Medtem ko čakam na Alojza Ihana, se razgledujem po njegovi pisarni na medicinski fakulteti. Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo je od zunaj, s hodnika, videti točno tako, kot je slišati. Precej imuno in prav nič umetniško. Toda pisarne so že povsem druga kitica. Edina vidna medicinska tehnologija so knjige, ki se nagibajo v prostor, vendar jim ga ne uspe zapolniti. Soba je odprta skoraj na vseh straneh. Za pisalno mizo in računalniškim ekranom je ogromen kos neba – in pod njim poležano predmestje z vrtovi –, veliko okno, da lahko človek s kakšnim ptičem hitro odleti daleč proč. V tem letnem času le še z golobi. Za mano in na obeh straneh po stenah visijo pretežno modri zemljevidi, kjer se nebo spogleduje s svojimi brati, z morji in oceani, da spet ni čudno, če sogovorec na moja vprašanja odgovarja včasih kot nekakšen jadralec in včasih spet kot morski volk. Nenazadnje je njegov roman Hvalnica rešnjemu telesu trenutno* na vrhu najbolje prodajanih knjig in novinarji si podajajo kljuko. »Pa še sezona gripe je,« pravi.

Ta roman je pravzaprav literarizacija poljudnoznanstvene knjige, ki je še v nastajanju, pravi, ko skušam vklopiti svoj diktafon. Trenutno ima okrog 350 strani in je poskus nizanja nekih resničnih človeških usod, ki jim bodo priloženi poteki, izvidi. Od tam so torej zgodbe iz Hvalnice, pobral jih je iz povsem kliničnih primerov. Večina ni izmišljenih, tega si ne bi mogel izmisliti. »Kot posameznik, kot pisatelj imaš eno izkušnjo življenja in je – ne glede na to, koliko imaš socialnih stikov – ne poglabljaš, ker so ti socialni stiki veliko preohlapni, kar nenazadnje tudi morajo biti, glede tega nima smisla jamrati, nikoli v zgodovini niti niso bili bolj intenzivni, ker bi bilo to že patološko. Kot zdravnik pa ima človek vpogled v zgodbe, ki se v resnici dogajajo drugim ljudem. A ker se to dogaja v nekih kritičnih situacijah, ko bolniki ne mislijo več na svoje socialne obrambe, ampak jim gre pravzaprav za življenje, je človek takrat seveda pripravljen razkriti karkoli, da bi se njegove težave razrešile. Zato imamo zdravniki nek privilegij, da praktično nimamo samo svoje izkušnje, ampak tudi tisto "ornk" človeško izkušnjo od zelo veliko ljudi. Jaz si večine teh zgodb ne bi znal izmisliti.«

Povem mu, da je bila moja prva asociacija ob prvih straneh romana televizijska nadaljevanka House, MD. Nasmeji se in prikima: »Mogoče sem malo nihal med dr. Rugljem in dr. Housom. Ruglja precej dobro poznam, poznal sem ga tudi osebno, to njegovo provokacijo in "zoprnijo". A po drugi strani tudi neskončno zavzemanje za pacienta, ker sta oba, tako Rugelj kot House, paradoksna. Takole na zunaj se zdi, kot da bi House najraje vsakogar utopil v žlici vode, iz njegovih ravnanj pa je gledalcu jasno, da je pripravljen za tistega pacienta narediti več kot 99,9 % drugih zdravnikov. Ta paradoksnost značaja je tisto, kar bralca takoj pritegne, ker če je nekdo na ta način večplasten, življenjski, da ga čutiš tako v njegovi najbolj trdi kot mehki obliki, ki je razvidna predvsem iz njegovih dejanj, potem imaš širok diapazon.« Pokaže z rokami kot izkušen ribič. »To pa je tudi v naši tradiciji. Tipična moška – gorenjska, če gremo v ekstreme – drža je tista … robatost. V resnici bo tak robat posameznik, na primer, za svoje otroke naredil vse. Kar sploh ni korelativno. Ali pa se lahko razneži sam zase tudi pri neverjetnih malenkostih. Temu ne bi rekel skrivanje, pač pa gre za tak način funkcioniranja. Robatost, ki izgine, ko se človeku približaš – ki je ni notri, ampak obstaja kot neka forma. In House je tak univerzalen primer …« Gorenjca?, mu pomagam. Pri tem ostaneva.

Po drugi strani je House, MD vendarle tipična detektivka in te se v časih krize po nekaterih teorijah še posebno razpasejo – ker ljudje iščejo krivce, izhod iz nastale situacije, ker hočejo znova vzpostaviti prejšnje, normalno, zdravo stanje. Tudi sam v romanu nikakor ne skriva svoje zavzetosti, angažmaja. Je knjiga v tem smislu torej tendenčna? »Absolutno. Absolutno je tendenčna v tem smislu,« previdno pokima. »S tem, da tega ne jemljem kot nekaj negativnega.« Tu se strinjava. »Knjiga nudi eno plast tistega, kar je racionalno – o zdravstvu, zdravju in tako naprej; da lahko ljudje, ki kupijo ali berejo knjigo, rečejo, da to počnejo, ker jim koristi. O teh temah se lahko pogovarjajo. Hkrati pa knjiga vsebuje blazno osebne motive, o katerih se ljudem ni treba pogovarjati. Zlasti Slovenci na prvi pogled, na zunaj hočemo kupovati v kakršnem koli smislu uporabne stvari, norimo za priročniki, da lahko rečemo, da smo to kupili, zato ker je koristno. Ta plast, ki je informativna, je med osrednjimi kvalitetami knjige. Naj to ilustrira tipičen zapis, eden mnogih, ki sem ga dobil po elektronski pošti od neke pravnice.« Bere z računalniškega zaslona: »... moram Vam povedati, da me je knjiga zelo navdušila, prav zelo pritegnila, da mi ni bilo žal časa, ki bi ga morala posvetiti vnukom, pa tudi skrbi za svoje zdravje. Resnično me je navdušila, saj je v njej mnogo napisanega o nas, ženskah, kako nas vidi moški svet, kaj od nas pričakujejo in kaj me od moških. V nekaterih delih v knjigi sem našla sebe, stvari, ki jih počnem, pa tako ni v redu in moram spremeniti, predvsem pa me veseli, kaj si moški mislijo o nas, ženskah. Knjigo bom z velikim veseljem posojala naprej, priporočila pa mi jo je moja kolegica, doktorica medicine ...« »Zakaj bi mi bilo torej nerodno ob omembi tendenčnosti? Knjige so za bralce, vsaka nova knjiga je eksperiment, ki tipa, kaj bralci trenutno potrebujejo. Tiste, ki to uspejo zatipati, so vredne spoštovanja in spraševanja o tem, kako jim je uspelo, da odsevajo toliko bralcev in aktualnega časa. Razmišljati o tem je naloga inovativnih kritikov, ki si upajo pomisliti, da lahko v Sloveniji nastane tudi nekaj novega, raziskujočega, še neimenovanega – in ni naš največji domet le beletrija, v prevodu leporečje. Seveda pa je lažje žvečiti, v čem neka knjiga odstopa od naučenega ideala romana. Pa vendar imate danes polno umetnosti, ki v umetniško doživetje združujejo naravoslovje, ekologijo, politiko, filozofijo, komunikologijo ... Samo gledati je treba. Če kdo, ki ima vsaj solidno srednješolsko izobrazbo, v Hvalnici ne opazi večplastnosti hormonskega kroga, ki je hkrati realna znanost in medicina in antropologija in zgodba in metafora, potem ... Hja, bi se vzdržal komentarja.« 

