Bukla

Domov
Uredniška beseda
Dogodki
Video
Fokus
Profil
Knjižne novosti
Recenzije
Mednarodno
Kolumna
Multimedia
Teorije
Razpisi
E-branje
Uredništvo
Marketing

SOUvizija
Uredniška beseda
Proti februarju: Kanada
Taja Topolovec
Ponedeljek, 18. januar 2010

Belina (foto: Maša Pfeifer)










Belina (foto: Maša Pfeifer)










»Winter. Time to eat fat and watch hockey.«
(Margaret Atwood, February)


Zimsko odeti, z dvojnimi pari rokavic, tipkovnico pod roko in Cohenom v glavi lebdimo na višini 40.000 čevljev
. Besede padajo nalahno, v mehkozvočju jezikov, pod nami je – belina. Nobene vrtoglavice ni čutiti, ko z mrzlimi prsti udarjamo: K-a-n-a-d-a.

Več...
 
GALERIJA
Vpis Naročnika

Naroči se na novice







logo



Povezava na Airbeletrino
 
Domov
Matej Bogataj: Podmizno založništvo Natisni E-pošta
Sobota, 7. junij 2008
slikca_img_0375










Kako smo bili naivni kakšnih dvajset let nazaj! Začelo se je govoriti o založništvu in trgu, kot o obetu in rešitvi, mi pa smo mislili, da bodo iz megličastih močvirij na vzhodu in izpod vršacev, iz okolice solin, iz vinorodnih goric in sploh od povsod kar naenkrat vzniknili pisci, nov strumen ponosen rod, vmes tudi takšni z občutkom za žanr, ki bodo prevetrili zatohlost in epigonskost modernizma, njegovo akademsko vzvišenost in zmanjšano komunikativnost, ki jo bo Trg zavrnil – šlo je za eno tistih abstrakcij, kot je Bralec; ali pišeš zase ali za Bralca, je bila takrat ključna dilema.

Trg, ki bo sprostil dolge čakalne vrste za subvencije, te so dajali takrat posameznim naslovom, in nekateri starejši kolegi so vzeli dopust, da so avgusta pisali priporočila za subvencije Ministrstva - pogosto tudi fiktivna, preden so bile knjige sploh napisane ali začete, bolj prefrigani in vešči avtorji so namreč začeli pisati šele potem, ko so že dobili odobreno subvencijo, in to tisto med prijavljenimi knjigami, ki jo je dobila.

Druga velika tema je bila namizno založništvo, fleksibilne male založbe, kar naenkrat se je namesto pretipkovanja in krtačnih odtisov, namesto svinčenih črk in korektur s svinčnikom ob robovih, ki jih je potem nekdo vnašal, pogosto tudi napačno, in si potem delal korekture korektur in tako v nedogled, pojavila tehnologija, zdelo se je, da je mogoče knjigo skoraj preliti iz diskete na papir – in seveda, mi vsi navdušeni, nič več čakanja, skrajšan korak od ideje do bralca, hitri novi svet, krasni novi svet.

Smo pa spregledali, da nas je – Trubar bi rekel 'lubih Slovencev' – čisto premalo za knjižni trg in njegovo delovanje, kvečjemu nas je za malo večjo tržnico. Zdelo se nam je, da so vsi tisti vzkliki kopitarjev, takšnih, ki se spoznajo na čevlje in žeblje, na kaj drugega pa skoraj ne, da je knjiga čevelj, citiram dobesedno izjavo enega drznih znanilcev sprememb, in so potem pokupili, likvidirali in potem razprodali monopolistu večino slovenskih založb, zdelo se nam je, da so to ekscesi. In so taisti res pobrali šila in kopita in šli privatizirat bolj profitabilna področja. Zdelo se nam je, da je naključje, da je delovanje malih privatnih založb dosledno vodilo v bankrot ali v kriminal, kar se ne izključuje; ne bom pozabil možička, ki je zbiral in objavljal nagrajence vseh vrst in jih vsiljivo tiskal na plakatih, ko sem prišel po avtorski izvod v njegovo pisarno, pa si je najprej z roko zakril glavo in obraz, verjetno je bil proti koncu že tako vajen dobivati batine, da je pričakoval samo še to. No, seveda mi je bil dolžan tudi honorar, ampak takrat sem prišel res samo po knjigo.  

