Novice

AIRBELETRININ NATEČAJ: ZAMIK DATUMOV!

2010-09-08T11:24:23Z

Zaradi izjemnega odziva na Airbeletrinin natečaj – prejeli smo kar 72 kuvert – smo žal prisiljeni zamakniti datume glasovanja in razglasitve zmagovalca/ke po glasu ljudstva in zmagovalca/ke po izboru žirije. Novi datumi:

11. oktober – 17. oktober: odprto glasovanje

18. oktober: razglasitev obeh zmagovalcev/zmagovalk

V novembru bo sledila še slavnostna podelitev nagrad z branji, debato, druženjem in ostalim, kar sodi zraven.

O datumu in kraju prireditve vas bomo pravočasno obvestili.

Vsem, ki ste poslali zgodbe, se zahvaljujemo in vas – zmagovalce in poražence – vabimo h glasovanju in pozneje na slavnostno podelitev, kjer boste lahko vsi, ki se boste predhodno prijavili, tudi prebrali delčke svojih zgodb. Več informacij sledi.

Žirija:

Aljaž Kovač (predsednik)

Žiga Rus, Gašper Jakovac, Manca G. Renko

Vilenica, jutro, zadnji dan

2010-09-05T05:56:41Z

V ritmih, ki jih je narekoval Fake Orchestra, in ob plesu mnogih gostov se je sinoči uradno sklenil zdaj že četrt stoletja star mednarodni literarni festival Vilenica. Dobitnik nagrade je bil znan že mesece prej: to je bosanski pisatelj Dževad Karahasan. Pred jamo sta ob glasbi kitar in ob plesalkah nastopili še Suzana Tratnik in ameriška pesnica C. D. Wright, v jami, na prijetnih osmih stopinjah, pa so Branko Šturbej, Brane Grubar in Nataša Barbara Gračner odigrali odlomek iz Karahasanove drame. Na podelitvi je spregovoril tudi častni gost, predsednik Republike Slovenije Danilo Türk.
V govoru ob podeljeni nagradi je Karahasan poudaril pomembnost pripovedovanja, ki iz sicer nesmiselnega življenja izvablja smisel – in to na drugačen in boljši način kot zgolj razumevanje. Iz nerazumevanja življenja izhajajo strahovi, ki pa jih pripovedovanje lahko uspešno zdravi.

V Štanjelu so popoldne podelili tudi nagrado kristal vilenice. Nastopili so Goran Vojnović, Illya Sin, Ludwig Hartinger, Blaže Minevski, Maja Razboršek, Jacek Dehnel in Radoslav Petković. Gotovo najbolj izstopajoč je bil »eksistencialistično-klovnovski« nastop Belorusa Illye Sina, ob koncu katerega je bil – kot del performansa – nastopajoči tudi izgnan z odra. Žal pa je bila težava tuji jezik, ob katerem je bil povprečni poslušalec omejen le na Sinnovo klovnovsko mimiko. Na koncu je nagrado po odločitvi žirije prejel Goran Vojnović za odlomek iz svojega zdaj že legendarno nagrajevanega, prodajanega in s policijsko intervencijo ovenčanega romana Čefurji raus!. Čeprav je Vojnović do sedaj prejel tudi kresnika in nagrado Prešernovega sklada, je povedal, da vileniškega kristala ni pričakoval. Nagrad, ki bi jih Vojnović še utegnil dobiti, je čedalje manj – to pa kar kliče po novem uspešnem literarnem delu. Zaenkrat si bomo lahko ogledali Vojnovićev celovečerni prvenec Piran-Pirano.

Nad Lipico se pravkar dani. Gostje festivala, utrujeni po urah glasbe in plesa (najprej že omenjeni Fake Orchestra, nato pa after party pod taktirko pesniškega DJ Podlega), še posedajo in razpravljajo ali pa morda poskušajo dnevu ukrasti še nekaj ur spanca. Nato se od teh krajev dokončno poslavljajo in odhajajo v Ljubljano. Tam bodo potekali zadnji dogodki festivala: danes še okrogla miza o slovenskih pisateljih v državah Evropske unije, proti koncu meseca pa še predstavitev antologije slovenske književnosti v irščini in literarni večer z nekaterimi preteklimi vileniškimi nagrajenci. Festival nato začenja svoje šestindvajseto leto, novega četrt stoletja in se – počasi, leto za letom, a vztrajno – bliža tudi polstoletni tradiciji. Ne dvomimo, da mu bo uspelo in da bo na poti predstavil še ogromno izvrstne literature.

