Zapuščina obsega več tisoč strani rokopisov, zabeležk in zbirk materiala iz zadnjih dveh desetletij Handkejevega ustvarjanja, ki bodo odslej shranjeni v Avstrijskem literarnem arhivu narodne knjižnice. Handke jih je imel doslej doma, v hiši v Parizu, kamor se je preselil v devetdesetih letih. V video sporočilu, ki so ga posneli med njegovim obiskom na Dunaju, se je pošalil: »Vesel sem, da so rokopisi končno na varnem. Svoje hiše skoraj nikoli ne zaklenem.« Temeljna zamisel, da proda zapuščino, je nastala iz želje, »da se je otrese«. Avstrija je njegova domovina in Handke »povsem zaupa, da je Narodna knjižnica pravi kraj, kjer študenti lahko listajo po njegovih zapiskih in na robovih listov opazujejo kavne madeže in risbice«.

Ministrstvo za kulturo je za odkup zapuščine Handkeju namenilo 375.000 evrov, ki mu jih bo izplačalo v treh obrokih. Po besedah ministrice za kulturo, Claudie Schmied, gre po eni strani za podporo enemu izmed največjih evropskih pisateljev, po drugi strani pa so z odkupom postavili temelj za natančnejše raziskovanje Handkejevega dela. Rokopisi med drugim obsegajo romane Mein Jahr in der Niemandsbucht (Moje leto v nikogaršnjem zalivu, 1994), Der Bildverlust oder Durch die Sierra de Gredos (Izguba podobe ali Skozi Sierro de Gredos, 2002), Drei Versuche (Trije poizkusi, 1992), Don Juan (pripoveduje sam) (2004) in njegov najnovejši roman Kali (2007). Še posebej zanimivi so krtačni odtisi pripovedi Die morawische Nacht (Moravska noč), ki bo pri založbi Suhrkamp izšla šele januarja 2008. V njih ni razvidno le preimenovanje besedila, ki je sprva imelo naslov Samara, temveč tudi naknadno dopisani odstavki. V Avstrijskem literarnem arhivu je poleg že poprej odkupljenih Handkejevih rokopisov Das Gewicht der Welt (Teža sveta, 1977), Die Geschichte des Bleistifts (Svinčnikova zgodba, 1985) in Gestern unterwegs (Včeraj na poti, 2005) shranjen tudi obsežen sveženj Handkejevih pisem v okviru žive zapuščine Alfreda Kolleritscha.

Odkup Handkejevih rokopisov je ena pomembnejših pridobitev od začetka obstoja Avstrijskega literarnega arhiva narodne knjižnice. Avtor namreč zaseda posebno mesto v avstrijski književnosti ne le kot eden najpomembnejših piscev svoje generacije, marveč tudi zaradi svoje kontraverznosti in odkrite podpore pokojnemu jugoslovanskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću. Prejemnik mednarodne literarne nagrade Vilenica za leto 1987 v svojih delih pogosto tematizira tudi slovensko etnično ozemlje. V delu Žalost onkraj sanj (1972) je tako opisal življenje svoje matere, koroške Slovenke. V spominih na Slovenijo iz knjige Sanjačevo slovo od devete dežele. Resničnost, ki je minila (1991) in v potopisnih razmišljanjih Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo (1996), ki so dvignila veliko prahu, pa se je Sloveniji »odrekel« in prikazal Srbijo kot žrtev vojne na Balkanu.