Sreda, 14. november 2007 

Le koga ob spominu na majhno, navihano, pegasto deklico Piko, Kljukca s strehe, razbojniško hči Ronjo in druge legendarne junake švedske pisateljice Astrid Lindgren (1907 – 2002) ne preplavi topla nostalgija po bralnih uricah, ki so še dolgo burile našo domišljijo? Junaki Astrid Lindgren so osvojili srca otrok. Bralca je učila, da je skupina lahko le tako dobra, kot je njen najšibkejši člen in da je mir mogoč le, če k temu prispevamo vsi. Junaki kot so Pika, Anica, Kljukec ali brata Levjesrčna še zdaleč niso idealni otroci, temveč tisti pravi, otroci iz mesa in krvi.
 

Brez Astrid Lindgren, ene najbolj znanih otroških pisateljic vseh časov, bi bilo otroštvo le pol tako lepo. A le malokdo ve, da se je kariera gospodinje iz Stockholma začela povsem po naključju: leta 1941 je hči Karin hudo zbolela in le počasi okrevala. Medtem ko je morala ležati v postelji, je nenehno prosila mamo: »Mama, pripoveduj mi kaj!« in tako so začele nastajati najrazličnejše zgodbice o nadnaravno močni in nabriti deklici. Pikine dogodivščine je začela zapisovati šele tri leta kasneje, ko je tudi sama zaradi zlomljene noge obtičala v postelji. Založba, kateri je sprva poslala rokopis, ga je zavrnila. »Nimam otrok, vendar si predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi si za zgled vzeli to porednico,« ji je kasneje zavrnitev obrazložil urednik založbe.

Leta 1945 je Pika Nogavička končno prejela glavno nagrado na nekem tekmovanju otroške literature. S tem se je začela zgodba o uspehu takrat 37-letne Astrid Lindgren, ki so jo že v osnovni šoli zaradi njenih odličnih spisov imeli za »vimmerbijsko Selmo Lagerlöf«.

Pa vendar življenje Astrid Lindgren ni bilo tako pravljično. Pri osemnajstih letih je zanosila s poročenim moškim in pred malomeščanskimi očitki pobegnila v Stockholm. Otroka je morala oddati v rejo na Dansko, vendar ga je takoj, ko je z delom tajnice zaslužila dovolj za preživetje, vzela k sebi. Leta 1931 se je poročila s Sturejem Lindgrenom, s katerim sta imela hčerko Karin.

Po prvih pisateljskih uspehih je Astrid Lindgren prevzela oddelek za otroško literaturo pri založbi Rabén & Sjörgen. Njen vsakdanjik je bil skrbno načrtovan; zjutraj, ko sta bila Lars in Karin v šoli, je pisala, opoldne je šla v založbo, večere pa je preživljala doma. Z leti je nastalo več kot 100 knjig in slikanic, ki so bile prevedene v skoraj 80 jezikov. Če bi vse knjige Astrid Lindgren zložili drugo ob drugo, bi z njimi lahko trikrat tlakovali ekvator.

V začetku leta 1992 se je skoraj slepa pisateljica umaknila iz javnega življenja. Opustila je pisanje. »Ne morem več. Prestara sem. Čutim, da si moram odpočiti,« je obrazložila umik. Tudi uradne slovesnosti ob svojem 90. rojstnem dnevu se ni udeležila. Po smrti soproga leta 1952 je živela sama v skromnem stanovanju v Stockholmu. Umrla je 28. januarja 2002 zaradi virusne okužbe. Pokopana je v rojstnem kraju Vimmerby.

S stoto obletnico pisateljičinega rojstva je nenazadnje povezano kar nekaj dogodkov pri nas. Še posebej velja omeniti izid knjige Zvezda Astrid pri celjski Mohorjevi družbi. Avtor je Marjan Marinšek, začetnik že tradicionalnega Pikinega festivala v Velenju ter avtor biografije, ki je izšla leta 1997 ob devetdesetem rojstnem dnevu pisateljice.

Tina Štrancar 

Povezave:

- več o knjigi Zvezda Astrid (iz časopisa Delo)

- več o že osemnajstem Pikinem festivalu