| Andrej E. Skubic: Komentar k prevodu odlomka Finneganovega bdenja | | Natisni | |
| Prispeval Dijana Matkovič |
| Ponedeljek, 12 November 2007 19:43 |
|
Povabljen sem bil, naj kot prevajalec odlomkov iz Finneganovega bdenja pokomentiram objavljeni odlomek iz prevoda Jureta Godlerja. Načeloma se nerad spuščam v tovrstno komentiranje, kadar me kaj ravno neznansko ne razdraži, in v tem primeru me ne; vsak prevajalec pač že sam skrbi za to, za kar prevzema odgovornost, zakaj bi komu solil pamet. A ker gre za prevajalsko izredno zanimivo knjigo, sem vseeno izjemoma privolil. Torej, tule boste našli le nekaj kratkih pripomb bolj praktične narave; teorija prevajanja tega dela je prevajalcu namreč očitno dovolj jasna.
Ko sem sam prevajal odlomke iz Finnegana, sem imel pri roki zglede francoskega, italijanskega in nemškega prevoda. Če se prav spomnim, so me pri francoskem prevodu neznansko motili poskusi prevajanja Joyceovih dvoumnih neologizmov z zloženkami. Problem je v tem, da Joyce v svojem besedilu praviloma ne uporablja zloženk, temveč modificira zapis besed tako, da začno ortografsko ali glasovno asociirati na druge besede – navadno na različne geografske, mitološke ali filozofske pojme – pri čemer je asociacija pogosto zelo prosta, razpršena in odvisna od bralčeve erudicije. Godlerjev prevod jo tukaj mnogo bolje odnese: kot zgled načeloma uspešne aplikacije tega načela lahko navedem zelo prepričljivo zveneč stavek: »… nobeden tako zgodaj bo farsal za nunanji prihod do umirdbe posvetnega feniša.« (»… none so soon either shall the pharce for the nunce come to a setdown secular phoenish.«) Seveda pa ima tudi tako prevajanje svoje probleme; angleške podobno zveneče besede nimajo podobno zvenečih slovenskih parov. Force in farse sta bila v zgornjem prevodu zelo posrečeno nadomeščena s »fasal« in »farsa«, finish in phoenix pa v prevodu bolj spominjata na finiš, fetiš in, ne vem zakaj, mene celo na penis. Jasno je, da je odločitev za nabor pomenov, ki se jih bomo bolj potrudili prenesti na račun drugih, vedno subjektivna. Osebno bi tako ta stavek prevedel na primer (zelo na hitro) kot: »…pa tudi nič prehitro ne bo farsanje nuncev prišlo do zapisnega posvetnega končnega novovzhoda«. Izvorni Joyceov namig na farso in delanje sile nunam se tukaj preobrazi v nekakšen zlitek farse z nunami z fasanje nuncev (primorsko: pob ali duhovnik); na žalost pa izgubimo asociacijo na for the nonce (»za zdaj«), a to se mi osebno zdi bolj Joyceov nameček kot vsebinska potreba. V Godlerjevem prevodu »umirdba posvetnega feniša« sicer zveni dobro in v skladu z Joyceovim principom, vendar mi asociacija na feniksa uide (ne vem, zakaj, saj je razlika le v eni črki, a ravno ta mi besedo nekako naredi neprepoznavno); trenutno mi razen nekoliko oksimoronskega »končnega novo vzhoda« ne pade nič boljšega na pamet, čeprav sem prepričan, da bi se dalo kaj najti. Zdi pa se mi ta feniks pomemben, saj stavek – kar pa je prevajalec očitno prezrl – namiguje na strukturo knjige, »farse«, ki bo ob koncu »ponovno vstala« v svoj začetek kot feniks iz pepela, ali morda sonce zjutraj na novo po večernem zahodu (Finnegan ima ciklično strukturo). Takih namigov v romanu mrgoli. Problem je posledica tega, da prevajalec očitno ni prepoznal osnovnega ogrodja stavka, »none so soon will the farse come to a finish«, torej »nič kaj hitro«, ne »nobeden tako zgodaj«, ter »priti do konca« ne »farsati za prihod«. A v glavnem, reševanje večine tovrstnih problemov (in vsak stavek v knjigi jih prinaša celo vrsto!) je neizogibno subjektivno; podobno velja za »doublinarile« kot prevod »went doublin«, ko seveda ne gre le za aluzijo na Dublin, temveč tudi podvajati, torej bi bil boljši prevod »dublinirale (ß dublirati) ali »dvoblinale«in še in še. Razen v primeru očitno zgrešenega pomena stavčne strukture (zgornji zgled) ni vredna izpostavljanja, saj je le izraz osebnih preferenc. Godler se v svojem prevodu rabi zloženk, ki so me v francoskem prevodu tako motile, povečini uspešno izogiba, včasih pa tudi ne. Problem z zloženkami je, da namesto Joyceovega popačenja in prostega asociiranja prek podobno zvenečih besed pomensko zaprejo, interpretacijo omejijo le na izbrana dva korena zloženke. Primer