Nedelja, 27. januar 2008

Ko je 3. januarja, nekaj tednov pred dnevom spomina na vse žrtve holokavsta,  v Franciji izšel dnevnik Parižanke Hélène Berr, ki je umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen za posledicami iste bolezni in z le nekaj dni razlike kot znamenita Anne Frank, se je ta novica znašla na kulturnih straneh vseh pomembnejših evropskih časopisov. Težko je verjeti, da je tema celó po šestdesetih letih še vedno tako aktualna, vendar se hkrati zdi, da so Francozi prav čakali na svojo Anno Frank. V treh dneh je bilo prodanih kar 26000 izvodov tega "iskrenega pričevanja izredne moči", kakor je Dnevnik Hélène Berr opisal novinar francoskega časnika Le Figaro.

Za razliko od Anne Frank, Hélène Berr ni živela v ilegali. Medtem ko se je Anne ves čas zavedala svojega položaja, se Hélène od aprila do junija 1942 še ni obremenjevala z vojno. Piše o življenju, prijateljih, univerzitetnih predavanjih, Mozartovih violinskih sonatah, poeziji in vsakdanjem življenju premožne pariške gospodične. Ko Jude v Parizu označijo s sramotnim žigom rumene zvezde, opusti pisanje in se k njemu vrne šele oktobra 1943, ko ni več tisto brezbrižno dekle, ki je živelo na oblakih prve ljubezni in pisalo o petju ptic in modrem nebu. Nebo nad njenim življenjem se je stemnilo, prav tako kot nad življenjem ostalih Judov na stari celini. Ne piše več zase temveč za prihodnost. Želi, da bi bila slišana in se celó politično angažira. Njeni orisi so kratki, ne obremenjuje se s stilom, kot da gre le za zapiske, pa vendar nabite z emocijami in nelagodjem.

Očitno je, da ljudje še vedno nismo pozabili strahovitosti Druge svetovne vojne in tragične usode judovskega ljudstva. Verjetno se zavedamo, da je zgodovina učiteljica življenja in da se, če je ne upoštevamo, utegne ponoviti. V današnji dobi terorizma, ko spet po celem svetu vse močneje odmevajo nacionalistični kriki, se bojimo, da bi se podobni eksodusi, morda kakih drugih skupin in ljudstev, lahko ponovili. Morda je to poglavitni razlog, zaradi katerega je dnevnik Hélène Berr ugledal svetlobo dneva prav zdaj in takoj po izidu dvignil precej prahu. Nekaj resnice leži zagotovo tudi v tem, da so dnevniki velikokrat lažje čtivo. Hkrati jih ljudje tudi radi beremo, saj je v vsakem vsaj kanček voajerske duše, pa tudi če gre za še tako resno in turobno delo, kot je ta krik mladega dekleta, ki se je življenja veselilo, vendar ji ga ni bilo dano dostojno izživeti.

Po besedah znanega francoskega pisatelja in kritika Patricka Modiana, je Dnevnik Hélène Berr izjemno poetično delo velikega pisateljskega potenciala. V uvodu h knjigi je še dodal: "Pri branju tega pričevanja moramo ostati molčeči in se prepustiti besedam Hélène Berr. Njen glas in prisotnost nas bosta spremljala skozi celotno življenje." Tudi urednik Dnevnika Hélène Berr Antoine Sabbagh se strinja, da je Hélène izredna književnica. "Bila je zelo odprta osebnost, občutljiva na trpljenje sveta. Živela je v mestu, kjer so po eni strani živeli brezbrižno, le nekaj blokov stran pa so se izvajale eksekucije. Njena svetova sta bila kar oba," je dejal v svojem intervjuju za Spiegel Online.

Pravice za prevajanje Dnevnika Hélène Berr je odkupilo že 15 držav, celó še pred izidom v francoščini. Angleško izdajo tržišče pričakuje jeseni 2008, nemško pa z začetkom 2009. Upajmo, da bomo tudi v Sloveniji kmalu imeli priložnost spoznati okupirani Pariz skozi pogled mlade Hélène, ki ji je bila najprej odvzeta pravica do brezskrbne mladosti, potem pa, na najbolj brutalen način, tudi pravica do življenja, samo zato, ker je »napačnega« rodu.

Olga Brezovar