Vrnem se k naslovu, pri katerem so se ustavili še vsi spraševalci do sedaj, le da noben od njih še ni postavil pravega vprašanja. Kaj je torej odrešilnega pri telesu? Sam je v nekem intervjuju izpostavil testosteron, češ da je knjiga zasnovana kot esej o njegovi antropologiji. Je to rešitev za izhod iz krize? Več testosterona v jajcih slovenskih moških? Odgovor je nikalen: »Z rešnjim telesom imam v mislih predvsem telesne meje, ki nas držijo pri življenju oziroma stran od smrti. Meje telesa so tisto, česar nočemo prestopiti, oziroma če jih prestopimo, nas več ni. Telesna šibkost nas v nekem smislu rešuje s tem, da nekje postavlja mejo manipulacije. Kar pomeni, da je stopnja manipulacije, bodisi da manipuliramo sami s sabo ali da manipulirajo drugi z nami, pravzaprav limitirana z našim telesom in ne z našim duhom. Duh je neskončno manipulabilen. Duhu ni problem nek pojem prekategorizirati in preimenovati v drugega. Zločin je mogoče z eno samo miselno operacijo hitro omiliti, preimenovati, vzpostavimo paradoks, pa zločina naenkrat ni več. Telo pa je naša evolucijska dediščina, ki zahteva toliko in toliko angažmaja, toliko in toliko počitka, akcije, toliko cilja, smisla, se pravi, vse te komponente, ki so v končni fazi tudi duhovne. In če to ni izpolnjeno, potem se telesno slej ko prej zrušimo. Jaz zato telo razumem kot nekaj, kar nas odreši, kar nas rešuje, kar nas drži v neki disciplini. Disciplina in forma sta osnovi življenja. Klinični primeri, ki jih navajam v knjigi, so čisto didaktični primeri discipline in nediscipline.« Odličen primer manipulacije telesa je tako imenovana "modra tabletka". »Ravno to. Ta del z viagro je eden od centrov knjige, ker je problem teh manipulacij, tega podaljševanja oziroma zanikanja smrtnosti, te hoje po robu ravno to, da družba vsako tako sredstvo takoj izkoristi, naredi iz njega normo. Mi si želimo podaljšati svojo nesmrtnost, družba pa bo viagro izkoristila kot normo, kot podaljšek zahtev do posameznika. Viagra naenkrat postane nujna. Kot antidepresivi. Zato pa normalen človek sodobnega službenega ritma ne more zdržati, ne da bi prišel domov in se zrušil.«

Lotim se provokativnejših vprašanj, vendar ga ne uspem pretirano vznemiriti. Roman je paradoksen, ambivalenten najprej že na ravni esejističnih odlomkov, na ravni teme in motivov, ki se jih lotevate, začnem. Testosteron je po eni strani socialni hormon, omogočal naj bi stabilno urejenost socialnih vrst. V knjigi je omenjeno, kako se testosteron zviša pri navijačih zmagovalne nogometne ekipe. Toda tu je seveda še druga stran kovanca, tu je vendar tudi nebrzdano kopičenje lastnine, izkoriščanje, nasilje, vojne ... Mar ni tudi tu na delu ravno testosteron? Mogoče bi morali izmeriti nivo testosterona tudi potrošnikom, ki jim uspe po večurnem čakanju pred vsemi drugimi priti do novega iphona (Oh, te male potrošniške zmage …). »Seveda, to sta dve plati iste medalje,« se strinja. »Po eni strani je testosteron skupinski hormon, ker pač omogoča urejanje skupine, preprečuje medsebojne konflikte, kar pomeni, da skupina ni konfliktna navznoter, je pa borbena navzven – ob skupinskih uspehih se raven testosterona viša. Obenem pa je tudi individualni spolni hormon. Oboje je povezano; paradoks testosterona je ravno v tem, da to tako imenovano socialno kletko najbolj ureja spolnost. Vedeti moramo, da ima v evoluciji večina živalskih vrst samo redka obdobja, ko so spolno aktivne, kar je enostavno smiselno, ker je takrat toliko žrtev spolne aktivnosti, ker živali takrat mislijo samo še na boje in konflikte, na to, kako bi prišle do samice, in če bi to trajalo celo leto, bi bilo to za vrsto pogubno. Ljudje smo pravzaprav edini, kjer se je spolnost popolnoma nebrzdano razvila, kar pomeni, da tu ni govora o naravnem, biološkem stanju vrste, v bistvu se je to razvilo ravno zato, ker se je pojavila družbena funkcija spolnosti kot motivatorja za družbene projekte. Ljudje imamo samo ene testise, samo ene možgane, ene emocije in človek kot posameznik ne more ločiti, ne ve, kateri del te njegove nebrzdane celoletne spolne energije izhaja iz reproduktivnega stanja živali, kateri del pa iz tistega, kar družba rabi zato, da ukalupi in na ta način dela kulturo. Zato imamo pri ljudeh deviacije v vse smeri, ker človek vsako testosteronsko simulacijo razume enotno, kot en občutek. Od njegove discipline samega sebe in od discipline družbe je odvisno, ali bo res ves testosteron usmeril v spolnost, kar pa je totalno destruktivno. Človek je od Darwina dobil mogoče samo petino hormona, da ga porabi za svojo spolnost, ostalo pa mu je dal Freud za to, da bi gradil družbo. Ampak kot rečeno, nekdo bo ta občutek, bolj ali manj po sreči, lahko usmeril samo v spolnost in bo to destrukcija, drugi samo v družbeni vzpon, kar pa je prav tako destrukcija. Tu nas ne rešijo naši občutki, ampak disciplina, ki pa ni samo disciplina posameznika, ampak tudi disciplina družbe.«

Druga dvojnost, dvoglavost je na ravni pripovedi, v pripovedovalcu samem. Telo je zanj kot racionalnega človeka, za kakršnega se razglaša, motor, o sebi meni, da je mehanik s talentom za poslušanje; toda ko beremo roman, ugotovimo, da v resnici sploh ne posluša, da beži skozi okno, da več govori sam – pa spet samo tedaj, ko svetuje drugim, ko rešuje tuje težave, medtem ko je pred lastnimi tudi sam samo jecljavec, mrlič. Pripovedovalec torej v resnici sploh ni telesni tip, človek dejanj, če sklepam po povedanem, sploh ni discipliniran; temveč je refleksiven, razmišljujoč, sanjarski … »To je samo druga oblika tega housovskega nasprotja. Pripovedovalec pacientom sam govori, da se noče ukvarjati z drugim kot z mišicami, da ga zanima samo potek, sila, mehanika, ampak praktično ni psihiatra, ki bi vodil tako dolg razgovor s pacientom in se neprestano ukvarjal z odnosi. Nenehno bruha, kako se noče ukvarjati z odnosi, obenem pa paciente pravzaprav stalno sili, da se ukvarjajo z njimi. Sicer se v zvezi s pacienti potem na nek način lahko izgovarja na metodo čiščenja, ker on želi samo to, da pacient svojo zgodbo razčisti, da se lahko potem sam končno začne ukvarjati s telesom, kar ga "kao" edino zanima. Jasno pa je, da ko pogledamo to njegovo drugo plat, to soočanje s samim sabo, je tista aktivnost, ki jo zahteva od pacienta, pri njem totalno inhibirana. Na koncu še vedno ne vemo, ali si želi, da bi tisti telefon zazvonil, in če bo, ali ga bo dvignil. Sam misli, da ga bo, ampak …« Tu se roman konča.

