Založba UMco že vrsto let zapolnjuje vrzeli na področju izvirne ali prevedene literature o filmu, pred kratkim pa so izdali tudi že drugi priročnik za pisce literature: priročniku Patricie Highsmith Kako napisati psihološko kriminalko je sledil še eden najbolj znamenitih priročnikov, Gardnerjeva Umetnost pripovedništva. Pod okriljem založbe izhaja tudi revija Bukla, ki že vrsto let bralce na zanimiv in informativen način seznanja s knjižnimi novostmi in literarnim dogajanjem. O založništvu pri nas in v tujini, o spremembah, ki jih bo prinesla elektronska knjiga, pa tudi o odnosu Slovencev do kupovanja knjig smo se pogovarjali z urednikom založbe in revije dr. Samom Rugljem, ki je pred kratkim svojo doktorsko nalogo o založništvu izdal tudi v knjižni obliki.

V svojem delu Za vsako besedo cekin? omenjate, da so slovenske založbe močno vezane na prodajo knjig knjižnicam. Se vam zdi, da za založništvo to predstavlja problem oziroma kako bi bilo treba pristopiti k reševanju le-tega?

Odvisno od založbe – določene založbe so od knjižnic odvisne v tej meri, da bi brez knjižničnega odkupa propadle, spet drugim založbam pa prodaja knjižnicam predstavlja le enega od virov prihodkov in bi lahko shajale tudi brez njega.

Bi prodaja knjig morda narasla, če bi knjižnice aktualne knjižne naslove dobile z nekajmesečnim, morda celo enoletnim zamikom?

Mnenja glede tega so precej deljena – nekateri menijo, da možnost brezplačne izposoje takoj ob izidu negativno vpliva na prodajo knjige, saj bi sicer ljudje raje kupili knjigo, kot pa čakali, da bo na voljo v knjižnici. Po drugi strani pa se ljudje v knjižnici srečajo s knjigami, na katere sicer ne bi naleteli sami od sebe – in nekatere od njih potem tudi kupijo.

Zapisali ste, da slovenske knjižnice preveč denarja namenijo za nakup precenjenih knjig v trdi vezavi, namesto da bi kupovale cenejše, mehko vezane knjige. Pa vendar tudi slovenski založniki izdajajo knjige večinoma v trdi vezavi. Je temu tako le zato, da se ustreže knjižnicam, ali je v ozadju še kak drug razlog?

Da, nekatere založbe izdajo knjigo v trdi vezavi v omejeni količini in po višji ceni, jo prodajo knjižnicam in si s tem pokrijejo stroške osnovne izdaje, potem pa kmalu izdajo precej cenejšo mehko vezavo iste knjige. Spet druge založbe hkrati izdajo mehko in trdo vezavo knjige: tu se pojavlja vprašanje, ali je nakup trde vezave za knjižnico res nujen, sploh pri knjigah, ki nimajo neke trajnejše kulturne vrednosti in se berejo le prvih nekaj let po izidu, potem pa stojijo na policah. V takem primeru bi bilo bolj smiselno, da knjižnica kupi le enega ali dva izvoda v trdi vezavi, ostale pa v mehki.

Je s strani kupcev več zanimanja za leposlovje v trdi ali mehki vezavi? Bi bilo smiselno trdo vezavo v kakem primeru opustiti?

Trde vezave ne bi bilo smiselno opustiti – čeprav je razlika v stroških tiska minimalna v primerjavi z mehko vezavo, je prodajna cena trdo vezane knjige lahko dvakrat višja – in založbe si seveda želijo povrniti stroške, ker bi sicer na dolgi rok propadle. V povprečju približno polovico izdaje v trdi vezavi kupijo knjižnice, preostanek je namenjen kupcem, ki si želijo knjigo prebrati čim prej. Se pa knjig v trdi vezavi proda vse manj.

Knjižnice odkupujejo predvsem naslove, po katerih bralci veliko povprašujejo, s čimer pa se sami ne strinjate. Kakšno gradivo bi torej morale odkupovati knjižnice?

