Najpogosteje je slišati, da je islam svetovna religija, ki šteje približno 1.5 milijarde verujočih. To po vsej verjetnosti drži. Malce manj pogosteje, a prav nič v ozadju, je prav tako moč slišati, da je islam zla sila, ki spodkopava temeljne vrednote t .i. zahodne demokracije, da temelji na staromodnih, konservativnih in nehumanih idejah. Na eni strani imamo torej svetovno religijo (kar bi si sodobni človek razlagal kot teologijo, ki je celo globalna), na drugi pa vse pogosteje neutemeljene in razpršene napade na islam kot »totalnega drugega«, ki razdvaja in dehumanizira. Tretji opis, neka srednja pot, pa kot da skoraj ne obstaja. Za »objektivno vrednotenje« islama kot zgodovinskega, a hkrati ahistoričnega pojava, moramo gledati s celokupnega gledišča, ki je temu diametralno nasprotno: islam je svetoven, a ni le religija – njegova notranja zasnova, njegov vogalni kamen je vseobsegajoča ideja splošnega dobrega, ki prezira vsakršen poskus omajanja človekove svobode in svetosti življenja, in vsaka praksa, ki bi temu nasprotovala, kratko malo ne bi bila islamska.

Ne le da islama ne moremo postaviti v okvirje današnje politične mašinerije in mnogih zaključkov, ki ga brez konteksta konceptualizirajo z zahodno politično terminologijo – islam je kratko malo neprevedljiv. Islam je edina beseda v slehernem prevodu Korana, ki je ostala neprevedena. Islam za razliko od drugih religij ni samo duhovna pozicija uma, prilagojena različnim kulturnim okvirom, ampak samozadosten kulturni krog in družbeni sistem jasno definiranih norm. Seveda je islamska bit v osnovi religijska, zato moramo temu primerno določiti občo vlogo religije v človeškem življenju.

Z vprašanji narave islama se ukvarja tudi dr. Enes Karić, predavatelj na Fakulteti islamskih študijev (Fakultet islamskih nauka) v Sarajevu. Akademik dr. Enes Karić, nekdanji dekan te iste fakultete in reden aktivni član Jordanske Kraljeve akademije, letošnji gost Fabule (Fokus: islam), se ukvarja s tolmačenjem Korana (tefsir), preučevanjem literature o islamu, šerijatom in sodobno islamsko mislijo. Kako je islam predstavljen v zahodni literaturi, ni brez pomena. Karićevo delo preučuje ideološke, orientalistične, politične, kulturne in druge (literarne) vplive na islam, veliko pa se posveča tudi islamu v 20. stoletju. Tudi zato je Enes Karić izredno pronicljiv in relevanten avtor (predvsem) na zahodu. V svojih delih in prevodih se ukvarja z nekaterimi najbolj odmevnimi imeni islamskega, pa tudi zahodnega miselnega prostora, kot so denimo Abu Hamid Al Ghazali, Seyyed Hosein Nasr, Muhammad 'Abduh, Annemarie Schimmel, Alija Izetbegović in mnogi drugi, leta 1995 pa je v bosanski jezik prevedel tudi Koran.

Islamska misel ponuja skozi svojo zgodovino bogat vpogled v kulturno-verski bazen in praktično-družbeno os. Skozi različne socialne, pravne, ekonomske, znanstvene na eni ter umetniške, religiozne in duhovne smernice na drugi strani ponuja izredno konkretne družbene rešitve. Islamski duh se je v zgodovinskem trenutku zavezal ahistoričnosti – s svojo idejo božje eno(tno)sti, ki zajema tako mistiko kakor tudi šerijat (sufizem, filozofijo, znanost, teologijo in ekonomijo), in nenazadnje tudi s tem, ko je sprejel pod svoje okrilje kulturno tako raznolika ljudstva in področja, kot so Arabci, Perzijci, afriški podkontinent, malajsko-azijski svet, turško govoreče narode in države, Armence, Jude, Evropejce. Potrebna je torej zgodovinska osvežitev glavnih idejnih motivov in praks, ki so vplivale na ponovno rojstvo človeške misli in tok islamske zgodovine. In prav to je tisto, za kar si prizadeva tudi dr. Enes Karić.