In ko sva že pri družini: neskončne slovenske razprave o družinskem zakoniku se zdijo v luči Hvalnice rešnjega telesa še bolj očitno patološke. Slovenci smo prav res ena velika želatinasta srečna družina. A temelj naše sreče so zamočvirjeni odnosi in incest. »Do tega sem na koncu prišel z več strani, najprej s stališča družbenih odnosov,« se nasmeji. »Tehnika mojega pisanja je bila takšna, da sem začel s temi obupno dolgimi stavki – to je pač moj esejistični način, ko hočem ogromno asociirati, vendar ne toliko zaradi tega, da bi nekaj dokazal, ampak želim, da bralec s knjigo zelo na široko slalomira po nekih občutkih, zato vtaknem noter polno asociacij in je moj namen takega dolgega stavka predvsem asociativnost. Marsikdaj sem potem v zadregi, ko kdo reče: Tako se strinjam s tistim, kar ste tam napisali, meni pa pravzaprav ni čisto jasno, ali s tem misli na prvi del ali na sredino ali na zadnjo tretjino stavka. Ker je velikokrat začetek popolnoma v drugi smeri kot zaključek. Ta incest je prišel po enem takem slalomiranju v zvezi s to slovensko željo, da vse poznamo. Ta obsedenost, ki se kaže na primer v tem, da imamo vsi za vsako stvar svojega obrtnika. Zdravniki se s tem obupno veliko srečujemo. Dobro vemo, da bi bilo povsem vseeno, koga poznamo ali ne, kljub temu pa verjamemo, da če nekoga poznamo, bo za nas bolje poskrbel. Bolj enostavno se mi zdi z nekom skleniti natančno pogodbo, saj potem z njim ni treba biti prijazen, lahko zahtevaš popravke. Ker če je z nekom vse po domače, potem to zahteva neko prijaznost, ki ni čisto resnična. Lahko nisi zadovoljen, ampak moraš vseeno biti kot da zadovoljen, pa še okoli ne smeš govoriti, da nisi. In tu sem prišel do neke zanimive ideje. Pa seveda ta zaprtost, neka težnja, da se vse naredi v okviru te lastne dolinskosti, lastne domačije, tu smo zelo blizu takemu občutku.« Razširi dlani na mizi. »V tem delu me je veselilo provocirati,« prizna. »Bralcu to nudi možnost širokega prostora strinjanja in ugovarjanja.« Vsekakor pa ga prisili v odziv. »Ja, ja, ravno to. Ker drugače bralec, če ni provokacije, sledi samo tistemu … beletrizmu, leporečnemu občutku, kako pisatelj s čim lepšimi besedami pove pričakovano informacijo. Kar je seveda povsem legitimen način literarnega uživanja. Ampak v tej knjigi sem se vsekakor odločil za nek bolj provokativen način, ki skuša bralca tako z dolgimi stavki kot asociacijami in krepkimi stereotipi spraviti v soočenje.«

In ko smo že pri stereotipih ... Kaj pa stereotipna podoba ženske, tega ni mogoče spregledati, previdno nadaljujem. Roman je v tem vidiku povsem testosteronski, ženske so v njem predstavljene kot od strahu obsedene posesivke, tiste, ki izsesavajo svoje moške z nerealnimi življenjskimi pričakovanji, pobranimi iz pravljic; ki so v skladu z biološkim determinizmom zgolj nabiralke oziroma danes nakupovalke; ki slovenskim otrokom privzgajajo hlapčevstvo, nemoč – univerzalne krivke tako rekoč. In ali ni potem vsaj rahlo nenavadno, da je knjiga taka prodajna uspešnica, nenazadnje so bralci predvsem bralke? Ihan si zdaj vzame še nekaj več časa, da premisli, preden začne odgovarjati: »Kot prvo, ženske bralke so stereotip beletrije iz časov, ko je literatura nadomeščala TV-žajfnice. Današnje izobražene ženske in moški pač ne padajo na abstraktna ljubezenska leporečja, ampak želijo avtorja, ki fascinira z načitanostjo in poznavanjem zgodovine, naravoslovja, ekonomije, tega, kar pač danes živimo. Svetovne uspešnice so predvsem inteligentni eseji, ki jih berejo moški in ženske. Če naši literarni teoretiki tega pojava ne opazijo, je to njihov problem, ne problem ostalega sveta. Hvalnica zaradi svoje esejskosti zadovoljuje precej sodobnih bralskih potreb, zato pa tudi veliko moških bralcev. Je pa res, da je pri ženskah od 25 do 35 let recepcija nekoliko problematična. Te ženske imajo biološki program, mehanizme, ki jih v tej knjigi rahlo razkrivam: da hočejo osrečiti moškega, družino … vse to. Ta knjiga za ta segment žensk deluje "disturbing". Obratno je pri ženskah po štiridesetem. Najbolj navdušene odzive dobivam od malo bolj izkušenih žensk, ki pravijo: Ma, škoda da nisem tega mogla prebrati prej, pa se ne bi ločila, pa ne bi … Za ženske je to nekakšen priročnik o moških. Ker knjiga je seveda v prvi vrsti, to je treba poudariti, o moških, o funkcioniranju moških. Ampak kako naj opišeš funkcioniranje moških drugače, kot da opisuješ, kako v nekih problematičnih situacijah moški gleda na žensko? Saj se ne da drugače. Razen če pišeš dobesedno nekakšen učbenik, ampak tega ne bi nihče bral. Knjiga je o moških. Govori samo o moških, tudi esej, ki mu je bil za podlago.« Nasloni se naprej na stolu. »Sicer pa sploh nisem tako grob, kot je bil na primer dr. Rugelj. Rugelj je izrazito poudarjal krivdo tega ženskega mehanizma. Jaz stvari – upam, da se v knjigi to tudi opazi – vseeno jemljem bolj antropološko. Se pravi, vsi ti mehanizmi, ki so opisani v knjigi, so nam Slovencem omogočili preživeti, antropološki vidik tega je, da je bila to najboljša možna rešitev za preživetje – v teh razmerah, v teh dolinah, na teh kmetijah, pri tej količini zemlje, pri tej količini hranil. Vprašanje pa je, koliko so ti vzorci, ki so v nas in se ne dedujejo, ampak se pravzaprav naredijo že v najzgodnejšem otroštvu, koliko so ti odtisi še produktivni, ko se okolje spremeni. Če ponazorim na primeru slovenskega dedovanja: če pogledamo v preteklost, je bilo to sovraštvo, ta blazna angažiranost v tem, kdo bo dedoval, seveda razumljivo. Tisti, ki je dedoval, ki je dobil kmetijo, ki se ni smela deliti, ker ne bi bilo potem nič, tisti si je lahko ustvaril to, kar se je takrat smatralo za normalno življenje: lahko se je poročil, bil gospodar. Tisti, ki ni dedoval, je šel za hlapca in ni imel normalnega življenja, nekdo mu je vse življenje ukazoval. Zaradi vsega tega je jasno, da obstaja toliko mehanizmov razlikovanja in konkurence; to je bilo absolutno upravičeno. Ko pa se danes bratje in sestre zaradi dedovanja neke …« najprej reče nekaj, kar ni za v javnost, se strinjava, »luknje skregajo in so lahko skregani celih 10 ali pa 15 let in nima nihče popolnoma nič od tega, se v resnici ne kregajo zaradi tega. Ampak čustva so ista kot nekoč v preteklosti, ko je bilo to stvar življenja, se pravi, enega dobrega življenja ali pa tega, da si moral na primer v rudnik v Ameriko.« Spet se nasloni nazaj. »In to je tisto; jaz poskušam te stvari gledati bolj antropološko, ne da se mi zdijo ženske krive, ampak smo v resnici vsi ujeti v mehanizem, ki je bil včasih funkcionalen, pa zdaj mogoče več ni. Saj pri teh mehanizmih itak sodelujejo oboji, saj na nek način – mislim, da nekajkrat tudi eksplicitno – pravim, da je celo moški pravzaprav enako odgovoren, če sodeluje v tej igri, ker če bi jo spregledal, ne bi bil njen del. Ne glede na vlogo, ki jo ima, je človek odgovoren za igro, v katero stopi. Tudi žrtev je enako odgovorna kot despot.«