Fotogalerijo zaključka festivala Vilenica 2010 si poglejte tukaj.

»Vsak gledalec je že igralec v svoji zgodbi, vsak igralec, vsak človek akcije je gledalec iste zgodbe.« (Jeaques Rancière: Emancipirani gledalec)

2010-09-02T06:22:01Z

Arts&Politics je naslov predstave eksperimentalnega umetniškega kolektiva Superamas (pri nas uprizorjena 21. 8. 2009 v okviru festivala Mladi levi), v kateri z jedkim humorjem obračunavajo z zlagano ideologijo političnega angažmaja, enim najbolj uspešnih tržnih produktov v svetu sodobne umetnosti. Vseprisotnost političnih ali anti-političnih polemičnih naravnanosti v polju sodobnih umetniških praks (od vse močnejše spolitiziranosti že v principu politično motiviranega gledališča in sodobnega plesa, prek rastoče popularnosti angažiranih dokumentarnih filmov do vse številčnejših kuratorskih praks v vizualnih umetnostih – pomislimo samo na skupno temo odnosa umetnosti do realnosti Ljubljanskega U3-ja in Berlinskega Biennala), so morda kazatelji akutne potrebe po reartikulaciji danes nejasnega razmerja med politiko in umetnostjo. Ta kočljivi odnos danes, po zatonu modernističnih imperativov njune združitve in v času morebitnega izteka postmoderne resignacije zaradi njune skupne poljubnosti, plava v temi. Mnogi so kot potencialnega rešitelja umetnosti iz »Paradoksa politične umetnosti« in »Nezgod kritične misli« (kot se glasita naslova dveh njegovih zapisov iz obravnavane monografije) prepoznali francoskega filozofa Jeaquesa Rancièra.

