17. januarja letos je bila v Beogradu podeljena nagrada revije NIN za roman leta 2010. Nagrada je priromala v roke pisateljici Gordani Ćirjanić za roman Ono što oduvek želiš. Ćirjanićeva je na ta način postala šele četrta ženska nagrajenka (pred njo so bile nagrajene samo Dubravka Ugrešić,Svetlana Velmar - Janković in Grozdana Olujić) od leta 1954 in prvega laureata NIN-a, Dobrice Ćosića.
V izjavi za srbski nacionalni dnevnik je avtorica med drugim izpostavila, da je NIN-ova nagrada brez dvoma najprestižnejša književna nagrada v Srbiji, da je posledični ugled dobitnikov eden izmed virov motivacije, o samem romanu pa, da je želela z njim predstaviti krizo ljudske intime in prikazati, kaj vse je človek sposoben prostovoljno prenesti iz sfere zasebnega v sfero javnega, konkretno, pred kamere. Ćirjanićeva je dobila tri glasove žirije, ostali kandidati le dva, žirija pa v razlagi med drugim navaja, da pisateljica v romanu portretira sodobnega intelektualca kot bitje, razpeto na več nivojev razdvojenosti.

Se pa, kot je v Srbiji v zadnjih desetletjih postalo že del vsakdana, tudi okoli letošnjega izbora pojavljajo kontroverze. Prva takšna situacija se je pripetila še konec decembra, ko se je kandidaturi odpovedal Sreten Ugričić. Slednji se je kandidaturi odpovedal skupaj s kolegom Sašom Ilićem, skupaj pa sta kasneje k bojkotu nagrade povabila tudi ostale pisatelje. Razlogov je več. Zgoraj omenjena pisatelja in z njima tudi pisateljica Ljiljana Jokić - Kaspar trdijo, da je NIN-ova nagrada nepogrešljiv del v močnem mehanizmu reprodukcije srbske nacionalne, tudi nacionalistične zavesti. Pogost pogojni očitek nagradi je namreč, da je »ideološko obarvana«, neizgovorjena resnica pa naj bi bila tudi, da nekateri pisatelji navkljub svoji genialnosti nagrade ne bodo nikoli prejeli. Skozi celotno zgodovino nagrade naj bi člani žirije bili »premišljeno« izbrani in določeni za to funkcijo kot instrument oblasti. Jokić - Kasparjeva očita, da se z menjavo oblasti to dejstvo dejansko ni spremenilo in da žirije vodijo isti ljudje, ki so za kulturno sfero države bili odgovorni še konec osemdesetih let v SFRJ in nadaljevali svoje delo za časa Miloševićeve vladavine.
Eden izmed teh naj bi bil Vasa Pavković, ki je obenem tudi književni kritik medija Pečat, ki velja za eno izmed mnogih glasil desne provenience v Srbiji. Trije zgoraj omenjeni avtorji mu očitajo, da je njegova moralna odgovornost pri kreiranju nacionalistične umetniške elite devetdesetih sporna. Prav tako naj bi NIN-ova nagrada temeljila na književni ustvarjalnosti prvega laureata Dobrice Ćosića kot paradigmi vsega in edinega vrednega srbskega književnega ustvarjanja, čeprav je Čosić s svojimi državniškimi ekskurzi in aktivno vlogo v konstituiranju ideologije Miloševićeve hegemonistične politike samega sebe kot umetnika povsod (razen doma) močno kompromitiral. Že sama zgodovina nagrade je torej s svojimi protagonisti kompromitirana, z njo pa tudi sam smisel njenega obstoja. Eden izmed nagrajencev, Danilo Kiš, je zato nagrado nekaj let po dodelitvi tudi vrnil.