Zakaj sploh ponavljati to staro, žalostno zgodbo o slovenskem založništvu? Ker je na prvi pogled fascinanten podatek, da je bilo letos na NUK-ovem izpisku, ki smo ga dobili člani žirije za kresnika, kar okoli 120 izdaj prijavljenih in prepoznanih kot roman, kar je približno tretjina več kot lani. Slovenski roman je v vrhunski formi, nagrada kresnik, ki si je zadala za namen promocijo romana vizavi kratkim zgodbam, je dosegla svoj namen, vse to bi lahko vzklikali, evforično, če ne bi spiska 'pokrili' s konkretnimi knjigami. Srednješolske izdaje, prozni fragmenti anekdotičnega značaja z ilustracijami in/ali fotografijami, kratke zgodbe, izdaje, ki nikakor ne zadovoljujejo še tako nizkih kvantitativnih kriterijev in v katerih je objavljena proza krajša od vsakršnih zahtev za novelo, ob vsem tem pa še veliko število knjig za otroke in mladostnike - kar je sploh presenetljivo, saj bi z lastno uvrstitvijo med mladinsko literaturo verjetno imeli več bralcev. Da ne izhaja vse to iz njihovega prepričanja, da je pisanje za mularijo kaj manj cenjeno in je potem treba samo počakati na delovanje nagrad Večernica in Desetnica, da bo njihov vpliv končno izničil prevelikega kresnikovega?

Vendar pa me je k pisanju bolj spodbudila kvaliteta in oblika pretežnega dela romanesknega korpusa. Res gre za delovanje trga, ki se kaže kot tržnica v najbolj kičasti in kramarski varianti, za podmizno in provizorično založništvo, vse pa še naprej na račun avtorja, pa tudi v škodo izvirni prozi, ki lahko naključnega bralca s svojo podobo samo odvrne. Očitno je namreč, da izide veliko število knjig brez najbolj osnovnih sodelavcev, že pri oblikovanju in prelomu imamo občutek, da ga je nekdo, ki pozna tiskarja, naredil na hitro in doma, brez izkušenj, manjka lektura. Še bolj pa uredniško delo; se spomnim, da je bila pri nekdaj cenjeni žanrski zbirki pri založbi Kmečki glas zaposlena cela vrsta že takrat in tudi še danes uglednih urednikov, Branko Gradišnik, Andrej Blatnik pa še kdo, ki so avtorjem naivcem in piscem ljubiteljem svetovali, predlagali skrajšave in zgostitve, tudi kadar je šlo za spominsko ali večerniško pisanje. Danes pa nič, med romani se pojavljajo modrovanja in razglabljanja, širine in preskoki, prav smešne in včasih tudi precej mučne napake pri karakterizaciji, vse je ena sama kolobocija in slabo prepisovanje žajfničnih klišejev, z vsem patosom, ki gre zraven, in morda bi morali tudi pri nas končno podeljevati nagrado za najbolj štorast opis fuka - letošnjega favorita, prekmursko profesorico, že imam.

Hočem reči, da kvantiteta ni prešla v kvaliteto, obratno. Zgodila se je demokratizacija založništva, neslutena razširitev tistih, ki lahko pridejo do knjige, do bibliografske enote, podobno kot z izbruhom malih televizij vsak prav warholovsko dobi svojih pet minut slave, samo da je ta postala za kritičnega gledalca vse bolj podobna popolni blamaži in pogovejanju, ponižanju in guncanju afen. Tem ljubiteljem h knjigi pogosto pomagajo ljudje, ki o branži nimajo pojma, niti o žanrskih določitvah niti o čem drugem, zato tudi takšne razlike v pogledih na to, kaj je in kaj ni roman med njimi, prijavitelji in žirijo. Distribucija je pa sploh katastrofa, kar nekaj založb, ki imajo po blizu deset naslovov, ni poslalo tudi sicer težko dostopnih izvodov, pa tudi sicer knjige niso prisotne v knjigarnah, sem šel prav pogledat. Vse to pomeni, da natisnejo verjetno samo toliko izvodov, kolikor jih dobi avtor in nekaj za knjižnice, verjetno avtorji tudi 'sodelujejo pri finančnem riziku', kot se je temu reklo včasih, torej ne samo, da se odpovejo honorarju, morda za začetek celo kaj doplačajo, potem pa iz tega ni nič. Pa imamo kar naenkrat paradoks; knjige, ki jih skoraj nihče ne more prebrati, pa je boljše tako, kot da bi jih kdo.