Soavtor zbornika Brati kapital (po izidu katerega se je distanciral od soavtorja in mentorja Louisa Althusserja zaradi njegove distance do revolucionarnih gibanj 1968) v delu Emancipirani gledalec nadaljuje svoje dolgoletno in plodovito pretresanje odnosa med umetnostjo in politiko in dodaja kamenček k pestremu mozaiku svoje intelektualne dejavnosti (ki sega od politike, prek zgodovine, pedagogike, teorije filma, gledališča, literature ...). Pet razmišljanj o gledalcu na podlagi njegovega predhodnega razvpitega dela Nevedni učitelj je nastalo na pobudo neke umetniške akademije in sprva imelo obliko zapisov za predavanja. Kaj ima didaktika opraviti z umetnostjo, poleg njunega predavatelja in slikovitega didaktično-retoričnega sloga njegovih zapisov? Na obeh področjih je za Rancièrovo misel ključen sicer politični pojem emancipacije – intelektualne emancipacije gledalca napram avtorju in učenca napram učitelju, kot posledica predpostavke o temeljni naravni enakosti inteligenc. Za proces učenja to pomeni negacijo intelektualne premoči učitelja, ki naj bi se tradicionalno s procesom učenja manjšala (a nikoli ukinila) in afirmacijo drugačnega tipa učenja, ki temelji na spodbujanju k samostojnemu odkritju nečesa, kar ne vesta niti učitelj niti učenec. V umetnosti, analogno, Rancière zanika intelektualno in intencionalno premoč avtorja – politični učinek umetniškega dela pa postavi prav v nepredvideni učinek aktivne interpretacije gledalca, ki po posredovanju umetniškega dela nikoli ni enak avtorjevi nameri. S to apriorno intelektualno aktivnostjo gledalca, se Rancière zoperstavlja prevladujočemu razumevanju »paradoksa gledalca« (zlasti, a ne zgolj) v gledališču, kot »nujno zlo« umetniškega dela – kot pogoj, da delo obstaja, in vendarle kot nikoli ustrezen gledalec, ki ga pasivno uživanje spektakelske podobe obsodi na iluzije in manipulacije – razumevanje, ki se vleče vse od Platonove kritike gledališkega in umetniškega mimesisa, prek Artaudove zahteve po ukinitvi gledalcev in njihovi aktivni participaciji, prek Brechtove politično-didaktične potujitve meščanske družbe, ki naj bi gledalca takoj odvrnila od nje, do Debordove kritike manipulatorne moči spektakla. Temeljno zmoto tovrstnih estetskih ideologij vidi Rancière v zanikanju apriorne enakovredne aktivnosti vsakega gledalca: gledalca, ki v skladu s kontekstom in lastno zakladnico izkušenj vedno znova prevaja, interpretira in rekontekstualizira umetniško delo, ne da bi moral biti v njegovo produkcijo sam aktivno udeležen (sorodno Ingradnovi tezi o terciarnem obstoju umetniškega dela po njegovi konkretizaciji v prejemnikovi zavesti; ali še bolj tematizaciji neplačanega (intelektualnega) dela vsakega potrošnika v dobi postfordizma po Paolu Virnu in drugih neo-marksistih). Rancière se v zoperstavljanju določenim sodobnim in polpreteklim participatornim in relacijskim praksam v umetnosti navidez vrača h klasičnim (skoraj kantovskim) estetskim pojmom; a paradoksno, prav v pojmih, ki močno spominjajo na kantovsko pasivno, brezinteresno kontemplacijo in lartpurlartistično slavljenje forme, Rancière vidi politično moč umetnosti: v »Zamišljenosti podobe« (kot se glasi njegov zadnji zapis), »nedoločenosti med pasivnim in aktivnim, med mislijo in nemislijo« (65), v temeljni ločitvi med avtorjevimi namerami in gledalčevim razumevanjem, ki s produkcijo diskonsenza ustvarja »reze« in »ločitve« v obstoječih »režimih čutnega«, ki s soočenjem navidez nekompatibilnih žanrov, načinov, formatov v umetnosti ter s pomočjo fikcije odpira polja bodočih reartikulacij, rekonfiguracij in redistribucij čutnega. Politično učinkovita dela so tista, ki »nam omogočajo, da se naučimo česa novega, če najprej odklonimo radikalno razdaljo, potem porazdelitev vlog in nato meje med ozemlji. Ni nam treba spreminjati gledalcev v igralce niti nevednežev v učenjake. Prepoznati moramo vedenje, ki deluje v nevednežu, in aktivnost, ki je lastna gledalcu.« (16) Zgolj delo, ki »ne anticipira lastnih učinkov« (kot to po Rancièru žal počno participatorna in druga dela, ki in concreto udejanjajo politične akcije in modele skupnosti, ki naj bi bile šele njihova potencialna posledica), v duhu enakosti pušča gledalcu prostor, da s svojim delom aktivno prispeva k produkciji pomena umetniškega dela/dogodka in posledično k morebitni reartikulaciji »skupnega čuta (common sense),« ki tvori tkivo homogenosti, skupni družbeni, relacijski in konec koncev politični prostor našega sveta. Tovrstni »estetski demokratizem, ki ni odvisen od namenov umetnikov«, ta »politika estetike« (41) po Rancièru nastane kot »učinek oblik strukturiranja čutne izkušnje, ki so lastne režimu umetnosti, v političnem polju. V estetskem režimu umetnosti to pomeni vzpostavljanje nevtraliziranih prostorov, izgubo namena del in njihovo indiferentno razpoložljivost, prekrivanje heterogenih časovnosti, enakost reprezentiranih motivov in brezimnost tistih, na katere se dela obračajo.« (41)

