Pred kratkim se mi je prvič dogodilo, da sem na mestnem avtobusu prisedel k osebi, ki si je vožnjo po ljubljanski gužvi krajšala z branjem na elektronskem bralniku. Sam svoj zvesti in že rahlo zmahani bralnik po avtobusih, vlakih in letalih vlačim že kar nekaj let, vendar sem imel do sedaj pogosto neprijeten občutek, kakor da se postavljam s svojo tehnološko naprednostjo, da poziram kot early-adopter. Pogosto sem čutil poglede, resnične ali namišljene, ki so skrivoma, izza vogala ogledovali čudaka, ki bere z »računalnika«. Nekaj bolj sproščenih in radovednih duš me je o mojem početju tudi prijazno povprašalo, a večinoma s »slabimi« rezultati, saj je bilo večini prav neverjetno, da bi imel nekdo napravo samo za branje knjig – knjig, ki jih vendarle dobiš na povsem dobrem papirju, ki ima svoj vonj, svojo teksturo, svojo romantiko listanja in branja.

Jeseni sem potoval po Tokiu, malo pred tem pa po New Yorku. Bolj kot kulturne razlike, ki se preko vse večje dostopnosti medijev in informacij pošteno manjšajo, me je iznenadil nekakšen tehnološki šok. Podzemne, avtobusi, parki, kavarne, postaje, restavracije – zdi se, kakor da skoraj ni osebe, ki v rokah ne bi držala takšnega ali drugačnega gizma – telefona, bralnika, tablice. Sicer izgubljen čas, ki ga zjutraj zaspani in popoldne utrujeni odlebdimo v tranzitu, je tu preobražen v aktivno doživljanje različnih medijev. S tem seveda ne mislim zdaj že obveznih predvajalnikov glasbe, ki svojim lastnikom in pogosto tudi bližnji okolici predvajajo sto in en slog glasbe. S klasičnim tiskanim vodičem v roki sem se tam počutil prav tako tuje, kot se pri nas s svojim bralnikom.

Debate, pogovori in okrogle mize o e-knjigi se pri nas in v večini Evrope gibljejo v bolj ali manj teoretskem ter filozofskem polju. Sprašujemo se, kakšne so razlike med starim in novim in ali je e-knjiga res neka prihodnost in če je res smiselna. Mislim pa, da to niso vprašanja, s katerimi bi se morali ubadati, da ni problem, ali želimo izdajati e-knjige ter ali so nam le-te všeč, da ni vprašanje, če je digitalna različica stoletja dolge navade dobra ali slaba. Na Svetovnem vrhu knjige v Ljubljani pred dobrim mesecem so nam jasno pokazali, da zgornja vprašanja niso niti približno aktualna. Predavatelji se niso ukvarjali s prihodnostjo knjig, temveč so jasno prikazali in podkrepili le eno dejstvo: e-knjiga je sedanjost, je tukaj in zdaj. Amazon je pred nekaj tedni objavil, da so prvič od splavitve svojega elektronskega bralnika prodali več elektronskih kakor tiskanih knjig. Tako bi bilo bolje, če bi govorili o formatih, o bralnikih, o poslovnih modelih in vseh ostalih neštetih zapletih pri uveljavljanju e-knjig v praksi. Vsi največji ameriški igralci na knjižnem trgu se ta trenutek ukvarjajo predvsem z razvojem tržišča, vzgojo kupcev, s piljenjem ustvarjenih poslovnih modelov za prodajo e-knjig, z razvojem bralnih naprav in platform za distribucijo. Velikani, kot so Amazon, Apple in Google, ki v osnovi niti niso založniška podjetja, vodijo razvoj tako na področju tehnologije kot distribucije ter prodaje.

Pri nas pa se je čas ustavil. Založniki in knjigotržci v razvoju e-knjig enostavno ne morejo tekmovati z velikimi igralci in so tako obsojeni na čakanje. Zaenkrat nimamo nobenega resnega ponudnika storitev na področju digitalne distribucije in prodaje. Kindle in razne naprave iz jabolčne družine ne omogočajo prodaje slovenskih knjig na slovenskem trgu ali pa sploh nimajo primerne jezikovne podpore, tako da odpade tudi možnost prodaje duše velikim korporacijam. Če bi se kakšna bolj inovativna in odločna založba kljub vsemu vrgla v razvoj lastne platforme, se odločila za bralnik in poslovni model, bi tvegala preveč, saj bi naša največja založba Mladinska knjiga, ki že približno leto dni počasi napoveduje prihod svojega bralnika in trgovine z okoli 150 naslovi elektronskih knjig, manjšo ribo zlahka prehitela na tržišču. Že od leta 2006 pa lahko slovenske e-knjige kupimo pri Večerovi Ruslici, ki prodaja kakih 130 bolj ali manj zanimivih naslovov v pet različnih formatih, vendar njihova knjigarna nikoli ni zares zaživela. Kot kaže, bomo svoje e-knjige kupovali ali od enega ali drugega velikana, domačega ali tujega, v vsakem primeru pa bomo nanje čakali še nekaj časa. Igro čakanja so odigrali tudi v tujini, vendar se je prvi kamenček le skotalil, plaz pa se počasi, a vztrajno vali naprej, morda tudi proti nam.

Simon Pirš je diplomirani bibliotekar, podiplomski študent založniških študij

in vodja prodaje v Založbi ZRC.