Sam se ne strinjam le z obsegom, v katerem knjižnice to gradivo odkupijo. Knjižnice načeloma odkupujejo vse vrste gradiva, vendar pa popularne naslove odkupijo v veliko več izvodih. Knjižničarji so tu v precepu – po eni strani so zavezani svojim standardom, ki zahtevajo, da je njihova knjižnična zbirka čim bolj raznovrstna, po drugi strani pa si želijo čim višje izposoje in čim večjega števila zadovoljnih bralcev. V zadnjih letih se je veliko problematizirala nagnjenost knjižnic k množičnemu odkupovanju lahkotnega leposlovja – po mojih izračunih za takšne naslove knjižnice namenijo polovico denarja za odkup knjig oz. približno toliko, kot jim za odkup knjig da Ministrstvo za kulturo, tako da na nek način Ministrstvo za kulturo financira branje lahkotnega leposlovja. Slovenski avtorji to pogosto problematizirajo in poudarjajo, da se odkupuje premalo slovenskih knjig, vendar pa je po drugi strani treba tudi razumeti in upoštevati knjižničarsko logiko – če bi ustregli slovenskim avtorjem in odkupili več slovenskih knjig, sploh ni nujno, da bi se zaradi tega kaj več izposojale. Na koncu bi tako v knjižnicah imeli t. i. mrtev fond knjig, ki bi sicer zadostovale nekim standardom, vendar pa se ne bi izposojale.

In kakšno vlogo imajo knjižničarji v izoblikovanju bralnega okusa? Ali opravljajo svojo nalogo dovolj dobro?

Knjižničarji imajo pri razvijanju bralnega okusa bodisi pasivno bodisi aktivno vlogo, treba pa se je zavedati, da knjižničar ne more in tudi ni dolžan prebrati vseh knjig, ki letno pridejo v knjižnico, prav tako pa ni izobražen za ocenjevanje njihove kvalitete. Razumeti je treba tudi, da so za svetovanje usposobljeni le do določene mere, tako da se za to, kako bo ravnal, vsak knjižničar odloči sam zase. Nasvet lahko učinkuje tudi negativno – če knjižničar nekomu priporoči roman, ki se njemu zdi odličen oziroma je kvaliteten po nekih splošnih merilih, bralcu pa ne ustreza najbolj, potem tak bralec knjižničarja ne bo nikoli več poslušal. Vzgajanje bralcev preko izposoje knjig ni ravno enostaven proces, saj zahteva veliko senzibilnosti in previdnosti, da ne pride do kontraefekta. V tem smislu so knjižničarji zelo obremenjeni, saj se je v zadnjih 20 letih močno povečal fond knjig, s katerim razpolagajo, število knjižničarjev pa je ostalo skoraj isto – in zanje bi bilo zelo težko delati redna izobraževanja o tem, kaj in kako svetovati bralcem. Pri nas izhaja tudi zelo malo recenzij knjižnih novosti; knjižničar tako zelo težko dobi informacije o novih knjigah, ki jih ni prebral.

Najbolj izposojana dela slovenskih avtorjev so dela za mlade. Obenem pa bi težko rekli, da je slovenska mladinska književnost na najvišji možni ravni. Zakaj je ravno z mladinsko literaturo najlažje priti med najbolj brane? Najbrž bi lahko rekli tudi, da je z mladinsko književnostjo lažje priti tudi med natisnjene ...

O razlogu za to obstajajo bolj ali manj le ugibanja. Pri nas ljudje, ki se lotevajo pisanja romanov za odrasle, pišejo bolj t. i. visoko literaturo, literaturo, s katero naj bi dobili družbeno priznanje itn. Žanrska literatura, pa čeprav kvalitetna, v Sloveniji nima neke veljave, zato se pisatelji večinoma ne odločajo za načrtno pisanje kvalitetnih žanrskih del. Pri mladinski literaturi tega ni – veliko ustvarjalcev piše mladinska dela z namenom, da se ta dela berejo in prodajajo, medtem ko pri visoki literaturi to ni toliko v ospredju; tam se avtorji osredotočajo bolj na to, da knjiga dobi pozitivne kritike, morda kake nagrade in priznanja.

Kaj pa subvencionirane knjige – kateri so glavni razlogi za slabšo prodajo teh?

