Junija letos je izšla četrta številke revije Razpotja, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške. Na prvi strani Miha Kosovel neverjetno posrečeno navaja Heglov tekst z naslovom Kdo misli abstraktno?, kjer veliki filozof zapiše tudi tisto znano pripoved o branjevki in njenih jajcih. Takole gre ta zgodba: »Ti stara, tvoja jajca so usmrajena, pravi nakupovalka branjevki. Kaj, odvrne ta, moja jajca usmrajena? Ti si usmrajena! Ti boš to govorila o mojih jajcih? Ravno ona? Kaj niso njenega očeta na cesti uši požrle, kaj ni njena mati ušla s Francozi in njena stara mati umrla v hiralnici, – naj si za svojo candrasto ruto kupi celo srajco; saj vemo, od kod ima to rutko in svoje kapice; ko bi ne bilo oficirjev, marsikatera danes ne bi bila tako načičkana ...«. Ljudje pogosto razmišljamo tako, da na podlagi enega samega določila opredelimo celoten objekt motrenja. Tako se branjevka ne postavi v bran svojim jajcem, pač pa raje napade svojo stranko. Stvari ne premisli do kraja, ampak se zateče v nedoločene formulacije. Pogosto je podobno tudi z mnenji o levici in desnici, ugotavlja pisec uvodnika, pomen te številke pa je probleme uvideti globlje.

V Razpotjih beremo mnenja desetih vidnih slovenskih imen na temo politične levice in desnice, s posebnim poudarkom na splošni opredelitvi izrazov ter posebnostmi v slovenskem prostoru. Že ob hitrem pregledu kazala je opaziti, da so vsi pisci veliki strokovnjaki in prihajajo z zelo različnih področij, zato so tudi odgovori pestri in med seboj mnogokrat protislovni. A druži jih nekaj skupnega – vsi prispevki so takšni, kot bi jih napisala Heglova branjevka. Zakaj? Vse analize so površne, po večini avtorji celoto zvedejo na eno samo določilo, pa naj bo to odnos do polpretekle zgodovine ali katera druga pavšalna izjava. In najslabše pri tem je, da se prostor premisleka s tem zapre v nekakšno abstraktno dvojico, ki ji vsak tako ali drugače pripada.

Janko Kos na primer opozarja, da sta pojma zelo nedoločena, da so mnoge stranke v nekaterih pogledi leve in v nekaterih desne, v Sloveniji pa je ločnica predvsem zgodovinska, in sicer v odnosu do NOB in ideološke dediščine komunistične revolucije, ki pa je absolutna in velja za vse, saj k desnici spada »vse tisto, kar takšnim težnjam nasprotuje ali pa se tega kulturnega boja noče udeleževati.« Jože Pirjevec kot glavno razliko omeni željo po spremembah (levica) in vztrajanje pri starem (desnica), na slovenskem pa je zanj glavna razlika zopet odnos do »zavožene Titove in Kardeljeve izkušnje«, ki bi se je morala levica čim prej otresti. A cilji vseh so vedno enaki: »kako doseči večjo pravičnost znotraj družbe, v kateri živimo, kako premostiti razkorak med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, kako ozavestiti vsakega človeka, da se bo v imenu svojega dostojanstva zavzel za svoje pravice«. Frane Adam pravi, da desnica sploh ne obstaja, levico pa opredeljuje kot tisto, ki se zavzema za socialno državo, enakost in čim manj ksenofobije. Kot pomembno točko izpostavlja tudi centrizem, del tistih volivcev, ki se odločajo vsakič sproti. V Sloveniji je glavna delitev predvsem emocionalna, torej odnos do polpretekle zgodovine, vendar zanjo »ne moremo reči, da konstruira levico in desnico, temveč je tu ravno zaradi njene nezrelosti«. Zelo obetavno začne svojo analizo Ivan Štuhec, ki pred nami razpre celotno pahljačo med levico in desnico. Od levih anarhistov, preko tistih, ki zagovarjajo družbeno lastnino, osebne svoboščine, relativizem vrednot, do desnice z univerzalnimi vrednotami, nacionalnostjo, versko tradicijo, do zagovornikov monarhije in skrajnih rasističnih desničarjev. Zelo zanimiva analiza torej, ki pa je žal omejena na le nekaj uvodnih besed, potem pa se avtor raje posveti ideološki delitvi na Slovenskem, ki je »še nič ne nadomešča in je tudi ne more«.

