Izčrpanost je stanje, ki ga ne poznam, ker preprosto ne pridem do tja. Že prej me ustavi lastna predstava o tem, kako je človeku, ki je popolnoma prazen od tistega kar mora v življenju početi. Torej raje ne počnem nič, ali skoraj nič. Tudi čakam ne več, ker je to luksuz, bi dejal moj dragi prijatelj, ki zna to besedo umestiti v ravno pravšnje kontekste.

Storiti nič in občutiti vse je posebna slast, ki jo lahko določi izključno poezija.  Toda tako, da se ne napiše, da ostane pritajena v svoji popolnosti. Nikdar nisem trpel zato, ker ne morem pisati, ker v bistvu tudi nisem hotel pisati. Bolj ko to razlagam, manjše so možnosti, da bi kdo razumel. Pri meni je tako, da se zgodi ali pa ne, pride, ali pa ostane tam, od koder naj bi prišlo. Vedno sem bil dosleden do samega sebe, tako intimno, globoko v sebi. Tudi kadar sem lagal, ja. Zaradi te doslednosti sem nemalokrat zašel v drugačne sfere in moral potovati dlje, kot bi sicer, da sem se lahko dokopal do določenih resnic ali zgolj praktičnih ugotovitev. Toda nisem odnehal, nikdar. In tudi ne mislim. Vsi pišejo, jaz ne morem. To je moto, s katerim stojim pred vami. Nekdo bo dejal, da je moja produkcija preveč zajetna, da bi lahko tako govoril. Morda res, toda za vse kar sem napisal ni krivo delo, temveč lenoba, ki me je pripeljala tako daleč.  Ja, tudi lenoba te lahko nekam pripelje. Nekoč sem hotel napisati tekst o brezdelju, ki bi bil le slutnja tistega, kar bi moralo končati na papirju. Seveda sem ostal na začetku teksta, kot vkopan. Dogaja se mi namreč to, da napišem nekaj začetnih stavkov in se v hipu zadovoljim. Kar naenkrat se tako navdušim nad tem, kar sem napisal, da ne morem naprej. Užitek me zapljusne do te mere, da je nadaljnje delo nemogoče. Odtrgam se od mize in računalnika in začnem potovanje po brezdanjosti.  Impulzi iz okolice postanejo tako močni, prodorni in neposredni, da komaj diham; kot da bi se energija, ki je nisem porabil za pisanje naselila v realnem. Čutim hvaležnost, ki je ne morem zadržati. Uživam v tem, da trošim svoje najbolj dragocene impulze. Tako kot mlad in neizkušen športnik troši talent, na veliko in široko, brez kalkulacij. Polagam žetone na rdečo, čeprav vem, da je sreča že dolgo na črni. Igra je stara in že neštetokrat preizkušena, najlažje jo je igrati s kartami. Jaz se jo grem izključno s poezijo. Denarja za Casino na srečo nimam več.  Saj ne delam skoraj nič. Postal sem sito, skozi katerega pridejo le najbolj neopazni in prefinjeni drobci. Samo še eno vprašanje je pred menoj. Kako bom šel skozi sam? Tako, da ne bom vedel. Ker ne bom napisal. Preprosto skočil bom, tako kot je to stori samomorilec, ki si je dolgo ogledoval prav določeno teraso, na prav določenem bloku v Mostah. Tako dolgo, dokler mu ni postalo vseeno in se je preprosto spustil dol. Eni gredo bolj počasi, drugi hitreje. Tako to je. Rad imam ironijo, ki zadene v najbolj nebranjeni del napuha in ga poči kot preveč zrelo hruško.  No, pa smo spet tu. Še en stavek, ki je lahko nov začetek nečesa povsem drugega. Spet se naslajam, tako kot to počnejo pesniki, ko najdejo odgovor v blesku svojega brata po peresu. Povsem te razumem Branko Miljković: »Ubi me prejaka reč!« Zato ne bi smeli več pisati, zaradi takšne blazne iskrenosti. Ki te uniči, tako kot ljubezen uniči tiste, ki so pozabili ime ladje, s katero so se odpravili na križarjenje okrog sveta. Ubi me prejaka reč! Napisana ali nenapisana?  Zdaj je že dolgo vseeno. Za njo pride sonce in dan, vse do večera, ko se ti prižgejo lučke, tako one zunaj, kot tiste v glavi. Ne stori ničesar, prosim, takšna si najboljša. Naj začnem spet, ker meni so kljub vsemu najljubši začetki.