Ko pozneje doma poslušam najin pogovor, opazim v zadnjih stavkih veliko relativiziranja in oklevanja, tudi brez tega pa si že predstavljam komentarje anonimnih bralcev na portalu. Povsod po medmrežju se pod prispevki o Alojzu Ihanu dviga prah in dvomim, da bo tokrat pretirano drugače. Po eni strani se, kljub njegovemu upanju, da je to jasno že ob branju romana, vseeno zdi, da šele intervju knjigo postavlja v drugačno, milejšo perspektivo. Po drugi strani sem imel po poslušanju več kot enournega posnetka občutek, da skuša Ihan ponekod spet bolj zbadati kot gladiti. Občutek, ki ga, ko sem takrat zapuščal medicinsko fakulteto, nisem mogel uskladiti z Ihanovo umirjeno, premišljeno pojavo. Čeprav … Zdrznil sem se in pogledal gor, da bi poiskal okno njegove pisarne in preveril, če slučajno leti s kakšno ptico, kljub temu da je bil videti izredno zaposlen. Toda moja orientacija je bolj tako tako in okna nisem več našel.

Alojz Ihan (1961), dr. med., je pesnik, pisatelj in esejist. Objavil je pesniške zbirke Srebrnik (1985; nagrada Prešernovega sklada), Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995; Jenkova nagrada) in Salsa (2003), romane Hiša (1997), Romanje za dva … in psa (1998) in Hvalnica rešnjemu telesu (2011) ter knjigi esejev Platon pri zobozdravniku (1997) in Deset božjih zapovedi (2000).

* Intervju je potekal novembra 2011, op. ur.

Delovo pero Boštjan Videmšek je zagotovo eden prodornejših novinarjev svoje generacije in upam si celo zapisati, da ga lahko z gotovostjo prištejemo med tistih nekaj najžlahtnejših slovenskih novinarjev tega in preteklega časa. Ob letošnji deseti obletnici napada na ameriška dvojčka je izšla njegova knjiga Vojna terorja, zajetno in pretresljivo poročilo priče, ki je zadnjih deset let preživela na robu bojišč novega časa; na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Vojna terorja je sijajen kronološki dokument časa, ki si zasluži postati nujno novinarsko čtivo in predmet širše družbene razprave.

V živo je Videmšek popolnoma koherenten z vtisom, ki ga uspe ustvariti skozi svoje pisanje in tako potrjuje lastno tezo o nerazdružljivosti dela in osebnosti. Je nepretenciozen, izrazito pragmatičen, kompleksen, vendar vedno razumljiv in močno argumentiran sogovorec, ki ne čuti nobene potrebe po prilagajanju ali potvarjanju resnice. O vojni, prihodnosti in novinarstvu smo se z njim pogovarjali v napol pozabljenem parku Tabor. Bilo je eno tistih sivih juter, tla so bila posejana z odpadlim listjem, ob kraju mize so grulili golobi, vsake toliko pa je zazvonilo z bližnje cerkve. Nenavadna, a kot se je izkazalo na koncu, najinemu pomenku posebej primerna kulisa.

1. Sam po sebi je enajsti september spremenil malo, svet je zagotovo bolj zaznamoval dan pozneje, ko je Amerika napovedala začetek t. i. pravične vojne proti terorizmu. Deset let zatem se soočamo z epidemičnimi vojaškimi konflikti na nekaterih prej neproblematičnih območjih, številne države so v stanju permanentne vojne, svet je razdrobljen, civilizacije sprte. Navidezna napoved vzpostavitve miru ni prinesla rešitve, prej obratno, prinesla je militarizacijo sveta. Kaj je šlo narobe, oziroma če vprašam drugače, gre vse po scenariju?

 
Desetletje, ki ga opisujem v knjigi, ni niti približno eno bolj krvavih desetletij v moderni zgodovini, kar lahko preprosto preverimo v različnih statistikah žrtev v konfliktih, ki tečejo. Nisem ga želel izpostaviti kot bloody decade, ampak kot desetletje točno tega, kar praviš; nekega sistematiziranega konflikta, sistematiziranih vojn, ki se niso začele zaradi istih razlogov, kot so se začenjale včasih – da bi se zmagovalo in osvajalo, ampak so se začele, da bi trajale. In iraška in afganistanska vojna sta permanentna konflikta. Ne glede na to, da se iraška vojna ravno sedaj na neki ravni de facto končuje, tudi z umikom še zadnjih 39.000 ameriških vojaških inštruktorjev in z Obamovo deklaracijo mission acomplished 2.0, bo ta vojna še kako trajala. Naftno bogastvo v Iraku še zdaleč ni razdeljeno, zbujajo se speče celice, tako sunitskih kot šiitskih skrajnih milic, apetiti sosednjih držav – od Turčije,  Savdske Arabije do Irana – so močni. Amerika je v Iraku doživela poraz. Sistematiziranost konfliktov ima tam nek odklon, ker ne vzdrži tavtološke formule, se sistem preprosto ne izide. Razlog je povsem preprost. Nikoli namreč ni bilo dvoma, da je osnoven, vodilen motiv ameriške invazije na Irak in ekonomska os vojne nafta. Osem let in pol po začetku konflikta se naftno bogastvo sicer deli, ampak nikakor ne v korist okupacijskih sil. Mnogo bolj so od tega profitirale države, ki izvajajo nekakšno mehko postkolonizacijo, na prvem mestu Kitajska, skupaj z denimo Malezijo, Indijo in drugimi. Irak je razkosan, ne deluje kot celovita država in na tem mestu je Amerika izgubila veliko, tako regionalno kot globalno. Posledica tega je popoln geostrateški kaos, ki je zavladal na Bližnjem vzhodu. Zgodil se je padec starih despotov, t. i. arabska pomlad je močno povezana z omajano ameriško vlogo tako v regiji kot v svetu. Do arabske pomladi ni prišlo samo zaradi neke notranje želje, vrvenja v mladi artikulirani, izobraženi generaciji, nezadovoljni z vsem okoli sebe, ampak preprosto zato, ker jo je bilo mogoče izvesti in ker so bili močni despoti, na čelu s Hosnijem Mubarakom, omajani. Afganistan je konflikt, ki se je začel leta 1978, ni se začel mesec dni ali tri tedne po enajstem septembru, in je vojna, v kateri se imperiji samo izmenjujejo.
 