takega prevoda je »Baddelarijev partizani (…) matematičnobvladujejo« za »Baddelaries partisans (…) mathmaster«. Mimogrede, angleški badelar ali francosko badelaire je vrsta meča, skupaj pa tudi asociacija na dekadenta Baudelaira, pa še kaj, a tukaj se v predloge prevodov ne bom spuščal. Prepričan pa sem, da bi bil prevod po Joyceovi lastni metodi, »matemajstrijo« (matematika + pog. majster), boljši od fiksnega »matematičnobvladujejo«. A kot sem že rekel, temu principu Godler ne podleže pretirano pogosto – in nisem prepričan, če nisem podobne slabosti na kakem mestu zagrešil tudi sam. Še zadnji načelni problem, ki se mi ga zdi vredno izpostaviti, pa je pozornost na ritmiko in druge zvočne učinke, ki so v Finneganovem bdenju izjemnega pomena. V oči zbode prevod znamenitega prvega stavka romana, »riverrun, past Eve and Adam's, from swerve of shore to bend of bay…« Stavek je znamenit tudi po svoji valujoči, trohejski ritmiki; tu se konec knjige kot Liffey v ocean izteče v nov začetek mogočnih širjav besedila (če sem malo poetičen); krasita ga tudi dve aliteraciji (»swerve of shore«, »bend of bay«). Ritem in aliteraciji so v prevodu izgubljeni: »rečnitok, mimo Eve in Adamovega, od zaokrožja obale do ovinka zaliva…«. To bi lahko vzeli kot nujno zlo, če ne bi bil ravno ta uvod v knjigo tako znamenit in če ne bi bil prvi del stavka nadaljevanje hipnotičnega, ritmiziranega toka zaključka knjige, ki se z drugim delom stavka (»brings us by a commodius vicus of recirculation back to Howth Castle and Environs«) vrne v trdo, oglato obliko racionalizma. Podobna nepozornost na ritmiko je hudo, hudo oslabila slovenski prevod znamenitega zaključka Joyceove novele Mrtvi, ki velja za enega vrhuncev proze v angleščini. Morda je deplasirano ali pa celo egocentrično, a vseeno bi rad omenjeni hipnotični tok ponazoril s svojim par let starim poskusom prevoda zadnjih vrstic Bdenja, ki se izlijejo nazaj v začetek (morda mi bo odpuščeno, če sem bil že k temu komentarju povabljen; in vsekakor ne mislim, da ni tudi moj prevod odprt za množico kritik): A mrzli so mi, tu je, in vse jih mrzim. Sama v svoji samoti. Za vse njihove zmote. Medlim. O bridki konec! Izmuznem se, ko še leže. Ne bodo videli. Ne vedeli. Pogrešali. In staro je in staro, žalostno in trudno, k tebi se vrnem, hladni oče, moj hladni nori oči, moj hladni nori brodni oče, dokler me od bližnjega pogleda na njegovo veličino, mulje in mulje, stožinstožečo, ne obide muljorska solinska bolezen in pohitim, edini moj, v tvoj objem. Vidim njih vstajenje! Reši me pred groznicami trizoba! Še dve. Še endva šetrenutka. Tako. Avelaval. Moji listi so odpluli proč. Vsi. A en se še drži. Na sebi ga bom imela. Lff! Tako mirno jutro, najino. Da. Nosi me, očka, kot si me skoz zabavišče! Če bi ga videla, kako se zdaj spušča name pod razbeloprtimi perotmi, kot iz Arkangelsa, mislim, da bi mu prek nog poleginula, krotko, nemo, da jih le očastim. Da, biba. Tu je to. Prvič. Na nogah skoz mah skozpiš in šaš do. Šiš! Galeb. Galebi. Daljni klici. Pride, iz dalj! Konča tu. Midva. Finn, na novo! Na. Tihotihoje, pomemenime! Do tisočti. Lps. Ključi za. Dano! Od tod o sama po slednja po ljuba niz dol // reketoka, kraj Eve in Adama, od obrata obrežja do zavoja zaliva, nas commodius vicus zaokroga popelje nazaj v Howth Castle z okolico. V glavnem bi torej za objavljeni prevod ocenil, da je zaradi poguma in erudicije Jureta Godlerja vsekakor spoštovanja vreden in povečini uporablja dobro domišljen pristop, da pa je izvedba malo pretirano lahkotna oziroma površna – bolj, kot si jo tako monumentalno delo zasluži. Ko sem se prevoda loteval sam, sem nekako ocenil, da bi prevod knjige z vso potrebno pozornostjo terjal okoli pet let dela, v katerih bi prevajalec besedilu z neskončno množico (na srečo dokaj dobro dokumentiranih) referenc, leksikalno-ortografskih inovacij, zvočnih učinkov in jezikovnih plasti – od najbolj znanstvenih do najbolj vulgarnih, posvečal ves svoj delovni čas, pozornost in navdih. Ker pet let plačevanja znosnega preživetja prevajalcu za knjigo, ki jo bo kupila kvečjemu peščica fanatikov, nikakor ni realističen podvig, sem ocenil, da prevoda ne bomo nikoli imeli. Toda no, morda pa se motim.
|
Naključni prispevki: |