Darko Štrajn in Božidar Debenjak se v svojih prispevkih posvetita zgolj levici, pri čemer prvi poziva levico, naj neha iskati krivdo za t. i. krizo levice v svojih vrstah, in opozarja na populizem, ki poskuša razliko med levico in desnico odpraviti, drugi pa poda hiter zgodovinski pregled levice. Tako prikaže razvoj od »stare levice«, ki sta jo predstavljala predvsem socialna demokracija in komunisti, do »nove levice«, ki je ponovno odprla nekatera vprašanja o sožitju, odnosu med spoloma, človeški medsebojnosti in tudi odnosu z naravo. Tonči Kuzmanić opozarja, da delitev na levico in desnico sploh ne obstaja, saj je bistvena razlika med njima odnos do socialnega vprašanja, ki ga poskuša levica reševati, desnice pa ne zanima. A danes je bistvena težava v tem, da je socialno vprašanje izenačeno z družbenim, čeprav »tako rekoč ni vprašanje za družbo«, saj ni družbeno rešljivo. Zato moramo družbeno in socialno ločiti, česar levici ne uspeva. In ravno zato oba pola izginjata »v Eno družbenega, v Eno post-totalitarnega«. Precej drugačen pristop ubere Rok Svetlič, ki opozarja, da je razlika med levico in desnico sekundarnega pomena, primarna pa je razlika med volivci in izvoljenimi, kar na kratko pomeni, da udeleženci volitev sami krojijo svojo usodo. To je glavna značilnost demokracije, saj ta razlika ohranja nadzor nad izvoljenimi. Pri nas je odnos do politike nezrel, kajti na osnovno razliko pozabljamo. »Za slabo delo antagonista ni kriv on, pač pa tisti, ki ga je izbral in nadzoroval«.

Še najbolj zanimiv izmed vseh prispevkov je intervju z Bernardom Brščičem. Ta najprej zelo nazorno in sistematično oriše delitev na levico in desnico, ki se razlikuje predvsem v treh točkah: odnosu do tržnega mehanizma, enakosti in svobode. Levica zagovarja večjo vlogo države na trgu, enakost možnosti in rezultatov ter koncept pozitivne svobode kot dostopnost do primarnih dobrin. Desnica zagovarja prosti trg, zgolj enakost pred zakonom in negativni koncept svobode kot nevmešavanje drugih in države. Hkrati opozarja na status politike, ki ne bi smel zapasti ekonomiji, kar se je pri nas zgodilo predvsem s t. i. »ugrabitvijo države«, ampak bi morala skozi dialog artikulirati skupno dobro. Obenem poudari, da je pragmatično gledano veliko boljša in učinkovita postopkovna pravičnost in enakost pred zakonom kot pa socialna pravičnost, ki spodbuja neučinkovitost. »Temeljni problem je torej v tem, da je enakost sicer lahko nek ideal, vendar se bojim, da je doseganje tega normativnega ideala enakosti povezan z enakostjo v revščini.«

Čeprav se na prvi pogled morda zdi nenavadno, moram spregovoriti nekaj besed tudi o slogu, ki je pri večini avtorjev podoben slogu Heglove prodajalke jajc. Med njimi najbolj izstopa prispevek Mihe Brejca, ki bi prej sodil med komentarje na spletni strani 24ur.com, kot pa v resno revijo. Tudi pri ostalih avtorjih je čutiti močan napadalen, skoraj nasilen ton, mnogokrat brez argumentov, ki je ponekod izražen direktno, ponekod pa je bolj prikrit. Naj navedem le enega izmed mnogih primerov. Ivan Štuhec o levici zapiše: »To so tudi družbeni nostalgiki, ki so v totalitarnih sistemih uživali privilegije partije in živeli na račun drugih. Toži se jim po polnih loncih in vsako aktualno socialno stisko izkoristijo za izraz simpatije do preteklega komunističnega sistema ...«. Podobnosti z branjevko so očitne (še bolj pa za tiste, ki vedo, kaj meni Hegel s Francozom in oficirji). Glavni problem takega načina argumentiranja je, da ne pušča nobenega prostora za ugovore. Iz večine tekstov namreč veje duh o absolutnosti avtorjevega prepričanja, s tem pa se zapira prostor za vsakršno nadaljnjo diskusijo. Lahko bi rekli, da vsak avtor tuli v svoj rog. Tudi v tem primeru se najbolje izkaže Bernard Brščič, ki pogosto uporablja besedo »menim« in prav tako pogosto opozarja, da gre le za njegov lasten premislek, njegovo lastno mnenje. S tem pušča prostor za ugovore, diskusijo in dialog, ki ga ostali avtorji večinoma ne.

In zakaj je zadnja številka Razpotij tako pomembna? Če smem samosvoje nadaljevati Heglovo pripoved, lahko na tržnici slišimo številna obrekovanja. A ko je teh mnenj veliko, hitro ločimo zrnje od plev. Ravno tukaj pa je revija zadela svoj namen. S ponavljanjem številnih že slišanih obramb »svojih jajc«, izluščimo dve zelo zanimivi ideji, ki se skrivata v zgolj nekaj stavkih. Prvo zasledimo pri Tončiju Kuzmaniću, ki (v slogu branjevke seveda) opozori, da smo z vstopom v Evropsko unijo že močno začrtali svojo politično pot. Drugo zanimivost pa najdemo pri Bernardu Brščiču, ki zapiše: »Socialistične skupnosti tako na družbeni ravni ne morejo delovati, ker so utopične. To pa ne pomeni, da je socialistični projekt kot tak brezupen. Na mikroekonomski ravni, v smislu spontanega organiziranja ljudi, ki verjamejo v določene socialistične ideale, ki so dobri in želijo to dobro udejaniti, ne da bi s tem posiljevali druge ...«. Za konec bi dodal še tole misel: tudi ta prispevek so zgolj »jajca v moji košari«.

Razpotja, št. 4, 2011: Levica in desnica?

Društvo humanistov Goriške, 2011.