Zanimivo na soroden in vendarle nasproten način politični učinek umetnosti vidi Nicholas Bourrriaud, utemeljitelj Relacijske estetike, kot se glasi njegova prelomna monografija, v svoji polemiki[1] proti nekemu drugemu Rancièrovemu delu o umetnosti in politiki, ki pa bi lahko letela tudi na določena mesta iz Emancipiranega gledalca. V njem se zoperstavlja Rancièrovim napadom na participatorne, relacijske in druge sodobnoumetnostne prakse prav s tem, da pokaže, da se strinjata v osnovnih postavkah, a ne v njihovi aplikaciji. Po Bourriaudu te prakse nimajo naivnega direktnega učinka ustvarjanja politične skupnosti (ne »anticipirajo lastnega učinka«, kot trdi Rancière), temveč njihova umetniška in politična moč leži v njihovi formi (ki naj bi jo Rancièrova obravnava namenoma zanemarila) – po Bourriaudu to sicer ni več Rancièrov »rez v distribuciji čutnega« (čeprav se v analizi do neke mere prekrivata), temveč je to forma prekarnosti, ki z mimikrijo de-konstruira prekarni značaj sodobnega kapitalizma. Sorodno se zoperstavi Rancièrovi restrikciji aplikacije njegovih predpostavk Janez Janša v spremni besedi k Emancipiranemu gledalcu: »Mar ne bi mogli reči, da se artaudovska in brechtovska paradigma aktiviranja gledalca, pa tudi ves spekter participatoričnih in relacijskih praks, ne ukvarja ravno s tem, kar Rancière hoče od kritične umetnosti – da »preiskuje aktivnost gledalca?« (98) Omenjeni primer, ki kritične mislece na osnovi sorodnih predpostavk pripelje do nasprotujočih si rezultatov (vsaj v aplikaciji na umetniške prakse, ki jih obravnavajo), bi lahko imeli za simptom »Nezgode kritične misli« (kakor se glasi 2. Rancièrov zapis), ali bolje, njene zagate. Ta je danes bodisi v umetniški praksi ali teoriji postavljena pred nemogočo nalogo proizvajanja podob in diskurzov kritike svetovnih političnih razmer in sodobne družbe v sistemu, ki vsako kritiko vsrka vase in jo servira na trg kot enega svojih bleščečih profitabilnih izdelkov; ali drugače rečeno, da bi npr. proizvedli kritiko neke humanitarne krize, je potrebno proizvesti njene podobe, ki se nato (četudi zavite v masko lastne parodije) prepustijo globalnemu trgu sodobne umetnosti (kot lucidno razkriva mockumentary Episode 1 Renza Martensa, na ogled na letošnjem Berlinskem Biennalu, v katerem mlade fotografe iz 3. sveta uči, kako unovčiti lastni kapital in s fotografijami trupel in shiranih sirot postati »lastniki lastne revščine«). Kje je torej mesto kritične teorije in kritične umetnosti danes, če se hoče iztrgati resignaciji in »melanholiji« levice, izčrpane od avtokritik in samoparodij, ter »besnemu aktivizmu desnice«, ki išče načine prenove in ohranitve globalne vladavine kapitala?

V umetnosti išče Rancière možnosti reartikulacije kritične tradicije »od znotraj« – iz notranjosti sistema in kritične tradicije same. Tako izpostavlja dela, ki se ne izmikajo reprezentaciji »Neznosnih podob«, in ne zanikajo njihovega statusa zgolj fiktivnih podob in obenem pričevanj o kolektivni neznosni izkušnji – nasprotno opozarjajo na lastni dvojni status, ko z »rezi v ustaljenih režimih čutnega« tematizirajo ustaljene načine reprezentacije neznosnih podob in preizprašujejo naš status gledalcev in lastni status producentov teh podob. Taka je npr. instalacija Alfreda Jaara The Eyes of Gutete Emerita, ki jo obravnava Rancière, z osebno zgodbo in fotografijo oči dekleta, priče pokola lastne družine; ali tudi Jaarova The Sound of Silence, ki nas sooči z osebno zgodbo fotografa, ki je zaslovel s fotografijo od lakote umirajoče deklice in se po salvah kritik ubil. Kje (ali sploh) je izhod iz pošastnega sistema, ki po eni strani spodbuja produkcijo podob, ki razkrinkavajo njegovo pošastnost, ki jih po drugi strani obsoja kot »neznosne«, naposled pa prav to obsodbo uporabi za povečanje njihove vrednosti na globalnem trgu podob?

V kolikor ima tako vprašanje lahko kak odgovor, ga gotovo ne bomo našli v Emancipiranemu gledalcu. Neglede na osebne estetske ali politične preference, neglede na lastno pozicijo v okviru sodobnih debat o političnem statusu umetnosti, moramo Rancièru poleg inventivnosti, pronicljivosti, eruditstva in sugestivnosti njegovih izvajanj nedvomno priznati tudi doslednost. Njegov diskurz je soroden tistemu, ki naj bi ga po izvajanjih Miklavža Komelja prevzeli začetniki partizanske umetnosti: »umetnost za vse« zanje ni bila izgovor za banalni populizem in trivialnost, temveč je nasprotno s ponudbo kakovostne in zahtevne umetniške produkcije temeljila na ideji intelektualne enakosti med umetniki (borci) in prejemniki (ljudstvom). Sorodni tematizaciji politično učinkovite (emancipatorne) umetnosti ostaja zvest tudi njen avtor. Rancière nikakor ne zapada prenagljenim in poenostavljenim sklepom in sintezam; svojih bralcev še zdaleč ne skuša poučiti ali prepričati, temveč jim zgolj razpira polje lastne interpretacije in jih vabi k skupnemu delu pri soustvarjanju »skupnega čuta«. Učinkovitost njegovega dela leži prav v tem, da bralca (tako po redu zapisov, kot izkušnji branja) pušča v stanju »zamišljenosti«.

