Črnogorska literatura je v letih po balkanskih vojnah vsekakor doživela velik vzpon ali vsaj razcvet. Nikolaidis, Spahić, Brković, Bečanović in ostali mlajši pisci te generacije so na kulturni sceni sedaj že samostojne Črne gore povzročali takšne in drugačne izgrede, v svojih pisanjih (predvsem časopisnih) pa je vsak na svoj način razgaljal specifični črnogorski sociokulturni kod. Njihova dejavnost je (bila) mnogokrat označena kot dekonstruiranje njegoševske paradigme in s tem je označen tudi zlom mita o junaštvu in človeštvu, ki je nastajal izpod peresa Petra II. Petrovića Njegoša in Marka Miljanova v sredini in ob koncu 19. stoletja.

Njegoševska paradigma predstavlja herojske modele eksistence, konkretneje herojski model sveta, v katerem spremljamo določene modele konstruiranja specifične kulture in nacije. Uspenskij in Lotman določata kulturo kot nenasledljivi spomin kolektiva, ki se kaže v odrejenem sistemu prepovedi in predpisov. Bolj kot je skupnost obsedena s kultom svobode, človeštva (človečanstva?) in junaštva, bolj tesni postanejo prepovedi in predpisi za njene člane; njihovo življenje postane podrejeno ohranjanju nacije, vere ali ideologije. Prav predstave, ki sta jih ustvarila Njegoš in še posebej Miljanov s Primeri človeštva in junaštva (Primjeri čojstva i junaštva, 1901), kažejo na prej naštete lastnosti kulture. Če je vladika Peter I. Petrović Njegoš še, kakor piše Bečanović v svoji knjigi Naratološki i poetički ogledi iz leta 2009, v Poslanicah (od 1800 dalje), ki veljajo za začetke črnogorske književnosti, zapisoval dejansko stanje in je iz njegovih tekstov moč zapopasti in rekonstruirati takratni črnogorski sociokulturni kod, je pri Miljanovu, čeravno naj bi bila njegova mimetičnost izredno visoka, narativna raven konstruirana in tako predstavlja drugostopenjsko tvorjenje kulturnih obrazcev. Za razliko od Njegoša (ki v tem primeru – čeprav bi tudi lahko bil – ni Njegoš njegoševske paradigme), kjer v tekste vstopajo kulturni obrazci empiričnega sveta, pri Miljanovu ti ne vstopajo, temveč so izbrani in potvorjeni (v nenegativnem smislu) tako, da zopet učinkujejo nazaj na kulturo, ki naj bi jo predstavljali.

Mit po Barthesu deluje tako, da v razliki z zdravorazumsko razlago ne popači dejstev, temveč predela pomen. Ravno v svoji nepopolnosti postane mit, natančneje branje mita, praksa, ki ustvarja narodovo kulturo. Mit ne fiksira besedila, temveč ga v njegovi multi-interpretabilnosti fiksira ravno bralec in več kot je bralcev enake interpretacije, večjo trdnost določena fiksacija mita dobi. Po Culibergu (ki izhaja iz Močnika in Lévi-Straussa) je mit pomensko prazen in se lahko veže na katerokoli ideologijo, nacija pa obstaja zgolj kot forma, ki določene osebke interpelira v subjekte. Nacionalni mit je tako v naciji skrit mitološki pomen, ki se glede na časovne spremembe spreminja in drugače interpretira. V takšno fiksiranje in interpretiranje, če skočimo za hip v literarne sfere, spada tudi poveden stavek, da se je celoten Gorski venec za Črnogorce zožil v 15 postavk, kakor pravi Nikolaidis v romanu Mimezis. Ravno o tem Živko M. Andrijašević v svoji knjigi Nacija s greškom (2004) pravi, da Črnogorci, za razliko od drugih narodov, ki so svoje mite že pospravili v omare, svoje mitske izmišljije še vedno označujejo kot naša zgodovina. Kar je – piše – enemu narodu postala ilustracija lastne naivnosti, je postalo pri Črnogorcih njihova legitimacija.

Ta mit, tako imenovana njegoševska paradigma, pa se ni začel rušiti ob koncu 20. stoletja, kakor pravi Dijana Matković v spremni besedi, ko zapiše, da zadnjih 150 let na področju Črne gore obstaja »literarno ozemlje z eno in edino literarno avtoriteto: Petrom Petrovićem Njegošem«, temveč se je rušil že prej. Balša Brković sam, v nekem intervjuju, pravi, da se je v Črni gori resnično »bral samo Gorski venec«, a da so bili »že prej poskusi, da se Njegoša dekonstruira, a za našo generacijo je važno to, da je stvari postavila v kontekst humorja in na ta način poskusila ljudem odpreti oči.« Dejstvo pa je tudi, da je vznik balkanskih vojn zopet preobrnil sociokulturni kod določene pokrajine do te mere, da je spet postal prepreden z miti o junaštvu in herojstvu. Ravno v času vojne se namreč herojski model sveta razbohoti do te mere, da postane vojna za etični stav takega sociokulturnega koda nujna in se postavi na skorajšnjo raven transcendence. Ali z besedami vladike Danila iz Gorskega venca: »neka bude borba neprestana.«