Težko bi rekli, da se subvencionirane knjige že v osnovi slabše prodajajo. Koliko se jih proda, je odvisno predvsem od tega, kdo jih izda, s kakšnim namenom jih izda in kaj potem zanje naredi. Subvencionirane knjige izhajajo pri precej založbah v Sloveniji, je pa res, da je subvencija pogosto povezana s tem, da je potem interes za prodajo manjši. Pogosto je že sama knjiga taka, da nima prav velikega tržnega potenciala, včasih pa se tudi založnik ne potrudi za njeno promocijo, saj ponavadi pokrije večino stroškov izdaje iz subvencije.

Kako bi v Sloveniji lahko vzpostavili bolj kakovostno mrežo knjigarn? Kako je prišlo do današnjega ne ravno idealnega položaja?

V Sloveniji sploh nimamo slabega položaja, kar se knjigarn tiče: večje knjigarne imamo v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu ... Sploh v zadnjem času se je položaj zelo izboljšal; knjige digitalizacija ni tako načela, kot se je zgodilo z glasbo in filmom, in medtem ko so prodajalne CD-jev in DVD-jev povsem poniknile, imamo knjigarn vse več. Je pa res, da je med njimi relativno malo splošnih knjigarn, ki bi imele na voljo enoten knjižni program – v Ljubljani sta to na primer Konzorcij in pa Modrijanova knjigarna. Imamo pa precej knjigarn, ki so kombinirane s papirnicami; papirnica tako običajno pokriva stroške poslovanja knjigarne, ki je precej drago. Dober primer takega kombiniranja je tudi kombiniranje knjigarne s kavarno.

Predvsem je najprej treba imeti dovolj bralcev, da se iz njih razvijejo tudi kupci knjig. Se vam zdi, da je bralska kultura v Sloveniji že dovolj dobra, da bi lahko začeli močneje promovirati kupovanje knjig?

Pri nas je v osnovi promoviranja bralne kulture v primerjavi s promoviranjem kupovanja knjig preveč. Bralna kultura je pri Slovencih močno prisotna že od osnovnošolske bralne značke naprej, vendar se prevečkrat poudarja le to, da je treba brati, ne pa tudi kupovati knjige. Če ljudi ne navadiš kupovati knjig, se knjig ne kupuje. Za popularizacijo kupovanja knjig je sicer veliko naredil Svet knjige s svojim članstvom in obveznim kupovanjem knjig, vendar to ni dovolj. Tisti, ki promovirajo bralno kulturo, se večinoma ne zavedajo, da moraš knjigo prodati v določenem številu izvodov, da lahko izdaš naslednjo. Knjig je vedno več, trg pa se ne širi; tudi število prodajnih mest se veča le za določene založbe, tako da je manjšim založnikom tudi z interesantnimi naslovi težko poslovati.

Je to, da Slovenci redko kupujemo knjige, posledica premajhne promocije, previsokih cen ali česa tretjega?

Posledica vsega naštetega, še najbolj pa mentalitete, ki pa je ne moreš kar tako spremeniti. Kupovanje knjig bi morali deset let promovirati na nacionalnem nivoju, če bi želeli doseči rezultate. Hkrati pa ob pojavu cenejših knjig, na primer knjig za 3 evre, ljudje potem mislijo, da je 30 evrov previsoka cena za knjigo.

Pa vendar: v tujini je moč aktualno leposlovje v mehki vezavi kupiti že za okoli 5, 6 evrov, cene trdih vezav pa se gibljejo okoli 10, 12 evrov po knjigi. Pri nas se podobnim cenam približajo le nekatere žepnice.

Cena knjige je odvisna predvsem od tega, v kakšnem aranžmaju knjiga izide. Če izide z neko javno podporo, potem je lahko njena cena zelo ugodna, če pa izide na povsem komercialni osnovi, je njena cena toliko višja, saj si mora založba pokriti stroške. Je pa treba vedeti, da se je v zadnjih letih v Sloveniji vzpostavil velik nabor žepnih knjig; kar nekaj založb ima svoje knjige izdane tudi v žepnih izdajah, katerih cene se gibljejo med 7 in 15 evri. Govoriti, da so knjige v Sloveniji drage, tako ni več nekaj, kar bi temeljilo na popolni resnici.Lani je bila izdana tudi serija Knjige za vsakogar, ki je vsebovala knjige po 3 evre, letos imamo nadaljevanje te serije s knjigami po 5 evrov. Zdaj si lahko vsakdo privošči več knjig, kot jih lahko prebere. Res pa je, da so Slovenci bolj pripravljeni vlagati v avtomobile, stanovanja in vikende kot pa v knjige. Knjiga ni na nakupovalnem seznamu povprečnega Slovenca – vendar pa za to ni kriv sam, prej njegovi starši, ki so mu knjige kupovali le kot otroku, saj je znano, da morajo otroci brati, ko pa otroci odrastejo v najstnike, se jim knjig ne kupuje več, zato se ljudje navadijo zahajati po knjige v knjižnice namesto v knjigarne.