[1] Glej: Nicolas Bourriaud: Precarious Constructions. Answer to Jacques Rancière on Art and Politics, dostopno na: http://www.skor.nl/article-4416-nl.html?lang=en.

Jeaques Rancière: Emancipirani gledalec.

Ljubljana: Maska, 2010.

Na naših avtobusih (še) ni teofilov

2010-08-30T06:30:00Z

Pred dnevi je tudi pri nas zaokrožila novička, da se je Teofil Pančić, malosrbski kolumnist, literarni teoretik in še vse kaj hujšega, po lastni krivdi znašel sredi miroljubne Velike Srbije v Zemunu, mestecu na pomoč skočnih meščanov, po katerem se ljudje najraje vozijo naokrog povsem zatopljeni v svoj duševni mir. Tam je naletel na dva nič hudega sluteča prijazna mladeniča, ki sta mu, nevednežu, bila celo pripravljena razložiti, da je potrebno Kitajce čimprej vrniti nazaj na Japonsko, Rome poslati na strokovno ekskurzijo v Indijo in diplomatsko rešiti problem milijonov albanskih beguncev na začasnem bivanju na Kosovu. Le komu je potrebno dostaviti po pomoti preživele Turke iz Bosne, sta Teofilu mlada zemunska intelektualca iz neznanega razloga zamolčala. Ker je gospod Pančić kljub vsemu še naprej zmotno vztrajal pri svojih malosrbskih načelih, mladeničema ni preostalo drugega kot da odklonita nadaljnjo skupno vožnjo z njim in sta zato zapustila avtobus, povsem razumljivo pa so njunemu zgledu sledili še preostali potniki in naposled še voznik. Zemunska policija je tako nekaj ur kasneje Teofila Pančića, malosrbskega kolumnista, literarnega teoretika in še vse kaj hujšega, privedla na zaslišanje zaradi suma, da je ta sredi Zemuna na avtobusni postaji več ur zadrževal javno prevozno sredstvo in v njem ilegalno širil vero v svoj prav.

Takoj po tem nedopustnem izpadu tega malosrbskega kolumnista so se oglasili mnogi podalpski dušebrižniki in jeli tolažilno razlagati, da se pri nas kaj takšnega pa že ne more zgoditi, da pri nas ni maloslovenskih teofilov, ki bi s svojimi družbeno nesprejemljivimi prepričanji tako brezsramno izzivali miroljubno velikoslovensko mladino in s svojo prisotnostjo nadlegovali uporabnike ljubljanskega potniškega prometa. Pravzaprav so dotični z veseljem izkoristili priložnost in nas znova opozorili na dejstvo, da živimo v napredni demokratični in predvsem evropski družbi, kjer nas z vsem nezadovoljni in nedopustno kritični posamezniki ne ogrožajo s svojo pretirano družbeno angažiranostjo.

