I.

Na začetku je vse kot na fotografiji, izgubljeni

med selitvijo, mladenič položi roko, v duši

pravzaprav še otrok, na bele in črne tipke, čaka,

gleda v zaprti notni zvezek iz družinske zbirke,

ki je vestno zložena na polici ob odprtem oknu,

s pogledom na notranje dvorišče, čaka, kot bi ujel

v misel prezgodnje cvetove češnje, ki jih neslišno

nosi veter, čaka še trenutek, ko so prsti že pokrili

klaviaturo, a čuti, da mu danes ni do igranja, čaka,

znova dvigne hladne, še ne razigrane prste,

in se vajeno zavrti na oblazinjenem stolu proti oknu,

daleč je, pomisli, pred njim se v popoldanskem

soncu zgane le zavesa, daleč je in čuti, da je sam,

prvič sluti, zdaj, ko je pred njim koncert v kavarni

sredi varaša, zagotovo bo polna, so mu rekli,

čeprav je zunaj vojna, natisnili so tudi plakat

z njegovo fotografijo, s prav tisto, izgubljeno med

selitvijo, oče jo je obesil na vhodu v trgovino

spodaj, in vedno, ko se oglasi zvonček nad vrati,

pomisli, da ne sme pozabiti stranke opozoriti nanj,

čeprav mu žena, ki mu vdano stoji ob strani,

pravi, da je še prezgodaj, saj je še skoraj otrok,

in pred njim je še vse življenje, potem za hip

obstane tudi ona, kot bi ujela v pogled drevo,

ki mu odpada cvetje, tudi ona ni nikoli

razmišljala tako, pa vendar sluti, da jih bo kmalu

vezala samo še muzika, ki še ni napisana.

III.

Tretji dan, ura enajst ponoči in tri minute,

brez opozorila narase voda in se oglašajo valovi,

leži na trebuhu in gleda kot iz oblaka, ki ga drži

neznana roka. Spet gleda reko, h kateri je stopil

samo enkrat, kako poplavlja. Še je namreč pomnil

praznični dan, ko je stal ob njej, in je videl svojo

senco, ki jo odnaša voda, kajti pravili so mu,

kar reka vidi, nikoli ne pozabi. Zdaj se vse silhuete,

potopljene v motni vodi, plazijo čez ceste, lezejo

pod vrati v hiše, brez sramu mešajo imena

in kradejo napisane besede, kmalu bo mesto pod

vodo, ko pomisli, morebiti tako izgleda sodni dan.

A začuda, nikjer nikogar, ki bi vstal, vsi še spijo,

sanjajo, kot bi se nič ne zgodilo.

IV.

Mož v naglici oblečen, razpasan, brez aktovke

in obveznega klobuka, stoji na postaji in maha

vlaku, ki se nikoli več ne vrne. Še upa, da bo ločil

njuni roki, ko ju telesa grabijo, silijo nad rešetko,

skozi zadnjo režo, ki se zapira. Zdaj so vsi kot eden,

čreda brez imena, gledajo v nebo, kot bi na oblake,

ki legajo nad krajino, naslavljali vprašanje.

Nekdo se je spomnil, da se je preobjedel kruha,

založil nepomemben dokument, razbil kozarec vina,

drugi je govoril, da je vse izmišljija, zgolj pomota,

kot bi knjigovezec zamešal liste v knjigi neprebranih

zakonov. Pa vendar, pravijo podrejeni, ko jim jemljejo

ure, režejo amulete ter delajo kljukice in križce

ob imenih z dolgega seznama, vse se ujema,

doslej niso našli nobene napake, viška ali manka,

kot bi govorili o bruto tonah. Naposled se kompozicija

zgane, tisti, ki vedno gleda iz daljave, pravi,

običajno potovanje, a škripanje tečajev še dolgo visi

pod tihim nebom, kot bi se žalost zgubila nekje na poti,

ne najde roke, ki bi jo pokrila, ne zemlje, ki bi jo požrla.

V.

Peti dan se odprejo vrata in pišem in memoriam,

zanj, ki ga ne poznam. Vem, da je bil povsem običajen,

muhast aprilski dan, štiriinštirideset, čeprav je vremenar

napovedal ciklon B. Mogoče je igral orkester na prostem,

če, potem je z njimi zagotovo bil tudi tisti mali,

ali pa mu je bil samo tako podoben, ki ga je nekoč srečal

na nasipu. Slišal je, kako vleče muziko po svoje,

ker nič ni bolj žalostno od tišine. Samo še en polomljen takt

in dvignili so se metulji, spleteni z žice, tja, proti dimnikom

v daljavi, kjer se dviga beli dim, potem še dolgo pada

na ravnico kot rahel sneg. Sliši, ko mu nekdo pravi,

sneženega moža lahko postavi, v tolažbo nerojenim,

samo ljubezen.

VI.

Sobota, nekoč, mogoče nikoli. Po dolgi vožnji

čez ravnico v temi se ustavi avto pred motelom,

ob samotni železniški postaji, obdani z bodečo žico.

Otrok spi v očetovem naročju, ko družina tiho hodi

mimo praznih sob, do zadnjih vrat na desni.

Odpre in brez luči odloži otroka na kavč v zatohli

sobi. V kopalnici gospa pušča vodo, kmalu steče

čez rob in z lučjo, ki žari pod vrati, poplavi pod

v sobi. Nekdo kmalu obupan trka pri vratih,

čuti to roko, ki v strahu išče izhod, samo človeka,

da mu potoži, se skrije pred podobo, katere pomena

nikoli ne dojame. Obrne ključ, ko oni brez besed

že vstopi. Otrok zavpije, ga pretresen gleda,

stoji na kavču v mornarski pižami, oče pomisli,

ne ve zakaj, premajhna je, treba ga bo obleči

v drugo. Še vedno vpije, joka, ko oni stopa proti

njemu. Tudi tisti, ki ga oče zdaj vidi, kako v naglici

grabi otroka, je v premajhnem, umazanem trikoju,

s črno čepico in številko na glavi. Dvigne otroka

in ga privije k sebi, ga tolaži, ko v sobo stopi žena,

ovita v brisače obstane sredi poplave. Žarnica utripa

in bliska v prostor, kjer se stikajo mimobežni časi,

kot bi pobegnili iz spomina, ki naj se nikoli ne pozabi.

"Prebral sem kar nekaj knjig, a najbolj se mi je vtisnilo branje rokopisa Duška Šarotarja Krajina v molu.
Gre za izjemno poetično knjigo mojega dobrega prijatelja.

Feri Lainšček