Kmalu po objavi Ugričićeve izjave je bil objavljen ožji izbor za nagrado, v katerem njegovega romana ni bilo. Člani žirije so ob tem zatrdili, da je Ugričić zagotovo izvedel, da ni prišel v ožji izbor in da je s svojim nastopom in posledičnim odstopom želel pridobiti vsaj nekaj publicitete. Avtor na te očitke odgovarja, da se njegov roman sploh ne bi smel znajti v konkurenci za nagrado in da je svojo željo o nesodelovanju tudi posredoval svojemu založniku, ki pa je roman (očitno) vseeno prijavil. Od tedaj se v medijih pojavlja konfuzna novica, da je Ugričić odstopil oziroma da so ga vmes že tako ali tako vseeno izključili iz nadaljnjega tekmovanja, vendar da avtor tega v času objave svojega poziva na bojkot še ni vedel. Tako se pač vedejo politično korektni mediji.
Obstaja pa seveda tudi kritika nagrade, ki je bolj »konkretna« kot pa potencialne kaprice avtorjev: predsednik žirije Pavković je obenem tudi urednik zmagovalnega romana. Po izboru Ćirjanićeve se tudi v relativno »resnih« medijih celo spekulira o razmerju, ki naj bi ga avtorica, sicer mati samohranilka, imela s predsednikom žirije, vendar pustimo to v domeni rumenih medijev. Pavković namreč v končni fazi za Ćirjanićevo sploh ni glasoval – tu pa se odpira prostor za spekulacije, koliko so končni izidi NIN-ove nagrade vnaprej dogovorjeni. Ljiljana Jokić - Kaspar je že pred razglasitvijo rezultatov napisala: »Neverovatna je bahatost žirija. Zaboli ih što i slepci vide nameštaljku. Unapred čestitam pobednici!«
Obstaja pa še tretja dimenzija, ki ruši legitimnost nagrade – statut. Po statutu naj bi se v konkurenco za roman leta lahko uvrstil le roman, pisan v srbščini in izdan v toku leta, za katerega se podeljuje nagrada, v našem primeru za leto 2010. Če se vprašamo, kaj dejansko pomeni, da je roman pisan v srbščini, pa nastane velika zmeda, saj srbščina ni omejena na »ekavico«, ki je predominantna v Srbiji, ampak vključuje tudi govorico Srbov iz drugih republik, ki govorijo in pišejo skoraj identično kot npr. Miljenko Jergović (Hrvat) in Muharem Bazdulj (Bošnjak). Tako je na spletnem portalu Male novine zapisano, da je v konkurenci izmed 124 romanov večina izšla izven meja Srbije in so zato pisani v ijekavski varianti, medtem ko sta romana Jergovića in Bazdulja v skoraj identičnem jeziku prvič izšla v Srbiji, a ju v konkurenci ni. Po ne ravno jasni definiciji, kaj sploh je roman, pisan v srbščini, je torej v praksi očitno tako, da lahko konkurirajo le romani etničnih Srbov.
Okoli ene še danes najprestižnejših literarnih nagrad na področju bivše Jugoslavije se razvijajo mnoge polemike. V časih, kjer je edina konstanta sprememba, je reforma nagrade neizbežna, saj je tako strokovna kot laična javnost glede novih laureatov vedno bolj deljenih mnenj. In kakšnih sprememb se lahko nadejamo? Trenutno je jasno edino to, da se je Ćirjanićeva vpisala v miljé nagrade poleg imen, kot so Selimović, Kiš, Albahari, Pavić, in da bo danes prejela tudi nagrado. Kaj pa se bo z »Onim što oduvek želiš«dogajalo v prihodnosti, pa je zaenkrat še v domeni fikcije.


Splošni podatki:

Člani žirije: Vasa Pavković (predsednik), Ljiljana Šop, Aleksandar Ilić, Mladen Šukalo in Mileta Aćimović - Ivkov.

Kandidati v najožjem izboru:

Gordana Ćirjanić – Ono što oduvek želiš
Vladan Matijević – Vrlo malo svetlosti
Veselin Marković – Mi različiti
Radovan Beli Marković – Gospođa Olga
Goran Petrović – Ispod tavanice koja se ljuspa
Zoran Petrović – Kamen blizanac

Dobitnica nagrade bo prejela 5000 evrov. Vročena ji bo na svečani slovesnosti danes, 26. 1., v prostorih skupščine mesta Beograd.