Po vstopu v zaklonišče je pot vodila mimo na zid prilepljenih pesmi in v sobo s klopmi, kjer smo se posedli in čakali. Ugasnila je luč in eksperimentalni večer, ki bi ga lahko imenovali tudi happening, saj poznamo različne happeninge skupine OHO izpred dobrih 40 let, katere naslednika bi lahko imenovali prav Društvo za sodobne umetnosti Aggressive Theatre, se je začel. 

V temi je bila posredovana, sicer predvsem na lirski subjekt osredotočena intimistična poezija, ki je bila prej posneta in predvajana z množico zvokov iz okoliškega sveta, s koraki, z zvoki vlaka, z zvoki vetra, ki naj bi prostor, v katerem smo bili, spremenili v prostor, kot so si ga zamislili ustvarjalci, torej prostor nekje izven te teme in zaklonišča. Možnost, da ustvarjalec prireja vse več okoliščin po lastni meri, skozi katere se manifestirajo želje in moč ustvarjalca, je lahko vprašljiva, saj nikoli ne vemo, kakšni so resnični nameni avtorja. Ali ni tako, da je splošno znana svobodna stvar (kot je poezija) manj pod očesom kritike kot pod očesom čustev in tako zelo praktična za manipulacijo s strani ustvarjalcev? Po koncu polurnega predvajanja poezije in sedenja v temi, se je med nami sprehodila ženska v belih oblačilih, ki je imela ključ. Glas je povedal, naj jo poiščemo in naslednjih petnajst minut smo jo iskali po zaklonišču in nato s ključem, ki smo ji ga vzeli, simbolično odprli vrata in odšli.

Tukaj se je citat, ki ga lahko preberemo na navodilu, ki smo ga dobili: »Končna forma umetnosti je odvisna od stopnje in načina participacije udeležencev eksperimenta«, izkazal kot povsem nepomemben. Naša participacija je bila minimalna in predvsem irelevantna za celoten literarni večer, ker smo se šli zgolj otroško igro skrivanja in iskanja, ki pa z eksperimentalnostjo, v tem primeru s povezavo udeleženca in umetnosti, ni imela dosti skupnih potez.