Ponedeljek, 30. junij 2008

Kolikor je sleng del našega življenja, da že babice govorijo ok in ful, je pred nekaj leti zašel tudi v literaturo. O začetkih obstoja pravzaprav ne moremo govoriti, kot alternativa knjižnemu in formalnemu jeziku je z dialekti in jeziki različnih socialnih okolij verjetno prisoten od vedno. Eden prvih slovarjev slenga avtorja Johna Camdena Hottena je izšel že leta 1859 pod naslovom The Slang Dictionary: Etymological, Historical, and Anecdotal, opisan pa je kot slovar modernega slenga, žargona in vulgarizmov. Sleng je navadno povezan s tabuji, torej z besedami, ki se nanašajo na nasilje, kriminal, droge in seks. Seveda je praviloma prisoten med mladimi, od razvoja interneta naprej pa se je pojavil tudi spletni sleng.

Pod pusto definicijo neformalnega izražanja, je sleng postal zakladnica sočnih in pomenljivih izrazov, ki so nepogrešljivi del sodobne literature. Besede, ki jih zaznamujejo določena okolja, situacije, starostne skupine, so lahko učinkovito pomagalo, da je literatura večji odraz nekega časa, pristnejši oris situacije in problema. Če so takšne besede povezane s tabuji, je uporaba le teh očiten katalizator, da se družbene resnice, kar tabuji velikokrat so, razkrijejo. Lahko bi rekli, da se je začelo s Trainspottingom Irvinea Welsha, doma pa se lahko, med drugim, obrnemo na nedavno izdani literarni prvenec Gorana Vojnovića Čefurji raus!. V romanu  je okolje Fužin, torej nekakšne (slovenske) priseljenske družbene specifike, veliko lažje opisati z jezikom, ki ji tudi avtor sam pravi fužinščina: »Šetal je tam ob Ljubljanici gore dole, s hrbtom obrnjen proti meni. Spizdil sem nazaj v avto.« Bralec na tak zapis reagira popolnoma drugače, kot če bi bil stavek zapisan v skladu s popolnoma slovensko sintakso: »Sprehajal se je tam ob Ljubljanici gor in dol, s hrbtom obrnjen proti meni. Pobegnil sem nazaj v avto.« Sleng namen torej ima, želi privlačiti in dejanskost konkretizirati ter odviti od konvencije knjižnega jezika.

Funkcija privlačnosti slenga je lahko tudi aktualizacija kanoniziranih avtorjev, ki pa niso nujno več priljubljeni. Tako se je zgodilo z Shakespearjem, katerega 15 dramskih del je britanski satirik Martin Baum prenesel v sleng britanske mladine. Tako naj bi šolarji obvezno čtivo dramatika lažje prebirali in pustili ob strani nerazumljivo elizabetinsko angleščino. Baum je šel še nekoliko dlje, dela je skrajšal, a ohranil predvsem nasilne in seksualne prizore, ki naj bi mlade privlačili. Ker Hamlet zdaj govori v cockneyjevskem narečju, je postal kar Amlet, spremenili so se tudi naslovi dram. Če so prej morali dijaki v knjižnico po dramo The Merry Wives of Windsor, jim knjižničarka danes izroči De Happy Bitches of Windsor. Taka adaptacija postane problematična v točki, ko želimo določeno litaraturo obravnavati kot pomemben segment litararne zapuščine, v takšni obliki pa se pojavlja zgolj kot parodija in zabava. Kako bodo dela Shakespearja zaradi takšnega projekta bolje sprejeta,  je vprašljivo, najbolj zaradi velike spremembe in redukcije del. 

Kakorkoli že, sleng je postal popolnoma legitimen, v bistvu spodbujan in priljubljen način izražanja. Na spletu bomo našli kar nekaj strani, ki so v celoti posvečene zbiranju besed iz urbanega ali računalniškega okolja. V angleškem jeziku, ki se prav tako meša med domači sleng, je največja zbrika živih besed Urban Dictionary. Gre za slovar, ki je pogosto tudi nezanesljiv vir informacij, a je največkrat najbolj svež internetni vir, glede na to, kako hitro se sleng spreminja. Slovenska živa beseda prav nič ne zaostaja po tem, da bi bila zabeležena. Obstaja internetni in knjižni slovar žive slovenščine pod naslovom Razvezani jezik. Posebnost internetne verzije slovarja je njegova odprtost, avtor je lahko vsak, ki želi prispevati del svojih govornih navad. Do zdaj je internetni slovar soustvarilo preko 700 piscev, vnešenih pa je okoli 1200 gesel in 600 člankov, nadaljevali so s spletno knjigo, ki obsega 85 člankov od leta 2004 do 2006, lani pa smo dočakali tudi natis knjige Razvezani jezik. Prvi tiskani slovar žive slovenščine obsega tretjino izbranih člankov spletne oblike. Povsem v toku s časom lahko preverimo trenutne pogovorne finte, za lažje predstavljanje pa je slovar »ožmohtljen« z ilustracijami.

Sleng je torej samozavestno zakorakal med vrstice knjižnega jezika. Kot jezikovna tvorba se njegova struktura vedno spreminja, hitrost spreminjanja pa ga pravzaprav poleg družbenih parametrov tudi definira. Kako naj se sleng torej uporablja in obravnava? Tako kot vsak jezik gre za živo tvorbo, ki postane novim govorcem čez čas nerazumljiva. Vrednosti literature ne more biti povezana z razumljivostjo jezika v katerem je pisana, a vendar se poraja vprašanje kaj bo s slengom, ko postane spričo novega neefektiven. Bo sleng potreben prav takšne prenove kot Shakespearjeva elizabetinska angleščina, da bo znotraj literature ohranil namen? Kot vedno se pojavljata v zvezi z uporabo slenga dva pola, ki vlečeta vsak na svojo stran. Če ga nočemo, bomo premalo liberalni. Če ga hočemo, bomo padli iz okvirja t.i. purizma slovenskega jezika. Rešitev ne more biti enoznačna, zaenkrat lahko le čakamo in opazujemo razvoj uporabe slenga ter čez nekaj let pogledamo nazaj, tudi z vidika strokovne obravnave, kakšno vlogo v literaturi ima.  

Maša Pfeifer