Morda je to tudi posledica tega, da je varčevanje tako rekoč del življenjskega sloga? Ne samo imeti denar, tudi imeti čas, da lahko kupljeno knjigo prebereš vsaj dvakrat, je danes neke vrste luksuz ...

S tem se ne strinjam povsem. Če bi šlo za varčnost, potem Slovenci tudi ne bi toliko vlagali v nakup avtomobilov, sploh novih. Ko nov avto odpelješ iz salona, je za naslednjim ovinkom že vreden eno petino manj. To ni ravno ne vem kakšna varčnost. Težava je v tem, da ima več ljudi za vrednoto druge materialne dobrine, ne pa knjigo. Imamo pa seveda tudi dosti družin, v katerih knjiga veliko pomeni in v katerih v tem duhu tudi vzgajajo svoje otroke in ti potem predstavljajo bazen kupcev – če ne bi bilo njih, tudi ne bi bilo novih založnikov, raznolikih časopisov in verjetno tudi dobrih pisateljev.

Kaj pa e-knjige? Kako je prihod e-knjige na trg spremenil založništvo?

Pri nas? Pri nas se za zdaj še nič ni spremenilo, čeprav določen del populacije, ki je bolj zainteresiran – nekaj tisoč ljudi po moji oceni – že ima e-bralnike. V zadnjih šestih mesecih so postali zelo popularni tudi tablični računalniki, na katerih je prav tako možno brati e-knjige. Vendar pa se na e-bralnikih pri nas bere predvsem tuje knjige; čeprav so se ti ljudje usmerili v kupovanje elektronskih in ne tiskanih knjig, na naše založništvo to zaenkrat še nima vpliva. Nek vpliv seveda to začenja imeti na knjigotrštvo. Določene založbe o e-knjigah sicer že resno razmišljajo, vendar pa je težko napovedati, kdaj bodo e-knjige pri nas postale resničnost. Treba je najti odgovore na mnoga vprašanja v zvezi z e-knjigami: koliko bodo stale glede na tiskane knjige, kako bo njihovo izhajanje kombinirano z izidom tiskanih izdaj ... Ne ve se tudi, kako bi se Slovenci odzvali na e-knjige; v tujini je mogoče včasih zaračunati za e-knjigo tudi več kot za tiskano izdajo, pri nas pa to gotovo ne bi delovalo. Zanemariti pa ne smemo niti dejstva, da se v Sloveniji ogromno knjig kupi za darila, in e-knjige za ta namen niso ravno pripravne. Trenutno se nahajamo v zelo zanimivem času, kar se tega tiče – e-knjig pri nas zaenkrat še ni v prodaji, tudi slovenskega bralnika kljub napovedim Mladinske knjige za zdaj še nimamo.

Drugod po svetu, na primer v ZDA, je s prihodom iPada in močno pocenitvijo Kindla (na 139 dolarjev) popularnost e-knjig strmo narasla; na Amazonu je prišlo tudi do pojava negativnega ocenjevanja knjig, ki še niso na voljo v e-izdaji.

V ZDA je stvar drugačna: trg je večji, po drugi strani pa imajo tudi zelo velike spletne knjigarne, kot je Amazon, ki je s tem, ko je leta 2007 dal Kindle na trg, dosegel svojevrsten preboj. E-knjige so obstajale tudi že prej, vendar uporabniku niso bile dovolj prijazne, s Kindlom pa se je vse to spremenilo. Amazonu je precej vseeno, ali proda tiskano ali e-verzijo knjige; zanje je najvažnejši promet. Prihod e-knjige je imel v ZDA tudi močne posledice za verige "zidanih" knjigarn – Borders, ki je bil včasih ena od dveh največjih knjigarniških verig v ZDA, posluje le še s težavo, medtem ko se je Barnes&Noble postavil po robu Amazonu s trženjem svojega lastnega bralnika, Nooka.