Karićeva disertacija Hermenevitka Korana (objavljena leta 1990) se ukvarja s klasičnimi vprašanji hermenevtike in eksegeze Korana in občinstvu ponuja sodobno teorijo recepcije. Avtor dokazuje, da je med letoma 700 in 1400 v islamskem svetu nastalo mnogo različnih teorij recepcije svetega teksta, veliko pa jih je vplivalo tudi na evropske teorije. Proces branja Korana (kira'a) zahteva predvsem razumevanje. Korana ni mogoče ločiti na proces branja in razumevanja, saj se ga med branjem že motri. Najprej se ga pravzaprav skuša razumeti, (na)učiti, hkrati pa se ga že prebira, medtem ko indoevropski narodi literaturo povečini najprej prebirajo in jo šele nato poskušajo razumeti. Dr. Karić se v disertaciji ukvarja predvsem s tolmačenjem in različnimi interpretacijami Korana kot svetega teksta, kar pa neobhodno vključuje tudi naravo arabskega jezika.

Koran dobesedno pomeni recitiranje, branje, izgovarjanje – koren q-r-a, od koder izvira qaraa, brati, recitirati, iniqra, beri, čitaj, citiraj (prvi objavljen ajet v islamu!) ter quran, branje, citiranje. Branje Korana ni zaključeno dejanje, temveč nenehen proces vnovičnega potrjevanja islamske misli ter nepretrgana komunikacija z Alahom, torej potrjevanje Njegove resničnosti in resničnosti Objave. Med islamom in arabskim jezikom obstaja posebna vez. Arabski jezik se beleži le s soglasniki, medtem ko mu pri branju, recitiranju dodajamo še samoglasnike. Razodetje Korana v arabskem jeziku je vzpostavilo edinstveno relacijo med sporočilom in jezikom. Arabščina je vezana na sporočilo, je medij med transcendenco in človekom – in prav zato je vloga arabščine v islamu univerzalna; islam jo je vzpostavil kot svetovni jezik.

V magistrskem delu Ihvanus-safa (ki se ukvarja s traktatom t. i. organizacije Iskrenih bratov iz Basre iz leta 950) Karić opisuje vplive grškega filozofskega nasledstva na klasično islamsko misel v Bagdadu, Basri in Kufi v 10. stoletju. Karić tu opiše traktate iz numerologije, geometrije, astronomije, geografije, glasbe, logike, Aristotelove kategorije, embriologije idr. Karićeva monografija se ukvarja s filozofsko problematiko in opozarja na dialog med islamskimi filozofi iz Bagdada v 10. stoletju in grško antično filozofijo. Opozarja na prenos in integracijo grške misli, ki je bila za islamske učenjake univerzalna.

Islam je možno predstaviti kot niz obrazcev, pravil, določil in prepovedi, kar se pogosto dogaja znotraj okvirov evropske, zahodne ali celo muslimanske perspektive, a s tem bi zanikali islam kot afirmativno vero, ki v sebi skriva razumevanje življenja, smrti in človeštva. Razumeti moramo torej islamsko sporočilo. Islam je semitska religija in pomeni pokornost volji Vzvišenega Alaha. Muslimani sprejemajo Koran kot Alahovo objavo, posredovano poslednjemu preroku Mohamedu (a. s.). Po islamu je eden izmed osnovnih elementov verovanja sprejemanje in priznavanje predhodnih prerokov. Od vseh religij je islam edini, katerega izvori so bili nemudoma zapisani – od Mohamedove (a. s.) besede, memorizacije celotnega besedila (hifz)[1] s strani samega Mohemda (a. s.) in prvih muslimanov do konkretnega zapisa v obliki Korana. Koran ima še danes izredno sporočilo, ki mu ga je uspelo ohraniti v originalnem sijaju, saj se je uspešno izognil vsakršnim poskusom dopisovanj in zabrisov zadnjih 14. stoletij. Za časa življenja Mohameda (a. s.) je bil Koran v celoti zabeležen, problem avtentičnosti v islamu kratko malo ne obstaja. To dejstvo je osnovano na zgodovinskih podatkih, kakor tudi na sami obljubi, ki jo je podal Alah: »Mi uistinu, Kur'an objavljujemo i zaista ćemo Mi nad njim bdjet!« (Kur'an, 15: 9). To »bedenje« nad izvirnim Koranom pomeni potrditev originalnosti prejšnjih objav, kakor tudi zadnje objave.

