si najboljša. Naj začnem spet, ker meni so kljub vsemu najljubši
začetki.
|