2. Vojno terorja si razdelil na šest delov. V obsežnejšem prvem delu obravnavaš Afganistan, Pakistan in Iran, sledijo DR Kongo, Sudan in Somalija. Pričevanje povezuješ v širši kontekst dogodkov po enajstem septembru, ki se torej kažejo tudi v očitni spremembi geostrateškega zemljevida sveta. Kakšne so globalne posledice in razsežnosti domino efekta ameriške invazije na Vzhod?  

 
Domino efekt je morda pregrob izraz, predvsem se je zgodila ena ključna stvar. V tem desetletju večinoma ameriških t. i. globalnih vojn proti terorizmu je ta izgubila ekonomski, politični, družbeni in kulturni nadzor nad tretjim svetom. Zaradi nepravičnih vojn v Iraku in Afganistanu je doživela poraze tam, kjer si ni niti predstavljala, da bi jih lahko. Po padcu berlinskega zidu, po eksploziji neoliberalizma, po fukuyamovskem kvazi koncu zgodovine in hungtingtonovskem spopadu civilizacij se je ustvarila nekakšna dogma neokonzervatizma o popolni zmagi in prevladi ene same doktrine. V tej pijanosti zmagoslavja, ko kolateralne žrtve ne štejejo, ko se počutiš tako moralno superiorno, da lahko pobiješ vse okoli sebe, je Amerika naduto krenila v Afganistan, Irak … Tam jih je, v svoji nadutosti, v tem božjem sindromu dobila močno po glavi. Američane je to presenetilo. V resnici bi lahko temu rekli druga linija križarskih pohodov. Kitajska, ki se je ekonomsko krepila vse od konca osemdesetih let, je že izvajala neko mehko kolonizacijo s kupovanjem ameriških obveznic, s pošiljanjem svoje delovne sile in infrastrukturnih projektov v velik del Afrike in Azije. Situacijo je izkoristila na najbolj eleganten mogoč način – brez izstreljenega metka je praktično zavladala večjemu delu tretjega sveta.

3. To vojno torej zmaguje Kitajska?

 
Suvereno, ne da bi v njej zares sodelovali.

 
4. Zelo diplomatska kolonizacija tretjega sveta …

Niti ne diplomatska, diplomatsko se obnašajo precej svinjsko. Predvsem zato, ker so se v tretjem svetu ekonomsko okrepili in dobil izreden support, ki je po mojem mnenju kratkoročen. Kmalu se bo namreč izkazalo, v kakšni meri Kitajska s svojimi infrastrukturami, projekti in državnimi koncesijami blokira ekonomijo in onemogoča razvoj nativnih ljudstev. Jasno, taka politika ne zagotavlja dolgoročnega uspeha, vseeno pa je ta trenutek popolnoma dominantna. Zato si lahko Kitajska brez težav privošči, da denimo od leta 2003 do 2007 v varnostnem svetu kontinuirano nasprotuje vsem resolucijam za zaščito Darfurja ali uvedbi sankcij proti sudanski vladi. Iz popolnoma jasnih razlogov; 49 % državnega naftnega podjetja Nile Petrolium je namreč v kitajski lasti. Kitajska je zgradila glavni naftovod med Port Sudanom in Južnim Sudanom in praktično v celoti obvladuje izvoz in rafineriranje sudanske nafte. To je eden izmed premnogih primerov, mogoče je najbolj konkreten.

5. V knjigi si odkrit in neposreden – Slovenija je država v vojni. Zakaj smo v Afganistanu?

 To je vprašanje za poveljujočega slovenske vojske, predsednika države, predsednika vlade in obrambnega ministra oziroma ministrico. V vojni smo zato, ker ljudje, ki nas pošiljajo v vojno, nimajo pojma, kakšna ta vojna je. V vojni smo, ker ceneno sledimo lažnemu praznemu diskurzu pravic in dolžnosti znotraj evroatlanstkega zavezništva. In nenazadnje smo v vojni, ker je slovenska javnost odzivna samo na tragedije in nivo črne kronike. Šele ko bo na Brnik priletelo prvo v črno vrečo zavito truplo, bo to postala velika notranjepolitična zgodba. Takrat se bo po sedmih letih slovenskega sodelovanja v afganistanski vojni, da niti ne omenjam iraške, začelo razpravljati o smislu slovenske prisotnosti. To bo postal notranji politični konflikt, ki se bo bil na plečih družine padlega.

6. Koordinator talibskih uporniških skupin na zahodu Afganistana Mula Malavi Sajed Šah Musleh je slovenske oblasti pozval, naj svoje čete umaknejo, preden bo prepozno. Je, glede na trenutno stanje slovenske politike, sploh mogoče pričakovati čimprejšnje umikanje slovenskih vojakov?

 To je sicer mogoče pričakovati, vendar ne zaradi naše notranje želje, temveč zaradi izhodne strategije Nata.

7. Sami torej umika ne prepoznavamo kot nujnega, če že, potem se bomo hlapčevsko umaknili zaradi direkcije nadrejenih?

 Tako. Ne zaradi notranje potrebe, ampak zaradi ukaza oziroma doktrine. Letos sredi junija smo bili priča Pahorjevemu izbruhu napovedi čimprejšnjega umika vojakov. Šlo je za neumno potezo in tako kot že velikokrat prej, se je tudi takrat izkazalo, da ni zares vedel, o čem govori. To je bila histerična, popolnoma neuravnovešena reakcija. Ne moreš razpravljati o stvareh, ki lahko odločajo o življenju in smrti, če o njih ne veš ničesar. V Afganistanu je prisoten že tretji kontingent slovenske vojske brez t. i. nacionalnih omejitev in na bojiščih sodeluje tako, da v prostore operiranja spremlja afganistanske vojake, ki jih uri. Ravno afganistanski vojaki pa so ene glavnih žrtev vojne, torej obstaja dovolj visok verjetnostni račun, da jih dobimo po glavi tudi sami. Dokler so naši vojaki prisotni v tujini, jim moramo zagotavljati popolno podporo. Vendar jim je ne. Odpoklic vojakov sredi naloge, ko lahko vsak napačen gib pomeni smrt, je neodgovoren. Stvari je treba izpeljati do konca. Ne morem domov, včeraj, danes ali jutri, ampak je treba določiti datum in točno strategijo umika. Leta 2014 je absolutno prepozno, realen čas je sredi naslednjega leta, ko bo ta bataljon že izurjen. To sem povedal že večkrat, tudi ljudem na obrambnem ministrstvu. Včasih so poslušali, zdaj so samo še jezni. Patetično.

8. V knjigi pišeš o nadomestljivih, nepripravljenih in skoraj zastonj lokalnih novinarjih po potrebi, ki jih agencije in medijske hiše najemajo za poročanje s kriznih žarišč. Kaj pravzaprav pomeni biti protivojni poročevalec v časih instantnega novičarstva, ko sta forma in platforma bolj pomembni od same vsebine?

