Skrivnostna oseba, oblečena v črn plašč in zakrita s šalom, je desetletja 19. januarja puščala tri vrtnice in steklenico konjaka na grobu pisatelja Edgarja Allana Poeja v Baltimorju. Okrog prihoda skrivnostnega neznanca se je spletla legenda, za katero je sedaj Sam Porpora, 92-letnik, priznal, da si jo je izmislil on. »To smo počeli jaz in moji turistični vodiči. Bila je promocijska ideja. Mi smo si jo izmislili, a nismo niti sanjali, da se bo tako razširila po svetu.«

Porpora se je torej v to pustolovščino spustil iz ljubezni do pisatelja. Na njegovem zanemarjenem grobu pri westminstrski prezbiterijanski cerkvi so se namreč zbirali lokalni brezdomci, in ker bi za drugačno reklamo potrebovali veliko denarja, si je izmislil legendo o skrivnostnem obiskovalcu groba. Ta je vsako leto na pisateljev rojstni dan, 19. januarja, pustil na grobu tri vrtnice – eno za Poeja, eno za njegovo ženo in eno za njegovo taščo – ter steklenico konjaka, ki ga je pisatelj oboževal, čeprav je imel probleme z alkoholom. Leta 1841 piše doktorju J. Evansu:  »Nikdar v življenju nisem bil vdan pijači. Moja občutljiva narava ne bi mogla prenesti vsakodnevnega pitja, ki so mu podvrženi nekateri moji znanci. Na kratko: včasih se mi je zgodilo, da sem bil popolnoma omamljen. Nekaj dni po vsakem ekscesu sem bil neobhodno obsojen na posteljo. Sedaj pa je skoraj štiri leta, odkar sem nazadnje pil alkohol – štiri leta z enkratno izjemo... ko sem bil primoran piti cider v upanju, da bi omilil živčni napad.« Kljub temu pa ni bilo nikoli prav zares popolnoma jasno, ali je bil alkohol eden od krivcev za Poejevo smrt 7. oktobra 1849.      

Porpora trdi, da so z vsem skušaj začeli 1977 in odtlej so časopisi vsako leto beležili prihod neznanca. Leta 1990 je časopis Life celo objavil njegovo fotografijo. Člani Poejevega društva pa trdijo, da tradicija puščanja rož in konjaka na grobu sega v leto 1949 in jim ni jasno, kako bi lahko bil Porpora začetnik te tradicije.     

Za Jeffreyja Sayvoyja, tajnika Poejevega društva v Baltimorju, pravi, da Porporovo priznanje ne spremeni ničesar: »Tudi če je njegova zgodba resnična, kaj potem? Lepa tradicija je, pa četudi sega v leta 1949 ali v sedemdeseta.« M. M.