Da se v podobno podmizno založniško past ujame tudi kakšen profiliran avtor, dokazuje citat iz romana Franja Frančiča Izgubljeni jutri : »Štiriindvajset naslovov knjig je bilo za mano, sedem knjig za otroke pri istem založniku, ki mi je plačal dve povprečni plači za sedem knjig, on pa se je, gospod, prevažal okoli v limuzini. Bili so to eni in isti tipi, ki so se drenjali pri koritu, razni ritolizci, brezobzirni, pokvarjeni, požrešni do amena.«

Vendar pa je to že zgodba o tem, kako profesionalni pisci postajajo vse bolj ljubitelji, kako izginja poklic pisatelja, vse pa zaradi finančnih nesorazmerij, o kateri pa kdaj drugič.

-- 

 
< Nazaj   Naprej >
RECENZIJE
"Biti malo nor, dovolj nor za ustvarjanje!"
Mojca Ketiš
Četrtek, 4. februar 2010
Ivana Sajko - K norosti (in revoluciji): branje (naslovnica)















Ivana Sajko: K norosti (in revoluciji): branje, prevedla Đurđa Strsoglavec; Mestno gledališče ljubljansko, zbirka Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega; Ljubljana 2009

"Veliki duhovi so gotovo blizu norosti in tanke stene jih razmejujejo." Aleksander Pope

Ob besedi norost se najprej spomnim na Norca iz Kralja Leara, ki s svojo duhovito zavozljanostjo in nepovezanim artikuliranjem bulji vame z divjimi očmi, slinastim nasmehom in me pritisne ob meje ugodja in samozavedanja.
Več...
 
E-BRANJE
Anne Michaels: Ubežni koščki
Torek, 2. februar 2010
Ubežni koščki (foto: Mojca Pišek)Kanadska pisateljica in pesnica Anne Michaels je s proznim prvencem Fugitive Pieces (Ubežni koščki, 1996) pobrala pomembne nagrade angleškega govornega področja. Roman ni le pretresljiva pripoved o holokavstu, temveč čudovita zgodba o upanju in ljubezni, ki jo bomo lahko v knjižni obliki prebirali spomladi 2010 pri založbi Modrijan.   
Več...
 
TEORIJE
Barbara Jurša: Margaret Atwood in kanadska kulturna identiteta
Ponedeljek, 1. februar 2010
Belina (foto: Mojca Pišek)Sedaj sedemdesetletna kanadska pisateljica, pesnica, literarna kritičarka in esejistka Margaret Atwood je s svojim prispevkom k premišljevanju o tem, kaj konstituira kanadsko identiteto, vzbudila precej pozornosti tako doma kot v mednarodnih vodah in za prepoznavnost kanadske literature naredila verjetno več kot katerikoli drug posameznik doslej.
Več...
 
PROFIL
Nicole Brossard: »Jezik je orodje spremembe«
Špela Bibič
Torek, 26. januar 2010

fotonicolebrossard.jpgNicole Brossard
(1943), quebeška pesnica, pisateljica in še marsikaj, velja za eno izmed ključnih figur ponovne oživitve frankofonske literature v Quebecu, kot tudi za veliko promotorko in teoretičarko na področju literarnega in kulturnega feminizma. Piše predvsem v francoščini, občasno tudi v angleščini.
Več...
 
KOLUMNA
Nataša Kramberger: Blažene časopisne zvrsti, ko lije
Nedelja, 27. december 2009
fotonatasakramberger.jpg








Na štefanovo dežuje, jaz pa pišem prepozno kolumno, da mi čas teče v grlo kakor poplave in narasla Globovnica, presneto, še pol metra dežja, pa bo odneslo tiste tri kobilice in dva konja, ki se pasejo najbolj doli pri potoku, kaj potoku, Urubambi, štefanovo na travi, velika noč na peči, zdaj pa imamo, vreme.
Več...
 
Spletno pero


© Airbeletrina 2007 | na vrh strani