Koranski ajeti so bili objavljeni postopoma v obdobju 23 let, glede na specifično situacijo, in so bili praktične ali pa duhovne narave. Časovni razmiki med ajeti so bili včasih tako dolgi, da so ashabi (prvi muslimani in Mohamedovi (a. s.) najbližji možje) včasih celo podvomili v njegovo vlogo preroka. Če bi bil Koran objavljen neposredno, naenkrat, verjetno ne bi imel take moči, kakor jo ima danes, saj bi hitro postal mrtva misel, enostaven religiozen dokument, ne pa oživljajoči izvor kulture, ki se je šele rojevala. Njegov zgodovinski, družbeni in moralni dinamizem ima samo eno skrivnost, ki cilja na univerzalnost – postopnost. Koran je izredno realistična, anitherojska in antimitska knjiga in je zato brez hadisov (tradicije prenosa) Mohamedovih (a. s.) besed in dejanj skorajda nerazložljiv. Islam ne idealizira tega sveta (materializem) in ne polaga vseh upov v onostranstvo (krščanstvo), temveč združuje popolno z nepopolnim, sveto s profanim, idejo s prakso.

Alija Izetbegović trdi, da obstajata dve zgodovini islama: tista pred Mohamedom (a.s.) in tista po njem.[2] Islam kot opominjanje in potrjevanje predhodnih objav in ideje monoteizma sega tisočletja v zgodovino. K islamu kot religiji je veliko doprinesel zgodovinski uspeh oz. neuspeh judovstva in krščanstva. Mojzes, Kristus in Mohamed (a. s.) predstavljajo različne zgodovinske osebnosti in nosilce različnih teženj. Zgodovina judovstva je po Aliju Izetbegoviću predvsem zgodovina udejstvovanj v domeni civilizacije in ne v domeni kulture.[3] Skozi zgodovino človeštva so Judje pretežno živeli v mestih (Tir, Sidon, Jeruzalem, Aleksandrija, Kartagina in Rim v starem veku; Kordoba, Granada, Toledo, Sevilja v muslimanski Španiji; Amsterdam, Marseille in skoraj vsa mesta ZDA v času nove dobe). Judovski materializem je osredotočen na človekov svet in izvira iz njegove realnosti,[4] medtem ko je krščanski duh usmerjen proti samemu sebi – tj. svetemu, nebeškemu. Po krščanskem mišljenju človeške težnje ciljajo na duhovnost in s tem k zanikanju tuzemskega (dunja). Evangeliji (krščanstvo) so novica in ne praksa, kakor je judovstvo.