In kakšno je trenutno stanje bralnikov na trgu?

Kindle je še vedno zelo priljubljen bralnik, vendar pa mu sploh v ZDA močno konkurenco delata Nook, ki je pred Kindlom v prednosti predvsem zaradi barvnega zaslona, in Applov iPad. Je pa Amazon s prihodom Nooka in nato še iPada močno spustil cene svojih bralnikov, jih nadgradil in jih naredil dostopnejše; prej so bili namreč dolgo časa dostopni le na angleškem in ameriškem trgu, možno pa je bilo kupovati le e-knjige z Amazona. Amazon je s Kindlom kljub konkurenci ustvaril ogromen dobiček, vsaj glede na to, da si je lahko ob prihodu iPada lani aprila privoščil spustiti cene svojih bralnikov skoraj za polovico, da je ostal konkurenčen. V istem času se je močno pocenil tudi Nook; ko sem urejal svojo knjigo, sem moral popraviti vse podatke, ker so cene vmes zelo padle, pojavil se je iPad itn. V manj kot v enem letu se je na tem področju ogromno spremenilo. Ne gre pa spregledati, da iPad sploh ni bralnik v pravem pomenu besede, pač pa multifunkcijska naprava, ki omogoča različne aktivnosti, igranje igric, iskanje po zemljevidih, zlaganje fotografij, pisanje pisem in je branje le ena od funkcij, ki jih omogoča, zato pa je tudi tako popularen.

Zapisali ste tudi, da bi trg e-knjig potreboval nekaj podobnega Applovi spletni prodajalni iTunes. Pa vendar okoli takšnih prodajaln vladajo tudi določene polemike glede lastništva kupljenih datotek – tudi na Amazonu se je že pripetilo, da so ljudje kupili knjigo, ki jo je Amazon zaradi nesporazuma z založnikom nato izbrisal s svojih bralnikov.

Amazon se je že zelo približal tipu prodajalne, kot je iTunes, žal pa je ohranil tudi vse težave, ki zadevajo lastništvo kupljenih datotek. Pri izbrisu kupljene knjige z bralnika ne gre le za vprašanje avtorskih pravic in lastništva, temveč tudi za vprašanje posega v zasebnost. Čim se znajdeš na svetovnem spletu, ko imaš na primer Kindle, Amazon ve o tebi vse, ne le, katero knjigo si kupil in bral, temveč tudi koliko si je že prebral, kje si se ustavil ... Z uporabo e-bralnika tako na nek način pristaneš na to, da te nekdo opazuje kot Veliki brat. Če knjigo kupiš v knjigarni z gotovino, nihče ne ve, kaj potem s to knjigo počneš, na internetu pa že pri nakupu podaš ogromno informacij o sebi. Po eni strani z nakupom bralnika tako tvegaš, da te nekdo ves čas spremlja, po drugi strani pa predstavljaš eno od točk v statistiki, ki pripomore k izboljšanju uporabniške izkušnje.

Pa socialni aspekt e-knjig? Kindle je po dolgotrajnem pritoževanju uporabnikov le omogočil medsebojno posojanje določenih knjig iz enega na drugi bralnik. Podarjanje e-knjig je resda malo nerodno, kaj pa posojanje?

Tiskane knjige funkcionirajo kot zelo družabna zadeva – prebereš knjigo, jo predlagaš in posodiš nekomu drugemu, na ta način se rojevajo diskusije, novi stiki, nove ideje in tudi nove knjige. S Kindli in ostalimi bralniki se je stvar veliko bolj individualizirala, saj posojanje vseh knjig na Kindlu še zdaleč ni omogočeno; drugim ljudem tako lahko le nekaj poveš o knjigi, ne moreš pa jim je posoditi, ne da bi jim hkrati predal celotno knjižnico. V tiskane knjige so ljudje dostikrat pisali opombe, iz katerih si nekaj izvedel o človeku; na Kindlu je to sicer omogočeno, vendar ne vem, če so v datoteko, ki jo nekomu posodiš, vključene tudi tvoje opombe. Vsekakor je veliko lažje vzeti tiskano knjigo s police in jo posoditi prijatelju.

S prihodom e-knjige se je pojavil tudi strah, da bi knjige, kot pred njimi CD-ji, podlegle digitalizaciji in množičnemu piratiziranju.