Po drugi svetovni vojni je Mihajlo Lalić izdal trilogijo romanov Zlo proljeće, Lelejska gora in Hajka, v katerih obravnava preteklo vojno. V trilogiji se intertekstualno navezuje na Njegošev Gorski venec, najbolj izrazito v romanu Lelejska gora, kjer pride že celo do delnega razkroja herojskega modela sveta. Glavni lik, ki to počne, je Lado Tajović, ki s svojim obnašanjem odstopa od revolucionarne in junaške norme. Vendar celokupno Lalić sklene trilogijo z afirmativnim tonom do idej junaštva in človeštva, kar bi lahko v prvem planu razlagali z bližnjostjo vojnega stanja, ki ga opisuje, in pisateljevo udeleženostjo v njem. V Hajki se deviantni Tajović namreč vrne na pota ostalih partizanov, nosilcev herojske matrice par excellence.

Črnogorski nacionalni mit (lahko bi ga denimo primarno oprli na zgodovino bojev proti Turkom in nadvlado ozemlja, kjer živijo, s strani drugega naroda) raste iz epske in herojske patetike, kar lahko razlagamo z družbenim sistemom, ki je plemenski in posledično bojevniški. Kot takšen pa je, kot že povedano, izredno restriktiven. Tak je denimo v primerih telesnosti in znotraj njega je telesno intimno (za razliko od telesnega zunanjega) povsem zamolčano.

Romani Miodraga Bulatovića iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa ravno na tem področju, z eksplicitnimi prikazi in pogovori med liki, izkazujejo nasprotje sociokulturnemu kodu Črne gore. V grotesknih romanih Heroj na oslu (prvič objavljen v tujini) in Rat je bio bolji (ni preveden) smo lahko skozi določene medbesedilne sestavine priča invertirani podobi modela herojske družbe. Glavni protagonist slednjega romana z globusom, po katerem se razliva rdeča barva, osvaja Evropo in v svojem delovanju in pisateljevem literarnem konstruiranju kaže diahroni razvoj literarnega sistema iz herojske matrice v antiherojsko. Norme in vrednote (tradicionalnega) modela sveta, ki je bil nakazan v delih Njegoša in Miljanova, so razrušene, obrnjene, notranjeliterarni razvoj pa dobi svojo naslednjo fazo v zanikanju prejšnje. Italijanski general v Heroju na oslu svojemu podrejenemu pravi naslednje: »Ah, tale njihova slivovka! Šele zdaj mi je jasno, zakaj so tako junaški in zakaj tako množično padajo, major.« Nikolaidis se ukvarja s podobnim razmišljanjem, le da trdi, da je lozova rakija črnogorski tekoči kokain, s pomočjo katerega postanejo Črnogorci pogumni in junaški. Ali denimo v Heroju na oslu, ko se italijanski polkovnik norčuje iz heroja Grubana Malića in reče: »Hrabrost jim je temeljni kompleks, gospod general.«

Vsakršen dogodek, še tako revolucionaren, nastane kot vplivanje različnih sil, različnih dogodkov, ki so kulminirali v ta dogodek, ki je tako poseben, da je doživel javni odziv in požel ljudsko zaprepadenje. Dijana Matković v spremni besedi zapiše, da si »predstavljaj[mo] nacionalno literaturo, ki ji iz zgodovine razvoja odvzame[mo] modernizem, torej tisto smer v leposlovju, ki je med drugim nadvse pomembna za odmik od državotvornega pisanja literature, tisto smer, ki literaturi – počivajoči na konstituiranju zavesti o naciji – vrne, kar je literarnega. Kaj torej dobimo, če iz enačbe, ki pomeni razvoj neke literature, odvzamemo ta ključni vitalistični del? Odgovor je preprost: dobimo Črno goro zadnjih sto petdesetih let.« In s prihodom nove črnogorske generacije (Nikolaidis, Spahić, Bečanović, Brković) naj bi se ta prelom tudi zgodil. Kot so pri nas modernisti prelamljali s slovensko prešernovsko strukturo, je po njenih besedah črnogorska književnost nekje na koncu drugega tisočletja stvari vzela v svoje roke in to Njegoševo prekletstvo razbila.

Ko Matković interpretira njegoševsko paradigmo in Spahića izpostavi kot avtorja, ki Njegoša preprosto ignorira, pride do problema, da označi ignoriranje kot eno izmed taktik »obračunavanja z Njegošem«. Če gledamo na problem interpretacije besedila s strani odsotnosti določene kategorije, lahko v njem – kot v sistemu znakov – preberemo obilico reči – pravzaprav vse tiste reči, ki jih znotraj sistema ni. Ko pa se navezujemo na avtorja in njegovo zunajliterarno udejstvovanje, pa je preslikavanje že v preteklosti prineslo nekatere s tem povezane probleme. Ezri Poundu so po vojni posvečali malo pozornosti, ker je sodeloval s fašistično Italijo, Edvardu Kocbeku pa so prepovedali objavljati, ker je v Strahu in pogumu tematiziral za oblast neprimerne reči, sam razlog za njegovo neprimernost pa se je skrival povsem drugje. S tema primeroma bi želel pokazati na problematično povezovanje rušenja tradicije skozi interpretacijo njenega neobstoja. Če je res, da se je nova črnogorska literarna generacija združila ravno v nasprotovanju tradiciji, je pri iskanju tovrstnega tematiziranja v Spahićevem romanu Hansenovi otroci na delu čez-interpretacija [over-interpretation], ki je – zanimivo – še en Freudov pojem. Tako kot umor očeta Njegoša, ki ga omenja Matković, če si lahko drznem zapisati te besede.