Kar se je zgodilo v zadnjem desetletju, ni bila le globalna vojna proti terorizmu, ampak tudi izbruh novih informacijskih tehnologij, s katerimi smo, milijonkrat uporabljen kliše, tako rekoč vsi postali novinarji. Pojavil se je neskončno ceneni pojem citizen journalisma. Ta pojem v resnici ne obstaja. Ali si novinar ali pa nisi. Ne more vsakdo, ki ima digitalni aparat in je sposoben napisati nekaj vrstic v nizkofrekvenènem strojnem jeziku Facebooka in SMS-ov, poročati o vesolju in intetrpretirati resnice. To je huda postranska škoda informacijskih tehnologij, ki jih sicer obožujem, vendar pa v tej neskončni količini enormnih gozdov kvalitetna drevesa postajajo vedno manj vidna ali popolnoma nevidna. Na eni strani je torej nujno treba omeniti informacijske tehnologije, ki so z internetom omogočile razpršenost citizen journalisma, torej poročanja iz centra dogajanja v realnem času dogajanja. Vse to je zastonj. Ob tem se pojavi še faktor finančne krize, ki je bolj ali manj alibi, posledica in vzrok uredniške in lastniške politike. Uredništva svojih novinarjev nič več ne pošiljajo na resne terene, oziroma jih pošiljajo vedno manj in sledijo nekemu globalnemu ekonomskemu trendu, ki iz novinarstva ustvarjaja sweatshop. Tako kot sta se globalizirali avtomobilska in tekstilna industrija, se je globaliziralo tudi novinarstvo. Vendar se je globaliziralo v najbolj cenenem, negativnem smislu. Zgodi se, da srečaš v Bagdadu, Kandaharju, Kabulu in Bakubi, na najhujših bojnih linijah torej, ljudi, t. i. novinarje, ki ne vedo ne kdo, ne kje so. Njihova naloga je pravzaprav poročati o svojih lastnih sosedih. Jasno, brez kakršnegakoli zavarovanja ali podpore, so kot delavci v sweatshopu, ready made za odstrel. Preprosto zato, ker je bil to njihov način preživetja, ker jim to ponuja skromnih nekaj dolarjev, na drugi strani pa za njimi na to isto službo čaka deset novih ljudi.
 
9. Ob branju knjige dobi bralec občutek, da je oropan prave percepcije zgodovine. Na trenutke te popade občutek sramu, krivde, ker veš premalo. Naposled jeze, ker pravzaprav nimaš izbire. O stvareh, ki jih obravnavaš v knjigi, slovenska javnost bere in posluša redko. Enako je po svetu, novice so kratke, nekoherentne, večinoma se reciklirajo. Kaj se je zgodilo z medijskim pluralizmom interpretacij?

S tem v bistvu predvidevaš, da je pluralizem kadarkoli sploh obstajal. Srečujem en kup ljudi, sploh starejših, ki se stalno pritožujejo nad mladimi novinarji. To se mi zdi grešno! V preteklosti ni bilo nikakršne konkurence. Karkoli so novinarji napisali, je bilo vehementno, obenem nepreverljivo, obenem unikatno. Mnogi so zato dobili celo literarno vrednost, naš poklic je imel včasih veliko nekega glamurja. Zdaj, ko je vse, kar zapišeš, preverljivo, ko se dogaja v dejanskem času, na dejanskih lokacijah, so zadeve postale nekoliko težje. Vendar so tisti, ki delajo zares dobro, boljši kot kdorkoli prej, predvsem pa tudi bistveno slabše plačani. Novinarstva ne jemljejo kot službo, to je lahko izključno in samo način življenja, ki zahteva popolno predanost in razpoložljivost v vsakem dnevu leta. Če hočeš biti zares konkurenčen, če želiš delati kvalitetno in uničiti ta neskončen balast cenenih polnovinarjev, potem to ob vsem znanju zahteva tudi izjemno fizično pripravljenost, predvsem pa prebiranje in analiziranje vseh vrst informacij. Vseeno je v svojem trdnem jedru novinarstvo danes boljše kot kadarkoli prej. Pritiski uredništev niso bili nikoli hujši, finančna situacija je zelo slaba, kljub temu se lahko še vedno dela zelo dobro. Omenila si, da knjiga zbuja občutek sramu in slabe vesti. Hvala bogu! To jemljem kot kompliment. Sicer bolj podzavestno, vendar sem želel doseči ravno to. Slaba vest in jeza sta refleksa, to ni refleksija. Refleksija se sestavlja sčasoma in ti impulzi sestavljajo osebnost, ki ob zorenju omogoča, da te občutke naposled prevedeš v kreacijo, v odnos, v etiko. Sama jeza, sama nemoč, sam sram so v resnici precej neuporabni pojmi, če jih ne artikuliraš z mislijo in z udejanjeno emocijo.
 

10. Vendar ravno ignoranca Zahoda in izrazito selektivno poročanje afirmirata realnost kriznih območij. Resnici na ljubo se tako ustvarjajo razmere, ki opravičujejo nastale situacije in omogočajo še večje brutalnosti in razsežnosti vojne, daleč stran od oči občutljivega sveta. Česar ne vidimo, se ne dogaja.

Nedvomno in v zadnjem desetletju se dogaja ravno to. Mnogim se zdi čudno, kaj za vraga dela Somalija v nekem širšem kontekstu in konceptu po enajstem septembru. Zakaj? Ravno zato, ker so popkulturno privlačne, z vseh strani vpovedovane afganistanske in iraške vojne prevzele ves diskurz in v tej dominaciji zgodb ni bilo prostora za nič drugega. Zato sva se z Juretom spontano in sproti odločala, da morava slediti tihim in pozabljenim konfliktom, ki niso neposredno povezani s kontekstom tretje svetovne vojne za energetske vire in vodo. Prepričan sem, da je ravno obdobje po enajstem septembru še dodatno zaostrilo državljansko vojno v Kongu, najbolj krvavem konfliktu po drugi svetovni vojni, ki je v zadnjih štirinajstih letih terjal šest milijonov smrtnih žrtev. To je številka holokavsta, vendar nimajo te žrtve nobenega muzeja, nobenega spominskega parka ala Berlin. Belgijska vlada je pred nekaj leti, kako ironično, poleg Waterlooja odprla muzej Belgijskega Konga, ki genocid kralja Leopolda slavi tukaj in zdaj. Tudi to je posledica časa, v katerem živimo, časa, v katerem ni prostora za pozabljene konflikte, kontekst in neko drugo nekorporativno medijsko in elitam nenaklonjeno resnico.

11. Zahtevne novinarske odprave predstavljajo tudi precejšen finančni vložek. Kako si novinarji v času finančne krize in rezanja honorarjev sploh zagotavljate sredstva za naslednja potovanja?

Imel sem to srečo, da sem šel skozi nekakšno konjekturo v slovenskih medijih. Od šestnajstega leta živim od novinarstva. Začel sem z balkanskimi vojnami, padel sem noter, sproti so se mi odpirala vrata, tudi zapirala. Bilo je zoprno, vendar se je hkrati z napakami krepil moj osebnostni in profesionalni razvoj. Ko sem leta 1998 iz Mladine prestopil na Delo, so bili honorarji ne proporcionalno, ampak realno tri- do štirikrat višji kot danes. Veliko pove dejstvo, da sem pri dvaindvajsetih zaslužil več kot danes. Kljub temu sem eden zadnjih, ki se lahko pritožuje, imam precej privilegirano vlogo in svojemu časopisu sem hvaležen za to. Vseeno je to posledica dolgoletnega vložka, tveganja in garanj. In je posledica vojn z vsemi uredniki in lastniki, popolnoma brezkompromisnih spopadov, vendar vedno na osnovi argumentov, ki so bili težji od spopada na fronti in tudi bolj nevarni lastni eksistenci. Finančno, seveda. Bili so časi, ko je Delo plačalo deset tisoč dolarjev, da sva z Juretom lahko pokrivala neke za Slovenijo obskurne zgodbe iz Somalije. Zdaj to zveni kot znanstvena fantastika, ne dogaja se več in to razumem, tega niti ne zahtevam. Zdaj je budget bistveno manjši, z Juretom v ogromno zgodb vlagava tudi svoj denar, poskušava kompenzirati z objavami v tujini, kjer sicer ni tako težko objavljati, težko pa je biti za to primerno plačan. Honorarji v tujini so primerljivo gnili. Eden vodilnih nemških časopisov je za zelo močno in ekskluzivno zgodbo iz Iraka, dolgo šestnajst tisoč znakov, plačal dvesto petdeset evrov bruto. To je zelo slovenska cena, vendar tako to gre, dogaja se vsepovsod. Novinarji, ki se ves čas pritožujejo, češ da so ubogi, so riti. Ravno mi smo tisti, ki bi morali razumeti družbeno in ekonomsko situacijo, smo del tega in nimamo pravice biti bolj ubogi od ubogih. Imamo samo prostor, da o tem poročamo.