Religija vpliva na svet in družbeno domeno, le če postane svetovna– od tega sveta, ki je vpeta v ta svet, če postane družbena struktura. Islam pa je duhovna oblika religije, ki cilja prav na družbeno, tusvetno, realno. Je mešanica judovstva in krščanstva; prakse in duhovnosti; konvencije in svobode – in je človeku kot dihotomičnemu bitju (telo in duša) najbolj blizu (termin fitra je v islamski teologiji utemeljen kot izraz za težnjo po človekovi izvorni duhovnosti, kar pa ne pomeni, da je etika izenačena z religijo). Mirce Eliada postavlja Mohameda (a. s.) na mejo med 2. in 3. obdobjem duhovnega razvoja človeštva. Tretje obdobje, ki traja še danes, se je pričelo z Mohamedom (a. s.). Islam torej stoji na meji med občim procesom laizacije in sekularizacije (modernizem) ter triumfom religije (krščanstvo) .[5] Jezus Kristus (a. s.) se je izogibal Jeruzalemu, kakor tudi kateremukoli drugemu mestu. Alija Izetbegović pravi, da se na drugi strani socializem obrača k narodu, prebivalcem mest, naselij. Mohamed (a. s.) pa odhaja po duhovne prebliske v pečino Hira, a se zmeraj vrne v brezbožno mesto Meko, da bi uresničil svojo misijo. V Meki je bil Mohamed (a. s.) povečini asket, mistik, prerok, v Medini, kjer se je islam rodil, pa postane prenašalec verskega sporočila in islamske misli, reformator družbenega, političnega in religioznega življenja človeštva.

Mohamedovo (a. s.) sporočilo je do-končno (transzgodovinsko) kot potrditev vseh prejšnjih parcialnih objav. Mohamedove (a. s.) besede »danas sem vam izpopolnil vašo vero«[6] so bile izgovorjene v poslednjem ajetu medinskega obdobja. Mohamed (a. s.) se je torej moral vrniti s pečine. Moral se je vrniti v svet, v družbo in začeti z revolucijo človeške misli v pravnem, socialnem, ekonomskem, etičnem, družbenem in teološkem pomenu. Prerok islama je torej združil notranje z zunanjim, judovsko prakso s krščanskim duhom, krščanski pogled, zazrt v nebo, s poznejšim socializmom kot družbeno akcijo, s tem, da islam vendarle ne pomeni le golega seštevka obeh sistemov. »Islam se je pričel kot mistika, a končal kot politična in državna misel.«[7] Ko je religija prevzela in sprejela dejstvo sveta in njenega družbenega dometa, se je rodil islam.

[1] Hifz pomeni proces učenja in memorizacije Korana na pamet. Hafiz je nekdo, ki se mu je uspelo naučiti celotni Koran na pamet.

[2] Alija Izetbegović, Islam između istoka i zapada, str. 181

[3] Termina »civilizacija« in »kultura« se tu nanašata na teorijo Alija Izetbegovića v knjigi Islam između istoka i zapada. Civilizaciji pripadata tehnika in znanost, kulturi pa duhovnost, umetnost in religija. Prva je izraz človeških potreb (kako živim), druga pa izraz človeških teženj (zakaj oz. čemu živim). Celoten znanstven doseg teži k negaciji Boga in s tem človeka, medtem ko je v svojem jedru vsa umetnost kot izraz duhovnosti religiozna (podobno misli Adorno, ko trdi, da umetnosti ni potrebno biti politična, kajti umetnost kot taka v sebi skriva določeno mero (družbene, politične) kritike). Če Bog ne obstaja, ne obstaja niti človek (Izetbegović, Foucault), s tem pa postanejo človeško dostojanstvo in pravice nesmiselne. Civilizacija hoče »zemeljsko cesarstvo«, utopijsko enakost, religija pa stremi k »nebeškemu cesarstvu«; civitas solis proti civitas Dei. Celotno človeško življenje je v znamenju tega dualizma; to je tudi razlika med Staro in Novo zavezo, Mojzesom in Kristusom (a. s.). Prvi je vodja naroda, drugi je duhovni govornik. Prvo cilja na zemeljsko, drugo na nebeško cesarstvo. Ta nasprotja pomirja islam in njegova definicija človeka. Islam je sinteza obojega, »tretja pot« materializma in duhovnosti, ki obeležuje vse ljudsko. Alija Izetbegović, Moj bijeg u slobodu, str. 236–237.

[4] Alija Izetbegović, Islam između istoka i zapada, str. 183.

[5] Ibid., str. 186.

[6] Ibid., str. 187.

[7] Ibid.