Trg, ki bo sprostil dolge čakalne vrste za subvencije, te so dajali takrat posameznim naslovom, in nekateri starejši kolegi so vzeli dopust, da so avgusta pisali priporočila za subvencije Ministrstva - pogosto tudi fiktivna, preden so bile knjige sploh napisane ali začete, bolj prefrigani in vešči avtorji so namreč začeli pisati šele potem, ko so že dobili odobreno subvencijo, in to tisto med prijavljenimi knjigami, ki jo je dobila.

Druga velika tema je bila namizno založništvo, fleksibilne male založbe, kar naenkrat se je namesto pretipkovanja in krtačnih odtisov, namesto svinčenih črk in korektur s svinčnikom ob robovih, ki jih je potem nekdo vnašal, pogosto tudi napačno, in si potem delal korekture korektur in tako v nedogled, pojavila tehnologija, zdelo se je, da je mogoče knjigo skoraj preliti iz diskete na papir – in seveda, mi vsi navdušeni, nič več čakanja, skrajšan korak od ideje do bralca, hitri novi svet, krasni novi svet.

Smo pa spregledali, da nas je – Trubar bi rekel 'lubih Slovencev' – čisto premalo za knjižni trg in njegovo delovanje, kvečjemu nas je za malo večjo tržnico. Zdelo se nam je, da so vsi tisti vzkliki kopitarjev, takšnih, ki se spoznajo na čevlje in žeblje, na kaj drugega pa skoraj ne, da je knjiga čevelj, citiram dobesedno izjavo enega drznih znanilcev sprememb, in so potem pokupili, likvidirali in potem razprodali monopolistu večino slovenskih založb, zdelo se nam je, da so to ekscesi. In so taisti res pobrali šila in kopita in šli privatizirat bolj profitabilna področja. Zdelo se nam je, da je naključje, da je delovanje malih privatnih založb dosledno vodilo v bankrot ali v kriminal, kar se ne izključuje; ne bom pozabil možička, ki je zbiral in objavljal nagrajence vseh vrst in jih vsiljivo tiskal na plakatih, ko sem prišel po avtorski izvod v njegovo pisarno, pa si je najprej z roko zakril glavo in obraz, verjetno je bil proti koncu že tako vajen dobivati batine, da je pričakoval samo še to. No, seveda mi je bil dolžan tudi honorar, ampak takrat sem prišel res samo po knjigo.  

Zakaj sploh ponavljati to staro, žalostno zgodbo o slovenskem založništvu? Ker je na prvi pogled fascinanten podatek, da je bilo letos na NUK-ovem izpisku, ki smo ga dobili člani žirije za kresnika, kar okoli 120 izdaj prijavljenih in prepoznanih kot roman, kar je približno tretjina več kot lani. Slovenski roman je v vrhunski formi, nagrada kresnik, ki si je zadala za namen promocijo romana vizavi kratkim zgodbam, je dosegla svoj namen, vse to bi lahko vzklikali, evforično, če ne bi spiska 'pokrili' s konkretnimi knjigami. Srednješolske izdaje, prozni fragmenti anekdotičnega značaja z ilustracijami in/ali fotografijami, kratke zgodbe, izdaje, ki nikakor ne zadovoljujejo še tako nizkih kvantitativnih kriterijev in v katerih je objavljena proza krajša od vsakršnih zahtev za novelo, ob vsem tem pa še veliko število knjig za otroke in mladostnike - kar je sploh presenetljivo, saj bi z lastno uvrstitvijo med mladinsko literaturo verjetno imeli več bralcev. Da ne izhaja vse to iz njihovega prepričanja, da je pisanje za mularijo kaj manj cenjeno in je potem treba samo počakati na delovanje nagrad Večernica in Desetnica, da bo njihov vpliv končno izničil prevelikega kresnikovega?

Vendar pa me je k pisanju bolj spodbudila kvaliteta in oblika pretežnega dela romanesknega korpusa. Res gre za delovanje trga, ki se kaže kot tržnica v najbolj kičasti in kramarski varianti, za podmizno in provizorično založništvo, vse pa še naprej na račun avtorja, pa tudi v škodo izvirni prozi, ki lahko naključnega bralca s svojo podobo samo odvrne. Očitno je namreč, da izide veliko število knjig brez najbolj osnovnih sodelavcev, že pri oblikovanju in prelomu imamo občutek, da ga je nekdo, ki pozna tiskarja, naredil na hitro in doma, brez izkušenj, manjka lektura. Še bolj pa uredniško delo; se spomnim, da je bila pri nekdaj cenjeni žanrski zbirki pri založbi Kmečki glas zaposlena cela vrsta že takrat in tudi še danes uglednih urednikov, Branko Gradišnik, Andrej Blatnik pa še kdo, ki so avtorjem naivcem in piscem ljubiteljem svetovali, predlagali skrajšave in zgostitve, tudi kadar je šlo za spominsko ali večerniško pisanje. Danes pa nič, med romani se pojavljajo modrovanja in razglabljanja, širine in preskoki, prav smešne in včasih tudi precej mučne napake pri karakterizaciji, vse je ena sama kolobocija in slabo prepisovanje žajfničnih klišejev, z vsem patosom, ki gre zraven, in morda bi morali tudi pri nas končno podeljevati nagrado za najbolj štorast opis fuka - letošnjega favorita, prekmursko profesorico, že imam.

Hočem reči, da kvantiteta ni prešla v kvaliteto, obratno. Zgodila se je demokratizacija založništva, neslutena razširitev tistih, ki lahko pridejo do knjige, do bibliografske enote, podobno kot z izbruhom malih televizij vsak prav warholovsko dobi svojih pet minut slave, samo da je ta postala za kritičnega gledalca vse bolj podobna popolni blamaži in pogovejanju, ponižanju in guncanju afen. Tem ljubiteljem h knjigi pogosto pomagajo ljudje, ki o branži nimajo pojma, niti o žanrskih določitvah niti o čem drugem, zato tudi takšne razlike v pogledih na to, kaj je in kaj ni roman med njimi, prijavitelji in žirijo. Distribucija je pa sploh katastrofa, kar nekaj založb, ki imajo po blizu deset naslovov, ni poslalo tudi sicer težko dostopnih izvodov, pa tudi sicer knjige niso prisotne v knjigarnah, sem šel prav pogledat. Vse to pomeni, da natisnejo verjetno samo toliko izvodov, kolikor jih dobi avtor in nekaj za knjižnice, verjetno avtorji tudi 'sodelujejo pri finančnem riziku', kot se je temu reklo včasih, torej ne samo, da se odpovejo honorarju, morda za začetek celo kaj doplačajo, potem pa iz tega ni nič. Pa imamo kar naenkrat paradoks; knjige, ki jih skoraj nihče ne more prebrati, pa je boljše tako, kot da bi jih kdo.

Da se v podobno podmizno založniško past ujame tudi kakšen profiliran avtor, dokazuje citat iz romana Franja Frančiča Izgubljeni jutri : »Štiriindvajset naslovov knjig je bilo za mano, sedem knjig za otroke pri istem založniku, ki mi je plačal dve povprečni plači za sedem knjig, on pa se je, gospod, prevažal okoli v limuzini. Bili so to eni in isti tipi, ki so se drenjali pri koritu, razni ritolizci, brezobzirni, pokvarjeni, požrešni do amena.«

Vendar pa je to že zgodba o tem, kako profesionalni pisci postajajo vse bolj ljubitelji, kako izginja poklic pisatelja, vse pa zaradi finančnih nesorazmerij, o kateri pa kdaj drugič.

--