V okviru 23. knjižnega sejma, ki te dni poteka v ljubljanskem Cankarjevem domu, se je včeraj na pobudo Študentske založbe v prostorih Društva slovenskih pisateljev odvila javna tribuna o vlogi knjižnic v slovenskem prostoru z naslovom Kaj mi priporoča knjižničar?. Na njej so sodelovali prof. Miha Kovač s Filozofske fakultete, Barbara Koželj, vodja direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo, Breda Podbrežnik Vukmir, predsednica sekcije za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, Peter Pavletič iz Knjižnice Tolmin, Vlado Žabot, predsednik Društva slovenskih pisateljev, vodil pa jo je Mitja Čander.

Srečanje je potekalo v znamenju soočenja mnenj glede slovenskega trga knjig – glede prodajne politike in razporejanja finančnih sredstev za nabavo knjig v knjižnicah. V ospredju je bilo  vprašanje splošnih knjižnic v Sloveniji, problem upada bralcev (v slovenskih knjižnicah je registriranih 26% vsega prebivalstva) ter vprašanje usmerjanja bralcev. Razprava se je vrtela okrog bralne kulture v Sloveniji ter položaja knjižnic kot ustanov, ki nosijo informativni značaj in so hkrati kulturna ter izobraževalna središča.

Prof. Kovač s Filozofske fakultete, ki se intenzivno ukvarja z raziskovanjem knjižnega založništva in knjižnih trgov, je v uvodu ocenil splošno stanje v Sloveniji - kot dobro. Poudaril je, da sta tako infrastruktura slovenskih knjižnic kot informiranost v Sloveniji dobra, težava pa je v radikalnem upadanju bralcev. Raziskave sicer kažejo do 250 odstotkov povečano izposojo knjig, vendar je Kovač opozoril na zgrešeno raziskovalno metodo, ki med bralce vključuje tudi razred ljudi v starosti med 15 in 24 let, ki knjige morajo brati že po svoji študijski obveznosti, kar pa ne pomeni, da so 'pravi bralci'. 

Breda Podbrežnik Vukmir je v luči povečane izposoje (najbolje je brana trivialna literatura) odprla vprašanje o zavezanosti knjižničarja, k usmerjanju branja in s tem načela problematiko vrednotenja literature. Vprašanje namreč ostaja: katere knjige so dobre in kvalitetne, predvsem pa po katerem kriteriju jih v to kategorijo uvrščamo: so torej kvalitetne zgolj knjige priznanega literarnega kanona ali sem lahko sodijo tudi vrhunske kuharske knjige?

Problem postane širši, ko se naraščajoči trend branja trivialne literature začne odražati pri nabavi knjig – poveča se nakup trivialne literature, ta na knjižnih policah zavzame reprezentativno mesto, »pesniške zbirke pa se zato selijo v klet,« je stanje karikiral Vlado Žabot. Prav on se je zavzemal tudi za sprejetje slovenskega in svetovnega kanona besedil, ki naj se širi z naslovi del, ki so prejela ugledna literarna priznanja, na ta način pa bi knjižnica zagotavljala in vzdrževala sprejemljivo raven ponudbe kvalitetnih knjig. 

Vprašanje usmerjenega branja pa se je v nadaljevanju še razširilo: Barbara Koželj, predstavnica Ministrstva za kulturo, se je strinjala s težnjo po kvalitetni literaturi in predlagala, da se poišče nevsiljive načine, s katerimi bi se v knjižnicah vzpodbujalo bralce k zahtevnejšemu branju, še enkrat pa je poudarila vlogo knjižnic in knjižničarjev pri vzgoji in izobraževanju otrok. Predstavila je uspešno akcijo Rastemo s knjigo, projekt, ki ga je razvilo MK v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport in je del programa Kaj mi ponuja splošna knjižnica. Njen namen je spodbujanje branja in obiskovanja knjižnic, predvsem pri mladih. Akcijo, ki se letos posveča medkulturnemu dialogu, je izredno pozitivno ocenil tudi predsednik Društva Bralna značka Slovenije Slavko Pregl. 

Hkrati je Koželjeva izpostavila tudi večja odgovornost MŠŠ, katerega temeljna naloga je poskrbeti za kvalitetno izobraževanje otrok in mladine tudi na področju branja. Opozorila je na mrežo težav, vključujoč veljavne učne načrte in nove osnutke (pouka slovenščine), za katere stroka trdi, da so netransparenti, komisije, ki jih oblikujejo, pa da so nestrokovne in politično motivirane. 

Mitja Čander se je v svojem sklepu zavzel za to, da naj se mladino motivira za branje, za kar pa morajo biti vzpostavljeni učinkoviti mehanizmi. Spomnil je na neizogibno dejstvo, da (vsaka) kultura vpliva na svoje posameznike in znotraj tega tudi konstruira naše potrebe – s tem pa posredno usmerja tudi interes bralcev. Iz tega izhaja, da se prepoznavanja kvalitete uči, zato usmerjanje in izobraževanje mladih bralcev pri tem ne sme biti izključeno. 

Če povzamem, je poudarek današnje razprave težil k večji skrbi slovenskih knjižnic, da v praksi skuša izboljšati opazen trend upadanja bralcev, predvsem med mladimi. A tega naj ne počne na kakršen koli način. Porast knjižnične izposoje je tudi pokazatelj uspešnega dela knjižničarjev, vendar naj se knjižnice kljub temu še bolj (učinkovito) osredotočijo na usmerjanje bralcev k zahtevnejši literaturi. Andrej Blatnik predlaga, naj sezname priporočene literature sestavljajo medijsko izpostavljene osebe (ki se na to področje seveda spoznajo), saj v današnjem času predstavljajo izjemen vpliv, predvsem na otroke in mladino. Slavko Pregl pa poudarja, naj se poskrbi za boljšo urejenost in založenost šolskih knjižnic.  

Vse te želje pa, jasno, ne morejo biti uresničljive brez podpore države, ki naj bi s svojimi programi  težila k temu. V tem smislu se apelira na dve ministrstvi, tako na MK kot na MŠŠ. Prvo naj z razpisi poskrbi za subvencioniranje ustreznih programov, ki bodo knjižnice zavezovali k nabavi boljše literature in jim omogočali tudi izvedbo dodatnih programov (na tem področju je odmevala še aktualna akcija Primorci beremo) - naj torej učinkovito usmerja nabavo in spodbuja branje kvalitetne literature. MŠŠ pa naj v svojih učnih načrtih poskrbi za vzgojo otrok in jih usmerjena k prepoznavanju kvalitetne literature. Naj se usmerijo k izbiri ustreznih vsebin v učnih programih, ki naj bodo osnovnošolcem in srednješolcem prijazni, predvsem pa dostopni.