12. Tvoje poročanje temelji na izkustvu, vojne novice podajaš iz prve roke. Koliko vztrajnosti in doslednosti je potrebno za tovrstno infiltracijo? Ljudem se namreč približaš do te mere, da s tabo spregovorijo o precej intimnih, tudi strateško pomembnih rečeh …

Jasno, to je stvar kontinuitete. So prostori, kamor se redno vračam. Po par letih sem ugotovil, da imajo stvari svojo kronološko vrednost in se dokumentirajo sproti. Zavestno sem se odločil slediti istim krajem in istim ljudem, tako lahko po desetih letih pogledam nazaj in vidim linijo zgodovine. Če sem že priča zgodovine, moram biti tudi njen interpret. To sem lahko izključno s premnogimi stiki, s kolikor se le da sogovorniki, na kolikor se le da različnih mestih. Moja metodologija dela je povsem preprosta. Danes je kaj takega mladim in nadarjenim novinarjem veliko teže realizirati, ker jih preprosto nihče ne pošilja na krizna žarišča. Poudarjam, sam sem bil v tem privilegiran. Po določeni kilometrini in količini, ko so se časopisi zavedli, da tovrstno poročanje deluje, so me začeli podpirati brez odvečnih vprašanj. Vsaj zadnjih nekaj let vedno delam na ultimativnem low budgetu, prej omenjena Somalija je izjema. Takšne razmere hkrati včasih silijo v neke kompromise, kot denimo embed*. Delati resno novinarstvo v Afganistanu ta trenutek stane približno deset tisoč dolarjev na mesec, če greš v vmesnem času za štirinajst dni z marinci in nekaj časa preživiš s slovenskimi vojaki, to neskončno poceni stvari. Sicer je ta kompromis gnil, ampak včasih nujen. Ne samo s finančnega vidika, tudi zaradi preživetja – ključno je namreč, da domov prineseš zgodbo, ne pa, da zgodba postaneš ti.

13. V knjigi odkrito napišeš, da si kot novinar in priča jemlješ vso pravico obtoževati ali obsojati, se skratka opredeliti …

Absolutno!

14. Problematizirava torej famozni pojem novinarske objektivnosti. Kdaj ostati neopredeljen, je to sploh mogoče? Predvsem pa, je v nekaterih kritičnih situacijah sploh opravičljivo ostati neopredeljen?

To so teoretična vprašanja, na katera obstajajo teoretični odgovori. Sam takšnih ne dajem nikoli. V knjigi sem zapisal, da obstaja iz teorije izhajajoča teoretika, iz terorja pa sledeča teroretika. Slednja mi je precej bliže. Izkušnja srečevanja z ljudmi, ki dnevno hodijo po meji roba preživetja, ljudmi, ki so doživeli vse mogoče brutalnosti in preživeli absolutne tragedije, kljub temu pa ostali bolj ali manj etično nedotaknjeni, me je naučila, da poslušam samo njih. Objektivno novinarstvo, če ga prevedem v karikaturo, izgleda približno tako, da imaš na eni strani tank z ogromno cevjo, na drugi strani pa malo deklico, v katero ta tank meri. Najprej greš v tank in vprašaš vojaka, kaj si misli, potem deklico, kaj si misli ona. Fuck off, objektivnost kot taka! Ne zanima me, vendarle sem odrasel v času balkanskih vojn, kjer so bile zgodbe zelo zelo jasne. Sem pa tja sem namenoma celo preveč subjektiven.

15. Spoštujem neomajnost takšne drže, pravzaprav jo prepoznavam kot nujno. Zdi se mi, da je zavzemanje pozicij, sploh v tako močnih situacijah in izkustvih, iz kakršnih izhajaš sam, edina pravilna odločitev. Neprizadeto, kvaziobjektivno in nevtralno poročanje je v takih primerih neetično, da ne rečem grešno.

Popolnoma se strinjam, greh je. Ključno pa je, da ob tej etični drži živiš vsaj približno podobno svojim pridigam. To, kar si, mora biti konsistentno s tem, kar delaš, in obratno. Ne verjamem, da lahko ločiš službo od družbe, delo od osebnosti, novinarstvo, v katerega verjamem, je fuzija vsega v enem. Na vseh ravneh je treba biti enako etičen in intenziven, ker če samo ena stvar ne vzdrži, potem se poruši cel sistem. Seveda se ne postavljam a priori na eno stran, to naredim izključno takrat, ko sem emocionalno in racionalno prepričan v nekaj in nimam nikakršnih dvomov. Mogoče sem se kdaj tudi zmotil, sicer pa v zadnjih desetih letih niti enkrat.

16. Imaš zaradi svoje specifične drže in načina dela probleme z novinarskimi kolegi?

Ves čas in upam, da jih bom imel še naprej. Pa ne samo med novinarji, tudi med publiko, predvsem pa med teoretiki in profesorji žurnalizma, ki doživijo kulturni šok, ko prestopijo na drugo stran Fernetičev.

17. Za teboj je vsaj deset let poročanj o temeljnih konfliktih in problematikah časa, v katerem živimo. Kako frustrirajoče je za novinarja dejstvo stanja inercije, ko bližnja prihodnost ne obeta nobenih rešitev?

Vedno opozarjam na to, kar prihaja. Iluzij, da bom spreminjal svet, ki sem jih imel nekoč, danes nimam več. V srednji šoli, ko sem se začel intenzivno ukvarjati z novinarstvom, pa so bili motivi točno taki. Videl sem dogajanje v Sarajevu, Vukovarju, Dubrovniku in Srebrenici. Takrat sem začutil željo, da se temu uprem, da nekaj spremenim. Hkrati sem se kot Slovenec čutil krivega. Tega občutka nisem znal definirati, dejstvo pa je, da smo Slovenci v tej vojni sodelovali, vendar smo nanjo pozabili kmalu potem, ko se je z zadnjim vojakom JNA, ki je odšel iz Kopra, ta vojna preselila na Hrvaško, v Črno goro in Bosno. Absolutno smo se znebili kakršnekoli odgovornosti in to me je preganjalo že pri mojih petnajstih. To se je, če sem malo patetičen, manifestiralo, ne v puškinem kopitu, ampak v peresu. Ves čas me žene točno to, želja je še vedno enaka, vendar se zavedam, da je treba drugače. Realizacijo te želje zdaj iščem v posameznikih, v tem, da to etiko prenašam v svoje okolje, da poskušam biti v odnosu do sočloveka manj slab, ker dobrih ni. Ko spoznavam ljudi, ki so preživeli najhujši pekel, izgubili vse in ostali etični, začutim, da se preprosto da, učim se od njih. Vseskozi dobivam lekcije o preživetju in poskušam ultimativno banalizirati vse, kar ni ravno ultimativna tragedija, da tako iščem ravnovesje med kvaziposlanstvom novinarskega poklica in lastnim življenjem. To je zelo pomembno. Če takoj, ko stopiš z letala in si doma, ta občutek prekineš, potem je to umetno in ne velja nič.