A sam sem se v hipu spomnil tistega falota Mitje Blažiča, v najboljšem primeru trna v peti častivredne gospe Ljudmile Novak, resnici na ljubo pa kar aktivista in celo podpornika družinskega zakonika, ki je neke ne tako zelo davne noči namerno spregledal napis »Tukaj so Prule« in tam predrzno stopil na pot osmerici najbolj fejst fantov, ki skoraj nikoli nič ne ušpičijo. Oni so se, videč, da se ne morejo več izogniti soočenju mnenj z znanim zloglasnežem, odločili Mitji s svojimi akademsko izoblikovanimi argumenti le na hitro pojasniti, da se pač ne strinjajo z idejo o nesmrtnosti istospolno usmerjenih. Ob tem so izkoristili to redko priložnost, da mu na čimbolj razumljiv način prenesejo še misli svojih sošolcev o tem, da se džamije res ne spodobi graditi na potresno občutljivih območjih, da izbrisanih sploh niso izbrisali in da bo potrebno postopek ponoviti, na koncu pa še dodali, da si v svoji strpnosti aktivno prizadevajo za dokončno rešitev romskega vprašanja. Mitji so ti mladi po prvi javni predstavitvi svojim mnenj želeli s svetlečo baklo zgolj pomagati, da bi lažje našel pot domov, a se je nerodnež kar štirikrat zaletel vanjo in se pri tem po vsej verjetnosti namerno poškodoval. Prestrašeni fantje so v hipu stekli po pomoč, Mitja pa je neučakan kar sam v paniki poklical policiste, ki so ga čez čas našli ležečega pred neuglednim prulskim lokalom, na katerem je kljub zgodnji uri še vedno visel napis »Open«.

A ko sem tako nepremišljeno in zaletavo primerjal Mitjo Blažiča in Teofila Pančića, so me brihtnejše glave brž podučile, da mešam jabolka in hruške, saj Mitja ni kalil tukajšnjega nočnega reda in ljubega miru zgolj s svojimi neprimernimi stališči, temveč z vsem svojim bistvom, ki je po parlamentarni diagnozi doktorja Cukjatija bolj kot graje zdravljenja potrebno. Teofil Pančić je oseba veliko nevarnejšega ranga, so mi pojasnili, saj njegovo bistvo sploh ni napačno in bi ga lahko, če bi ga sodili zgolj po njegovih naravnih orientiranostih, gladko razvrstili med velike, kaj velike, med največje ali pa vsaj najobilnejše Srbe. Takšne osebe, ki nas ustrahujejo zgolj s svojimi nespodobnimi mislimi, so namreč za družbo in njene spodobne prebivalce lahko še veliko večja nadloga.

A še v isti sapi so me poznavalci razmer že tudi trepljali po ramenu in me vneto mirili, naj me nikar ne skrbi za dobrobit naše družbe v njeni svetli bodočnosti, saj da pri nas na srečo nimamo nadlog, kakršna je ta Teofil, torej ljudi, pardon, kolumnistov, literarnih teoretikov in še vse kaj hujšega, ki bi se tako vztrajno zajedali v naše družbene svetosti in našo čislo stvarnost vsakodnevno napadali s svojim izkrivljenim in umazano kritičnim pogledom. Naša družba, so ugotavljali, za zdaj še ne proizvaja napačkov, ki bi nas tako zelo vznemirjali z neskončno nepotrebnimi intelektualnimi akrobacijami ter nas po nepotrebnem silili k razmisleku tam, kjer so stvari že od nekdaj premišljene in domišljene. Potem so ti poznavalci še malo poznavali in posledično hitro prišli do zaključka, da imamo sicer res tudi pri nas nekaj pretirano liberalnih in žlehtnobno zadirčnih napornežev ter da nas tudi naše svetlane včasih resno zažulijo, a da vsem tem dežurnim nergaškim paglavcem in paglavkam kljub vsemu še ni potrebno, tako kot Teofilu Pančiću ali Mitji Blažiču, podrobneje razložiti zadev.

A ker me vse te pomirjujoče besede še vedno niso povsem ozdravile skrbi, so mi na koncu kljub majhnim zadržkom priznali, da se tudi pri nas v resnici zelo pospešeno pripravljamo na najhujše in da bomo jutri, če se bodo teofili vendarle pojavili tudi na naših avtobusih, tudi mi sposobni soglasno izstopiti.

Poetullus: časopis festivala Dnevi poezije in vina 2010

2010-08-28T14:25:28Z

Prvič v zgodovini štirinajstletnega festivala, ki se je letos preselil na Ptuj, je izšel tudi uradni festivalski časopis z imenom, ki združuje najboljše: poezijo vodilnih domačih in tujih pesnikov in Pullus, vrhunsko znamko vin. Poetullus prinaša najboljše utrinke z enega vodilnih evropskih in svetovnih pesniških festivalov, ki vsako leto v Slovenijo pripelje okoli 30 svetovnih pesnikov in pesnic. Če letos niste utegnili skočiti na Ptuj ali če ste tam bili, Poetullus je dokument časa in prostora, ki ga je za nekaj dni naselila poezija. Za branje kliknite na naslov.