Jenny Erpenbeck se je leta 1967 rodila v deželi, ki je več ni. Izginila je neke novembrske noči leta 1989. V eni sami noči je dvaindvajsetletno dekle izgubilo delček svoje zgodovine, kar jo še danes žalosti: »Ne, ker je nek sistem boljši ali slabši, ampak zato, ker se je naenkrat izgubilo nekaj domačega, nekaj tako profanega, kot je recimo vzhodnonemška juha iz vrečke.«  Jenny Erpenbeck je odraščala ob eni izmed cest berlinskega okrožja Pankow, ki jo je razpolavljal zid. Že vse življenje so jo obdajali ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s knjigami. Njena babica Hedda Zinner in dedek Fritz Erpenbeck sta bila znana vzhodnonemška igralca in pisca romanov. Njen oče je filozof in pesnik, mama pa prevajalka arabske literature. Sama je začela pisateljsko kariero z dekliškimi dnevniki. »Izražati se z besedami, je zame bilo zmeraj tisto najbližje,« pravi pisateljica.

Ko se je v osnovni šoli dolgočasila, je pod klopjo na skrivaj brala knjige. Ker je bila njena mama poročena z diplomatom, se je s sedmimi leti za nekaj časa preselila v Italijo. Po vrnitvi v Nemčijo je končala gimnazijo in se sprva hotela vpisati na študij romanistike. Toda odločila se je za knjigoveštvo, da bi se pripravila na študij uporabne grafike. Z risanjem se je namreč hotela ločiti od družine in najti samosvoj umetniški izraz. Tako se je začela ukvarjati s kostumografijo in scenografijo. Naposled se je vpisala na študij teatrologije na Humboldtski univerzi in nato presedlala na operno režijo na šoli Hansa Eislerja, kjer je obiskovala tečaje režije pri Ruth Berghaus, eni najpomembnejših režiserk glasbenega gledališča v 20. stoletju.  Po zaključnem izpitu je odpotovala v Los Angeles, da bi si poiskala delo v kakem opernem ansamblu. Kar je našla, je bil le Hollywood. Tako je začela pisati roman Geschichte vom alten Kind (Zgodba o starem otroku, 1999). Knjiga je kljub analitičnemu tonu brez dialogov in kljub problematični, nesimpatični protagonistki pri bralcih doživela velik uspeh.

Pisateljica pa je dobila pečat t. i. generacije »čudeža gospodičen«, poimenovanja navidezno enotne literarne struje mladih nemških avtoric v devetdesetih, ki ga je izoblikoval Spieglov kritik in novinar Volker Hage. Hage ga je poskušal definirati s tem, ko je povezal zunanjo podobo in starost avtoric s slogovnimi postopki njihovih besedil. Ti naj bi vključevali predvsem skoraj otroško naivno pisanje, ki je opravilo z veliko nemško zgodovino in se povleklo v intimo, ter potenciran erotični element, v veliki meri povezan z odkrito spolnostjo. Toda oznaka ostaja problematična. Ne samo, da so to definicijo najprej zavrnile novinarke feministične revije EMMA, ki so odločno nasprotovale danemu pojmovanju in tovrstni redukciji večplastnih literarnih kvalitet, tudi avtorice so pečat sprejele mestoma ogorčeno, mestoma posmehljivo. Čeprav je Hage v svojem članku naštel avtorice kot so Karen Duve, Nadine Barth, Judith Hermann in ZoÑ‘ Jenny, so se v istem košu kmalu znašla slogovno in vsebinsko precej raznovrstna besedila tako trivialne kot visoke literature, ki jih je združevala le skupna prozna forma in fotogeničnost avtoric, starih med dvajsetim in tridesetim letom. Tudi Jenny Erpenbeck ni ušla temu poimenovanju, vendar se v intervjujih brani z optimizmom. »Za to mi je sladko vseeno. Hišna številka, pač, pri kateri ljudje vedo, čigava je,« pravi Erpenbeckova.

Danes deluje kot svobodna operna režiserka predvsem v Avstriji. V Gradcu je inscenirala tudi svoje dramsko besedilo Katzen haben sieben Leben (Mačke imajo sedem življenj, 2000). Leta 2001 je izdala prvo zbirko kratkih zgodb z nenavadnim naslovom Tand. Nazadnje pa je izšel njen roman v značilnem lakoničnem, potlačenem in distanciranem slogu s pretresljivim zasukom z naslovom Wörterbuch (Slovar, 2004). Je dobitnica večih priznanj in pisateljskih štipendij. Za Sibirijo, eno izmed kratkih zgodb iz zbirke Tand, je Jenny Erpenbeck na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann v Celovcu leta 2001 prejela nagrado žirije.

Učinek avtorica pri bralcih paradoksalno dosega z distanco do njih, ki jo vzpostavi njen trezen, velikokrat hladen jezik. Sicer razkrije dogajanje, vendar ga postavi za neprebojno pleksi steklo. Njen slog je analitičen. Tudi v zgodbah je dialoškost le posredna, zajeta v poročanem govoru. Zgodbe iz zbirke Tand so precej heterogene. Nekatere so asociativno-impresivne, druge imajo navidez kristalno jasno zgodbo, toda vse združuje karakteristično neprizadet jezik in menjajoča se pripovedna perspektiva. Pripovedovalčeva instanca pronica skozi figure v tretjeosebno pripoved in obratno. Nemalokrat skoraj prozaičnemu začetku sledi presenetljiv konec.

Pripravila Tanja Petrič

--

Povezave:

- Jenny Erpenbeck: Zdravi, veseli (zgodba iz zbirke Tand)