18.   Želja po poročanju se torej samo še krepi?                                                                                                                                                   

Narašča! Postala je obsesivno-kompulzivna motnja. Dovolj sem profesionalno odrasel, da se zavedam, kako narobe se je ves čas družiti z žrtvami. To ni težko. Ljudje, ki trpijo in so brez glasu, radi spregovorijo o sebi, pravzaprav čakajo na tako priložnost. Naenkrat lahko postaneš mediator teh zgodb, kopičijo se in kopičijo, vendar ima tudi empatija kot taka neko količinsko omejitev. Mogoče je upravičen očitek ljudi, ki so mi blizu in pravijo, da novinarji na isti način vpovedujejo tako rekoč vse zgodbe – od zgodbe odpuščene delavke v Muri ali ranjenca v Iraku. Ampak ravno to je bistvo! Vsako človeško tragedijo je treba že v principu zajeti na enak način. Če ne znaš socialne zgodbe predstaviti na enak način kot iraške tragedije, potem nisi novinar. Potem si ekskluzivist in hodiš na egosafari.

19. Kot tujec, novinar, ne nazadnje tudi kot belec, si pogosto postavljen v situacijo, ko žrtve od tebe pričakujejo in zahtevajo neposredno pomoč. Kako začrtaš mejo med altruizmom in novinarstvom?

Nisem altruist, to je precenjena reč. Tudi nisem humanist, ne verjamem v humanizem. Kako naj, če smo ljudje tisti, ki izvajamo genocide in etnična čiščenja in neprizadeto ubijamo kite, medtem pa, če citiram Paula Watsona, bi se tretja svetovna vojna lahko začela, če bi nekdo razsekal sliko Mona Lise. Ne morem biti humanist. Verjamem v človeka, sovražim človeštvo. Sicer je to v resnici tehničen problem. Včasih otrokom ne daš nečesa, za kar veš, da bo postalo neobvladljivo s prvo minuto, še več, med njimi bo sprožilo boj in stepli se bodo za en sam dolar. To so preprosto stvari izkušenj.

20. Smrt je v vojni edino gotovo dejstvo. Podobe, ki jih opisuješ, so strašljive in spominjajo na človeško klavnico; ženske z izrezanimi maternicami, na kole nasajeni ljudje, razsekana trupla, na sto tisoče pobitih otrok ... Surovost, ki jo popisuješ, je grozljivo intenzivna že v besedi, kako se je z brutalnimi podobami soočiti v živo, si težko zamislim. Kako močno te kot novinarja in posameznika zaznamuje izkušnja takšne realnosti?

Preprosto tako, da postanejo razkosana trupla veliko bolj realna podoba sveta kot sončni zahodi na Santoriniju.

21. Na glavnino svojih poti se odpravljaš skupaj s prijateljem, uveljavljenim fotoreporterjem Juretom Erženom. Kakšne prednosti, morda tudi slabosti, prinaša delo v tandemu?

Nikakršnih slabosti, izključno samo prednosti. Ta tandem je zelo uigran in ima podobne nastavitve. Obstaja z leti zgrajeno ultimativno spoštovanje, ustvarila sva celo svoj interni, sicer zelo debilen jezik v šifrah in bolesten črn humor. Najina pravica veta pomeni, da lahko eden kadarkoli ustavi drugega, če vidi, da je ta v določenih situacijah prepogumen, preobjesten ali presamozavesten. Z Juretom sodelujeva že več kot deset let. Protivojno poročevalstvo je le eden od žanrov, ki jih delava, in predstavlja približno tretjino najinega dela. Ni najina identiteta, je le del najine identitete. V zaključku kosovske vojne sva pristala skupaj po naključju. Ujela sva se v treh minutah. Oba sva vedela, da ko delaš, nisi lačen, te ne zebe, nimaš nikakršnih drugih obveznosti, vse ostalo je sekundarnega pomena. Po nekaj dneh je bilo jasno, da bova, če se bo le dalo, skupaj delala naprej. Življenjsko ogrožajoče situacije, s katerimi se soočava, so še dodatno razvile najin instinkt, postala sva uigrana, celo gibljeva se isto. Jaz se od Jureta učim vizualnega razumevanja sveta, on od mene konteksta. Jaz absolutno skrbim za logistiko, Jure mi daje profesionalne lekcije o tem, da je greh biti utrujen. Včasih se mi zazdi, da bi bilo nemogoče delati s komerkoli drugim.

22. Z Juretovimi fotografijami je opremljena tudi knjiga. Podobe, ki ilustrirajo tekst, so subtilne in nežne, nikakor ne tako agresivne, kot bi morda pričakoval bralec. Namenoma?

Namenoma. Takšen je tudi Juretov slog. V knjigi ni veliko battle fielda, trudiva se izogibati poročanju o neposrednem boju, to je nekajminutna novičarska senzacija. Brezpredmetno je in nima nobene žurnalistične vrednosti. Jure o teh rečeh razmišlja podobno in o tem se dosti pogovarjava. Delava zgodbe o ljudeh ob fronti, o ljudeh, ki jih novinarji pogosto sploh ne dosežejo. Jure skoraj nikoli ne dela klasične novičarske fotografije, verjetno se mu gnusi. Njegov žanr je skoraj filmsko-dokumentarna fotografija, v kateri ves čas, mislim da nenamenoma, išče lepoto. Je ultimativni estet. Mogoče bi ga s tem užalil, ampak takšen pač je. Forma mu je v včasih pomembnejša od vsebine. Vendar se ta forma, ko delava skupaj, zelo hitro zapolni z vsebino. Tudi moji teksti postajajo bolj vizualni, ker se preko Jureta učim gledati na stvari. Njegove fotografije so veliko mehkejše in toplejše od zgodb. Na nek način dajejo upanje in to ni naključje. S številkami in besedami je veliko težje dajati upanje, kadar veš, da ga ni.

23. Puščata s fotografijo odprta vrata?

Priprta. Sam jih ne bi, če ne bi bilo teh fotografij. Jure pa v podobah, že skoraj simbolih, išče odprta vrata. On s fotografijami postavlja vprašanja, jaz dajem odgovore. Dialektična sva.

24. Knjiga je bolj kot poročilo s fronte predvsem zelo žalosten portret današnje razvrednotene družbe. V kakšnem stanju smo?

Park, v katerem sediva, ne bi mogel bolje opisati prostora, v katerem živimo. Smo v pozni jeseni, ki jo sem ter tja obarvajo kaki dekadentni vložki, tudi vojna. Zadaj je dom za ostarele, tam je cerkev. Zadnji dnevi so blizu.

25. Lahko zaključiva s Hemingwayem, ki je nekoč zapisal, da nobena vojna ni dobljena z zmago …

Tako, si že zaključila.

*Angleški izraz "embedded journalism" se nanaša na novinarje, ki se zaradi varnostnih in logističnih razlogov v oboroženih spopadih na terenu priključijo vojaškim enotam.