Četrtek, 24. januar 2008
V muzeju Strauhof v švicarskem Zürichu  so pred kratkim otvorili literarno razstavo piscev dnevnikov z naslovom Tagebücher - Das gespiegelte Ich (Dnevniki - Odsevajoči Jaz), ki bo za ogled na voljo vse do 2. marca 2008. Multimedijsko podprta razstava prikazuje dnevniški literarni žanr kot prostor intimnega in/ali javnega dialoga s človekovim Jazom.

Njen repertoar obsega tako potopisne dnevnike drznih ljudi, kar je bila pri nas denimo celjska popotnica Alma Karlin (1889-1950), ki je v prvi polovici 20. stoletja videla velik del sveta, kot tudi erotične izpovedi svetovnih literatov, med drugimi Eliasa Canettija, ki ob svojem dnevniškem zapisu dodaja: »Ta, 'zloben' dnevnik - zloben do mene in drugih - ta mora ostati absolutno tajen". Priča pa tudi o zasebnih doživljanjih vojne vsakdanjosti preprostih ljudi.

Razstava hodi po tanki meji med intimnostjo in nediskretnostjo, pri čemer se na njeno glavno vprašanje o avtentičnosti in verodostojnosti tovrstnih zapisov odgovori že na samem začetku. Dnevnik je „izsek, izbira, oblikovana misel, umetnost", kot pravi Wolfgang Koeppen. Pokaže namreč na ambivalentnost in nujnost paradoksalnega. Človekovo potrebo po izražanju svojega subjektivnega in skorajda patološko narcisoidnega značaja zreducira na latenten ekshibicionizem, nelegitimen bralec pa se v momentu branja spremeni v krivega voajerja.

Nesojenemu kleriku, obiskovalcu razstave z inštalacijo rdeče tapecirane spovednice, je naloženo poslušati zmedene spolne frustracije, s tem, ko prisostvuje izpovedi, pa ga obtožijo sokrivde.

Razstava ponuja zgodovinopisni spekter piscev dnevnikov od Goetheja do Saše Stanišića (1978), perspektivnega nemškega pisatelja, čigar korenine so bosansko-hercegovskega porekla. Časovno zajema obdobje od zgodnjega 17. do klasičnega 19. in modernega 20. stoletja, pri tem pa ne pozabi na tendence nove multimedijske družbe, ki se čedalje bolj manifestirajo v popularnih internetnih razsežnostih kot so blogi - ti pa še bolj radikalizirajo mejo med javnim in zasebnim.

Dejstvo je, da je dnevnik velikokrat v vlogi intimnega partnerja ali zaupnega prijatelja, ki ga lahko, kot je to storila Anne Frank, tudi poimenujemo, kar v mejnih življenjskih situacijah pomeni veliko uteho. Po drugi strani pa je prav Thomas Mann februarja 1896 svojemu prijatelju Ottu Grautoffu zaupal: »Mimogrede, te dni mi je v hiši še posebej toplo. Sežigam namreč vse svoje dnevnike. Postalo mi je namreč nerodno in neprijetno, da shranjujem tako količino zaupnih - zelo zaupnih - zapisov.«

Borut Cafuta