S čez-interpretacijo ciljam na pojav uvrščevalne kategorije določenega dela, ki v delu sam po sebi ne obstaja in je zatorej ideološko tvorjen. Kar zasledujem v svojih besedah, sta prikaz problematičnosti tovrstnega dela in možnosti, ki izhajajo od drugod. Gre namreč za to, da s tem, ko zvedemo delo na tisto, kar je »torej docela literarno«, na jezik, ostane malo možnosti, da lahko z njegovo pomočjo demitiziramo nacionalni mit Njegoševe epike. S tem bi Spahića označevali po svoji lastni želji.

Michel Foucault v prvem poglavju knjige Zgodovina norosti v času klasicizma govori o gobavcih in leprozorijih. Da so se do konca križarskih vojn množili po celi Evropi in so bili šele v 16. in 17. stoletju spremenjeni v drugačne inštitucije. Da so se dve stoletji pozneje, ko gobavcev ni bilo več, »pogosto na istih krajih ponavljali nenavadno podobni obrazci izključitve.« Le da se je tokrat govorilo o revežih, potepuhih, hudodelcih in zmedencih. V romanu Hansenovi otroci sledimo tovrstnim vzorcem izključevanja, le da Ognjen Spahić v svoji knjigi ostane kar pri gobavcih, čeprav se piše predzadnje desetletje 20. stoletja. Prostor je romunsko podeželje, roman pa se začne z besedami: »Zadnji leprozorij v Evropi je na jugovzhodu Romunije med prav tako leproznimi pejsaži temne, jalove zemlje, pestro poslikanimi z rejenimi dimniki termoelektrarn in ostanki nekoč velikih gozdov.« Prostor, oddaljen od konkretnega črnogorskega miljeja, v katerem pa z univerzalnimi temami izključenosti in revolucije leta 1989 Spahić začne pot izključevanja v vzhodnoevropskem prostoru v takšnem ali drugačnem smislu. Za letnico '89, v katero je roman postavljen, lahko slutimo začetek ponovnega vzklitja evropske revolte, ki se je, niti ne toliko časa pozneje, razprostrla še na področje bivše Jugoslavije.

S tem pa je herojski model sveta, ujet v vojno vihro začetka devetdesetih, ponovno pričel prihajati v zavest ljudi. V romanu Mimezis Andreja Nikolaidisa je zapisano, da so nikšićki dobrovoljci odhajali v Dubrovnik s slikami Njegoša na zadnjih steklih avtomobilov. To povedno sceno bi lahko metaforično prenesli na sistem odobravanja in zavračanja njegoševske paradigme znotraj sociokulturnega koda Črne gore. Z vsem napisanim v mislih bi lahko zaključil, da je vzpon nacionalnega mita največji v času vojne, kaljenja nacionalnih strasti skozi ideje nacionalnega mita, obenem pa do njegove dekonstrukcije pride v času med vojnami oz. v času miru. S tako tezo seveda ovržem besede Dijane Matković, ki pravi, da je bila Črna gora do nove črnogorske generacije pisateljev popolnoma podvržena njegoševski paradigmi. Ravno nasprotno, v diahronem razvoju literarnega sistema prihaja do anomalij in mutacij že mnogo pred Nikolaidisom, Spahićem, Brkovićem in ostalimi, nacionalni mit pa je v svoji strukturi tak, da se ob vsakršni potrebi lahko ponovno revitalizira in interpretira v skladu s politiko in aktualno geopolitično situacijo.

Seveda pa je res, da je Nikolaidis v svojem romanu uporabil povsem nove elemente demitizacije nacionalne kulture Črne gore, ko je uporabil ironijo in sarkazem v tako veliki meri; ni pa med prvimi, ki so to storili, saj je to pred njim, kot lahko vidimo, že v šestdesetih in sedemdesetih počel (vsaj) Miodrag Bulatović.

Če se Tini Vrščaj ob najdenih napakah v prevodu Spahićevega romana v Pogledih (23. 4. 2011) zapiše, da bi si roman zaslužil, da »ga Slovenci beremo v jezikovno in slogovno natančnejšem prevodu«, se zdi, da bi roman in celotna črnogorska literarna scena potrebovala boljšo zgodovinsko umestitev in ne zgolj poenostavljene sodbe ter nekritične oznake protagonistov s strani avtorice spremne besede.