Petek, 14. September  2007

Berlinski mednarodni literarni festival, sedmi po vrsti, ki ga je letos, 4. septembra, otvoril govor pisatelja Davida Grossmana, bo zajel skoraj dva tedna. Nemška prestolnica je znana po svojih vlaganjih v tovrstne projekte in velja za eno najbolj kulturno privlačnih evropskih mest. Tako se tudi s svojim literarnim festivalom trudi, da bi upravičilo svoj sloves in ljubiteljem literature ponudilo kar največ osvežujoče pestrosti.

Berlinski knjižni festival ljudem ne ponuja samo vpogleda v ustvarjanje literarnih zvezd, dobro prodajanih imen, ki odmevajo v mednarodnem prostoru in za tako obsežen festival predstavljajo nujnost, ki privabi medije, ampak svoje obiskovalce načrtno seznanja s sodobnimi literati, deležnimi manj pozornosti (a le-te po mnenju ugledne žirije vredni) in tako rekoč nabranimi iz vseh vetrov. Letos je žarišče festivala obravnava trenutne podobe in stanja latinskoameriške literature, kar pomeni, da večina povabljenih piscev in strokovnjakov izvira iz Južne Amerike.

Nobelov nagrajenec nigerijskih korenin Wole Soyinka, letošnji dobitnik nemške Georg-Büchner nagrade Martin Mosebach, Američan Chuck Palahniuk, avtor prodajne uspešnice Fight Club, Isabel Allende čilanskega porekla, Kanadčan Michael Ondaatje, znan predvsem po svojem romanu The English Patient (po katerem je bil posnet tudi film, tako kot po Palahniukovem romanu Fight Club) ter Perujec Mario Vargas Llosa predstavljajo samo nekaj imen, s katerimi se je festival okitil letos.

V nedeljo, 9. septembra, so obiskovalci festivala lahko ponudili knjige v podpis Mariu Vargasu Llosi, Michaelu Ondaatju in Chucku Palahniuku. Svetovljan Vargas Llosa, ki je predstavil svoj zadnji roman Travesuras de la niŠˆa mala, kljub starosti še vedno izžareva trdoživo pokončnost in energičnost. Michael Ondaatje, ki je deloval umirjeno in nekoliko zadržano, je na sogovorkino vprašanje, kako to, da je potreboval kar šest let, da je ustvaril nov roman (roman Divisadero, katerega naslov je navdihnila ulica v San Franciscu), odgovoril, da bi bilo drugega zanj preprosto promiskuitetno. Palahniuk, sicer mojster grotesknih ekscesov, pa se je izkazal za naravnega ljubljenca občinstva ne samo s svojimi zapisa vrednimi duhovitimi odgovori, temveč tudi z naravnost igralsko izdelanim branjem lastnega besedila. Svojo še neobjavljeno zgodbo je prebral tako doživeto, da so njegove pripovedne osebe zaživele pred očmi poslušalcev s skoraj lastnim glasom. Ondaatje in Vargas Llosa sta se udeležila tudi svetovnega branja, s prenosom v živo po radijih in prirejenega kot javni izraz neodobravanja mnogih pesnikov in pisateljev z delovanjem zimbabvejskega diktatorja Roberta Mugabe.

Natrpan program berlinskega knjižnega festivala je pravzaprav precej razvejan – delno je namenjen recimo mednarodnim obzorjem otroške in mladinske književnosti, z branji se spominja že umrlih literarnih ustvarjalcev in jih ponovno odkriva, življenje literature, postavljeno pod žaromete, pa spremlja tudi glasbeni program, ki sicer igra obrobno vlogo okrasa. Delček pisanega mozaika festivalskega programa, poimenovan Refleksije, prinaša interdisciplinarno obarvane debate, ki obravnavajo žgoče politične teme - letos so se vrtele okrog težav, s katerimi se srečuje Zahod ob svojih poskusih razumevanja in sprejemanja islamske kulture, pa tudi okrog možnosti in problemov svetovnih milijonskih mest. Z določenimi projekti, denimo z branji po knjižnicah in mednarodnimi slami, se literarni festival razteza po vsem Berlinu in tako po svoje prispeva k močnemu kulturnemu utripu mesta, ki je nenazadnje k pisanju posebne knjige o njem pripravilo tudi Slovenca Aleša Štegra.