Ponedeljek, 19. november 2007

Zadnja uspešnica Nobelovega nagrajenca za literaturo Gabriela Garcíe Márqueza, kolumbijskega pisatelja, novinarja, založnika in političnega aktivista, je v Iranu utrpela cenzuro. 

Žalostne kurbe mojega življenja so izpoved potentnega protagonista, ki je postal že skoraj inventar v četrti rdečih luči. »Grdemu, sramežljivemu in staromodnemu« novinarju se tik pred svojim devetdesetim rojstnim dnem brez sramu zahoče devica. Želja se mu izpolni. Mlada, nedolžna in speča Delgadina, revna in obupana, pa je njegova izbrana žrtev.

Prevod nekaj več kot sto strani dolgega romana je v Iranu oktobra letos prišel na knjižne police v nakladi pet tisočih izvodov. Z rahlo spremenjenim naslovom, Melanholične lepotice mojega življenja, je na podlagi pritožb konzervativne srenje, saj naj bi vsebina propagirala prostitucijo, vzbudil zanimanje iranskega kulturnega ministrstva, ki je hkrati podpisnik avtorizacije prevoda in tiska. Po besedah neimenovanega predstavnika ministrstva, naj bi prišlo do birokratske napake, do katere pri »50.000 naslovih letno v Iranu lahko pride«.

Po nastopu vlade Mahmuda Ahmadinedžada je stopnja cenzure po mnenju iranske Nobelove nagrajenke Shirin Ebadi čedalje hujša. Vsaka že odobrena izdaja mora ob ponovnem natisu prestati cenzurni postopek. Obljubljajo pa že, da ponatisa Melanholičnih lepotic mojega življenja ne bo.
Tako dobiva fabula omenjenega Márquezovega dela v Iranu po prvi cenzuri skorajda deviške poteze. V pričakovanju izpolnitve svoje želje in s pripravljenostjo na razdevičenje nedolžnega dekleta, pride ostarel novinar v bordel, kjer njegova izbranka mirno spi. Ta želja se mu sicer ne izpolni, vendar dobi presežek. Iz čistega mesenega poželenja se vanjo zaljubi in jo od tedaj prihaja noč za nočjo le mirno opazovat.
Knjiga Žalostne kurbe mojega življenja je pri nas izšla pri založbi Učila. Izdali so ponatis Ljubezen v času kolere, načrtujejo pa ponatis Sto let samote, ki je bila v Iranu prav tako dolga leta cenzurirana in prepovedana. Med Iračani so pod mizo krožile njene fotokopije in pretihotapljene izdaje, kar je odraz želje po neomejeni kulturni svobodi. Prepovedan sadež je najslajši sadež. Ali to pomeni, da nam je, pri tolikšni svobodi, kot jo uživamo mi, ki lahko brez strahu pred represijo oblasti beremo, še tako sladek sadež kisel? Ali pa je za voljo naše otopelosti do svobode naš »okus« izključen?

Borut Cafuta

Povezave:

- Iranska cenzura vse hujša (v angleščini)

- Gabriel García Márquez (v angleščini)