| Poslovila se je madžarska pisateljica Magda Szabó | | Natisni | |
| Prispeval Tanja Petrič |
| Sreda, 21 November 2007 09:32 |
|
Sreda, 21. november 2007
Svojo kariero je začela kot učiteljica na dekliški šoli in jo nadaljevala na ministrstvu za šolstvo in verska vprašanja, kjer je bila zaposlena do leta 1948. Prvo zbirko pesmi z naslovom Jagnje je izdala leta 1947. Leta 1949 so ji podelili Baumgartnovo nagrado, ki ji je bila zaradi političnih razlogov nemudoma odvzeta. Še isto leto je izgubila službo na ministrstvu. Ker je bil njen mož, pisatelj in prevajalec Tibor Szobotka, takrat iz istih razlogov brezposeln, se je morala spet preživljati kot učiteljica. Ob neki priložnost jo je ena izmed njenih učenk vprašala: »Zakaj pišete?« In Szabójeva ji je odgovorila: »Zakaj ptica poje?«
Po obdobju molka v letih 1949-1958, ki ji ga je zaukazala takratna stalinistična oblast, se je v celoti posvetila prozi. Leta 1978 je prejela Kossuthovo nagrado, najpomembnejšo literarno nagrado na Madžarskem. Uvrščajo jo med moderniste, njen slog pa zaznamujeta analitični pristop in pozornost, ki jo posveča detajlom. Madžarski bralci so v okviru projekta Velika knjiga uvrstili njen roman Abigél v izbor dvanajstih najpopularnejših knjig, kar kaže na to, da so njena dela še vedno zelo priljubljena. Madžarski ministrski predsednik Ferenc Gyurcsany je novico o njeni smrti pospremil z besedami: »[Država] ni izgubila samo ženske, ki jo je poznala vsa Madžarska, temveč tudi žensko, ki so jo imeli na Madžarskem vsi radi.« Andreja Stajnko |
Naključni prispevki: |

V starosti devetdeset let je po poročanju madžarske agencije MTI med branjem na domu v Debrecnu, svojem rojstnem kraju, umrla večkrat nagrajena in ena izmed najbolj prevajanih madžarskih pisateljic, Magda Szabó. Nekateri izmed njenih romanov so bili prevedeni tudi v slovenščino: Ples v maskah, Srna, Rojstni dan. Pesnica, dramatičarka in esejistka je v tujini zaslovela predvsem s svojim romanom Az ajtó (Vrata), ki temelji na burnem odnosu med pisateljico in njeno kljubovalno, malce čudaško gospodinjo Emerence. Zgodba v romanu se opira na življenjsko izkušnjo avtorice, ki je nekoč izjavila: »Zdaj vem, česar takrat nisem, in sicer vem, da se naklonjenost ne more vedno izražati v mirni, urejeni, artikulirani obliki in da komu drugemu ne moremo predpisati načina, kako jo bo izražal.« Francoski prevod romana je leta 2003 prejel nagrado Prix Femina Ètranger.




