Ponedeljek, 30. junij 2008
Kolikor je sleng del našega
življenja, da že babice govorijo ok
in ful, je pred nekaj leti zašel tudi
v literaturo. O začetkih obstoja pravzaprav ne moremo govoriti, kot alternativa
knjižnemu in formalnemu jeziku je z dialekti in jeziki različnih socialnih
okolij verjetno prisoten od vedno. Eden prvih slovarjev slenga avtorja Johna Camdena Hottena je izšel že leta 1859 pod naslovom The
Slang Dictionary: Etymological, Historical, and Anecdotal, opisan pa je kot
slovar modernega slenga, žargona in vulgarizmov. Sleng je navadno povezan s
tabuji, torej z besedami, ki se nanašajo na nasilje, kriminal, droge in seks.
Seveda je praviloma prisoten med mladimi, od razvoja interneta naprej pa se je
pojavil tudi spletni sleng.
Pod pusto definicijo neformalnega izražanja, je sleng
postal zakladnica sočnih in pomenljivih izrazov, ki so nepogrešljivi del
sodobne literature. Besede, ki jih zaznamujejo določena okolja, situacije,
starostne skupine, so lahko učinkovito pomagalo, da je literatura večji odraz
nekega časa, pristnejši oris situacije in problema. Če so takšne besede
povezane s tabuji, je uporaba le teh očiten katalizator, da se družbene
resnice, kar tabuji velikokrat so, razkrijejo. Lahko bi rekli, da se je začelo
s Trainspottingom Irvinea
Welsha,
doma pa se lahko, med drugim, obrnemo na nedavno izdani literarni prvenec Gorana Vojnovića Čefurji
raus!. V romanu je okolje Fužin, torej nekakšne (slovenske)
priseljenske družbene specifike, veliko lažje opisati z jezikom, ki ji tudi avtor sam pravi
fužinščina: »Šetal je tam ob Ljubljanici gore dole,
s hrbtom obrnjen proti meni. Spizdil sem nazaj v avto.« Bralec
na tak zapis reagira popolnoma drugače, kot če bi bil stavek zapisan v skladu s
popolnoma slovensko sintakso: »Sprehajal se je tam ob Ljubljanici gor in dol, s hrbtom obrnjen proti meni. Pobegnil sem nazaj v avto.« Sleng namen torej ima, želi privlačiti in dejanskost konkretizirati ter
odviti od konvencije knjižnega jezika.
Funkcija privlačnosti slenga je lahko tudi aktualizacija
kanoniziranih avtorjev, ki pa niso nujno več priljubljeni. Tako se je zgodilo z
Shakespearjem, katerega 15 dramskih del je britanski
satirik Martin Baum prenesel v sleng britanske mladine. Tako naj bi šolarji obvezno čtivo
dramatika lažje prebirali in pustili ob strani nerazumljivo elizabetinsko
angleščino. Baum je šel še nekoliko dlje, dela je skrajšal, a ohranil predvsem
nasilne in seksualne prizore, ki naj bi mlade privlačili. Ker Hamlet zdaj
govori v cockneyjevskem narečju, je postal kar Amlet, spremenili so se tudi naslovi
dram. Če so prej morali dijaki v knjižnico po dramo The Merry Wives of
Windsor, jim knjižničarka danes izroči De Happy Bitches of Windsor. Taka
adaptacija postane problematična v točki, ko želimo določeno litaraturo
obravnavati kot pomemben segment litararne zapuščine, v takšni obliki pa se
pojavlja zgolj kot parodija in zabava. Kako bodo dela Shakespearja zaradi
takšnega projekta bolje sprejeta, je vprašljivo, najbolj zaradi velike
spremembe in redukcije del.
Kakorkoli že, sleng je postal popolnoma legitimen, v bistvu
spodbujan in priljubljen način izražanja. Na spletu bomo našli kar nekaj
strani, ki so v celoti posvečene zbiranju besed iz urbanega ali računalniškega
okolja. V angleškem jeziku, ki se prav tako meša med domači sleng, je največja
zbrika živih besed Urban
Dictionary. Gre za slovar, ki je pogosto tudi nezanesljiv vir
informacij, a je največkrat najbolj svež internetni vir, glede na to, kako
hitro se sleng spreminja. Slovenska živa beseda prav nič ne zaostaja po tem, da
bi bila zabeležena. Obstaja internetni in knjižni slovar žive slovenščine pod
naslovom Razvezani jezik.
Posebnost internetne verzije slovarja je njegova odprtost, avtor je lahko vsak,
ki želi prispevati del svojih govornih navad. Do zdaj je internetni slovar
soustvarilo preko 700 piscev, vnešenih pa je okoli 1200 gesel in 600 člankov,
nadaljevali so s spletno knjigo, ki obsega 85 člankov od leta 2004 do 2006,
lani pa smo dočakali tudi natis knjige Razvezani
jezik. Prvi tiskani slovar žive slovenščine obsega tretjino izbranih
člankov spletne oblike. Povsem v toku s časom lahko preverimo trenutne
pogovorne finte, za lažje predstavljanje pa je slovar »ožmohtljen« z
ilustracijami.
Sleng je torej samozavestno zakorakal med vrstice knjižnega
jezika. Kot jezikovna tvorba se njegova struktura vedno spreminja, hitrost
spreminjanja pa ga pravzaprav poleg družbenih parametrov tudi definira. Kako naj
se sleng torej uporablja in obravnava? Tako kot vsak jezik gre za živo tvorbo,
ki postane novim govorcem čez čas nerazumljiva. Vrednosti literature ne more
biti povezana z razumljivostjo jezika v katerem je pisana, a vendar se poraja
vprašanje kaj bo s slengom, ko postane spričo novega neefektiven. Bo sleng
potreben prav takšne prenove kot Shakespearjeva elizabetinska angleščina, da bo
znotraj literature ohranil namen? Kot vedno se pojavljata v zvezi z uporabo slenga
dva pola, ki vlečeta vsak na svojo stran. Če ga nočemo, bomo premalo liberalni.
Če ga hočemo, bomo padli iz okvirja t.i. purizma slovenskega jezika. Rešitev ne
more biti enoznačna, zaenkrat lahko le čakamo in opazujemo razvoj uporabe
slenga ter čez nekaj let pogledamo nazaj, tudi z vidika strokovne obravnave, kakšno
vlogo v literaturi ima.
Maša Pfeifer
|
