Nahajate se: airBeletrina
Vizionarjev se svet boji - posvečeno Alainu Robbe-Grilletu | Natisni |
Prispeval Olga   
Torek, 19 Februar 2008 18:38
Torek, 19. februar 2008.

robbe-grilletNekrologi so odlični pokazatelji posameznikove (ne)priljubljenosti v določeni družbi. Poleg emotivnega učinka, ki ga neizogibno dosegajo, so še najbolj podobni Pandorini skrinjici, iz katere v zadnjem stadiju tik pred kataklizmo privre na dan vse, kar je bilo za(s)trtega, potlačenega, zavrtega. Michel Contat, avtor Robbe-Grilletove osmrtnice, ki je izšla 18. februarja 2008 v časniku Le Monde, je dogodek izkoristil za osvoboditev nekaterih – tako rekoč – "nacionalnih" demonov; med njimi tistega največjega in najbolj bolečega: "Alain Robbe-Grillet je bil eden izmed tistih francoskih avtorjev, ki jih Francija nikoli ni marala." Ali "morda celo sovražila," dodaja Pierre Assouline. Contat sicer ni rekel, da Robbe-Grillet ni bil cenjen. Niti, da ni bil bran. Poudaril je zgolj čustveno komponento v odnosu naroda do enega izmed svojih najbolj vplivnih pisateljev – jasno, vplivnem na tujem, predvsem v anglofonem svetu, kjer so mu posvečeni številni seminarji, študije in razprave. Na katere bi v Franciji bolj težko naleteli.

Simptomatična je na primer tiha reakcija Francoske akademije: ne-več-kandidat, a še-ne-član, ki je zasedal sedež št. 32, je bil neverjetno svojeglav. Nikakor se ni želel ukloniti častnim ritualom. Zavračal je uradno uniformo. Se zmrdoval nad ceremonialno sabljo. Ni želel spisati pozdravnega govora. Razbijal je več kot tristo let staro formo. In zagrizel v vsebino. Akademija ne mara svojeglavcev!

Tisti, ki so ga poznali, pravijo, da je bilo to povsem v skladu z njegovim značajem. Robbe-Grilletov polemični, napadalni, trmasti in nekonvencionalni (skoraj radikalni) duh, ubeseden s posmehljivimi, jedkimi toni, je šel v nos marsikateremu »uravnoteženemu« kartezijancu. Svoja prepričanja je branil »barbarsko«, z napadom, s čustvenim angažmajem. Saj napad je najboljša obramba - La meilleure défense c'est l'attaque. Kot inženir agronomije je gojil vero v razvoj in bil prepričan, da bo novo izpodrinilo staro, da je napredek inherentni postopek tako življenja kot umetnosti. En art comme en science (v umetnosti kot v znanosti), vsaka lahko temelji na napačnih postulatih in predpostavkah, ki jih je potrebno korigirati, zradirati, odpraviti. Takšni in drugačni ostanki rušilne doktrine futurizma (ki je Francijo zaobšla) ter izrazito čustven pristop do lastnega umetniškega dela so ga v razdalji svetlobnega leta ločevali od povprečnega, k razumskim in logičnim aksiomom stremečega galskega intelektualca, vrlega podpihovalca balzacovske pleonastične tradicije, ki pove, kar je treba povedati, in bralcem ne povzroča nepotrebnih glavobolov.

Sodobna francoska literarna bera kot da zavestno ignorira Robbe-Grilletov prispevek k svoji branži. Francoski roman se (razen redkih izjem) vrača v varno zavetje jasno začrtane fabule in konvencionalnega stilističnega eksperimenta. Literarni egocentriki à la Houellebecq, Beigbeder, Mérot etc. se ozirajo le še na to, kako bodo čim bolj spektakularno in nonšalantno prelili svoj »jaz« v Zgodbo. Na bralca gledajo zviška, kot na ultimativno tarčo njihovega posmehljivega, intelektualiziranega mizantropizma. Vse, na kar se opira zgodba, je avtorjev napumpani ego. V nasprotju s tem se romani Les gommes (Ničvredneži), Le Voyeur (Potnik), La Jalousie (Ljubosumnost), Djinn in La Reprise (Ponovitev) v celoti prepuščajo bralčevim interpretativnim valovom; s svojo odprtostjo ga ne ponižujejo, temveč povzdigujejo na piedestal nezmotljivosti, saj v njihovem svetu ni napačne interpretacije. Novi roman je (bil) prehod v večnem prepihu.

Papež novega romana je prestopil zadnjo mejo tostranstva in zdi se, da je s seboj odnesel tudi svojo tuzemsko »institucijo« reformirane umetnosti. Pisatelj Pierre Assouline je v svojem znanem knjižnem blogu celo zapisal, da bo vse, kar bo po skoraj 60 letih aktivnega udejstvovanja ostalo zanamcem, manifest Pour un nouveau roman (Za novi roman). Pa nekaj tekstov in avtobiografskih pripisov. Kajti ostalo je à peu près illisible ou irregardable (neberljivo in negledljivo). Assouline je pač Francoz.

Morda je z Robbe-Grilletom tako kot s kralji: smrt človeka ne pomeni konec vladanja. Robbe-Grillet est mort – Vive Robbe-Grillet!

Ana Geršak

 

Dodaj komentar

Naključni prispevki:

Prihajajoči dogodki:

Na tapeti:

Viharni vrh: kako film bere literaturo

News image

Tisto, kar literarni puristi (ne le tisti, navdušeni nad angleško literaturo 19. stoletja ali Tolsto...

Praznovanje slabega okusa

News image

AirBeletrinin portal je prvotno namenjen literaturi in ostalim produktom, ki so posledica veličine...

Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafije (Ljubljana: Študentska založba, 2012)

News image

Recimo, da obstajata dve vrsti pisateljev, tisti, ki pišejo o sebi, in tisti, ki pišejo o drugih. Al...

Monika Kompaníková: Peta ladja

News image

Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zb...

Knjiga priznanj: Jani Virk (Pogovori o pisanju, založništvu, navadah in najljubših prigrizkih.)

News image

Knjiga priznanj je album z vprašanji, ki je bil popularen predvsem v devetnajstem stoletju. Na vpr...

prev
next

Kmalu v zraku:

  • Knjiga priznanj: Goran Vojnović
  • Miša Gams: Plave talige kot vezni člen prekmurske pokrajine, filma, revolucije in ideologije (Branko Šömen: Plave talige)

Air kanal:

NOVO V PROJEKTORJU

Zbrani posnetki branj z Dnevov poezije in vina ...

Kategorije: Air kanal

Prijava na email novičke:

Povej naprej ali se prijavi na RSS obveščanje:

Facebook MySpace Twitter Digg Delicious Google Bookmarks RSS Feed