Te problematike se pri nas sploh še ni resno preučilo. V Angliji so na primer imeli že precej resne probleme s piratstvom: tamkajšnje knjižnice ponujajo izposojo e-knjig, vendar pa so pirati kaj kmalu vdrli v knjižnične sisteme in te e-knjige so postale prosto dostopne piratom na spletu, založniki pa so potem grozili, da knjižnicam ne bodo več prodajali e-knjig. Trenutno je še precej nejasno, kako se bo stvar razvijala – ne vemo, ali bodo mladi pripravljeni plačevati za e-knjige ali jih bodo raje ukradli z interneta. Nekateri so mnenja, da mladi vedo, koliko je stvar vredna in so to ceno pripravljeni tudi plačati, jaz pa sem bolj skeptičen. Če imajo mladi možnost, da knjigo na relativno enostaven način spiratizirajo, bodo po mojem mnenju to možnost tudi izkoristili. Piratstvo je pri nas močno prisotno, zato bi se sam kar bal, da se bo piratiziralo vsaj tiste najbolj atraktivne knjige – in prav te knjige so tiste, ki založniku običajno nosijo ves posel.

Se vam zdi, da bo e-knjiga izpodrinila tiskano? In kako bo ta, če bo izpodrinjena, reagirala?

V Evropi in Sloveniji praktično ni možnosti, da bi e-knjiga v bližnji prihodnosti izpodrinila tiskano. Če nič drugega, je treba najprej rešiti vprašanje avtorskih pravic – za večino knjig bi bilo potrebno na novo pridobiti pravice, če bi jih želeli na novo izdati v e-obliki, in te pravice so tudi precej drage, tako da se izdaja e-knjige morda niti ne bi splačala. Potem so tu še pravice prevajalca, če gre za tujo knjigo. Na e-knjigo je tudi 20% in ne 8,5% davek, kar zaslužek še dodatno zmanjša. Glede na to, koliko ljudi ima e-bralnike, je pričakovati tudi manj kupcev – in zato bi se na ta način splačalo izdati le knjige za res širok krog bralcev, cel sistem pa bi potreboval ogromno promocije, ki sedaj še vedno sloni na tiskani knjigi, njenem predstavljanju v knjigarnah, turnejah piscev itn. Hkrati e-knjiga v primerjavi s tiskano ni bistveno cenejša, saj je strošek tiska v primerjavi s celotno izdajo precej nizek, tako da prehod iz tiskanih na e-knjige samo zaradi stroškov ne bi bil smiseln. Po drugi strani pa gre tudi za to, da pri nas v primerjavi z ZDA ljudje veliko manj berejo na poti – v urbanih predelih ZDA se veliko več ljudi vozi v službo z javnim prevozom in to na daljše razdalje kot mi, tako da jim Kindle pride zelo prav, pri nas pa se praktično vsi v službo vozijo z avtomobilom in za volanom sveda ni moč brati.

So pri nas knjige torej še vedno nekakšen statusni simbol?

Niti ne; v zadnjem času se je tudi to pri nas precej spremenilo. Zadnja zbirka, ki so jo tržili na ta način, je bila zbirka XX. stoletje Cankarjeve založbe – knjige, izdane v široki seriji, ki lepo izgledajo na knjižni polici. Tega zdaj skoraj ni več, saj se knjiga tudi pri nas že spreminja v potrošno blago. Prodajajo pa se tudi knjige, s katerimi se ne moreš ravno pohvaliti in če bi jih imel na polici, bi ti bilo kar malo nerodno. Seveda še vedno obstajajo ljudje, ki kupujejo knjige zato, da jih pokažejo v dnevni sobi, vendar se to spreminja.

Če bo torej e-knjiga pri nas izrinila tiskano, bo to samo zaradi preference bralcev?

Zelo dvomim, da bom sam doživel, da bi e-knjiga v Sloveniji izrinila tiskano. Slovenci smo kar precej navezani na svoje tiskane knjige, žepne knjige niso drage, delane pa so z namenom, da se prodajo v nekaj tisoč izvodih; naslovi so kvalitetni in popularni, tako da neke resne potrebe po e-knjigah pravzaprav ni in bodo verjetno e-knjige le dopolnilo tiskani verziji.