Svojo kariero je začela kot učiteljica na dekliški šoli in jo nadaljevala na ministrstvu za šolstvo in verska vprašanja, kjer je bila zaposlena do leta 1948. Prvo zbirko pesmi z naslovom Jagnje je izdala leta 1947. Leta 1949 so ji podelili Baumgartnovo nagrado, ki ji je bila zaradi političnih razlogov nemudoma odvzeta. Še isto leto je izgubila službo na ministrstvu. Ker je bil njen mož, pisatelj in prevajalec Tibor Szobotka, takrat iz istih razlogov brezposeln, se je morala spet preživljati kot učiteljica. Ob neki priložnost jo je ena izmed njenih učenk vprašala: »Zakaj pišete?« In Szabójeva ji je odgovorila: »Zakaj ptica poje?«

Po obdobju molka v letih 1949-1958, ki ji ga je zaukazala takratna stalinistična oblast, se je v celoti posvetila prozi. Leta 1978 je prejela Kossuthovo nagrado, najpomembnejšo literarno nagrado na Madžarskem. Uvrščajo jo med moderniste, njen slog pa zaznamujeta analitični pristop in pozornost, ki jo posveča detajlom. Madžarski bralci so v okviru projekta Velika knjiga uvrstili njen roman Abigél v izbor dvanajstih najpopularnejših knjig, kar kaže na to, da so njena dela še vedno zelo priljubljena.

Madžarski ministrski predsednik Ferenc Gyurcsany je novico o njeni smrti pospremil z besedami: »[Država] ni izgubila samo ženske, ki jo je poznala vsa Madžarska, temveč tudi žensko, ki so jo imeli na Madžarskem vsi radi.«

Andreja Stajnko