V 66. letu starosti je 2. junija 2007 za rakom umrl eden največjih sodobnih nemških literatov, pesnik in romanopisec Wolfgang Hilbig. Večkrat nagrajen hišni avtor založbe S. Fischer se je rodil 31. avgusta 1941 v industrijskem mestecu Meuselwitz južno od Leipziga. Odraščal je v rudarski družini in se izučil za vrtalca. Po obveznem vojaškem roku pa se je zaposlil kot kurjač in začel pisati. Udeleževal se je pesniških seminarjev v okviru delavskega festivala Nemške demokratične republike, vendar je vselej veljal za posebneža na vzhodnonemški kulturni sceni in tako dolgo ostal neopažen.

Njegova najzgodnejša besedila spominjajo na Franza Kafko in Georga Trakla. Preboj mu je uspel leta 1979 s pesniško zbirko Abwesenheit. Gedichte (Odsotnost. Pesmi), ki je izšla na Zahodu in mu prislužila nekaj dni preiskovalnega zapora v matični domovini. Leta 1985 se je sprva s pisateljskim vizumom za določen čas preselil iz NDR na Zahod, kjer je naletel predvsem na jezo in sovraštvo, uperjenima proti Vzhodu. Njegov romaneskni prvenec Eine Übertragung (Prenos, 1989) je javnost sprejela z velikim navdušenjem. Tematsko se je tudi po padcu berlinskega zidu ukvarjal predvsem z dvojno eksistenco pisatelja/delavca v Vzhodni Nemčiji in s človekovim iskanjem individualnosti. Za njegovo najbolj znano delo velja roman Ich (Jaz, 1993). To je zgodba o pesniku, ki kot ovaduh (t.i. »špicelj«) dela za Stasi. Knjigo je kritika označila kot »družbeni roman o padcu NDR« in predvsem kot »veliko zmago sodobne nemške književnosti«. Zanjo je avtor leta 2002 prejel najpomembnejšo nemško literarno nagrado Georg-Büchner-Preis.

Ingo Schulze, Hilbigov sodobnik in stanovski kolega, se v pogovoru za nemški radio ob njegovi smrti spominja svoje zgodnje bralske izkušnje s Hilbigovimi besedili: »Bil sem šokiran in prevzet od tega glasu, od te radikalnosti, od te drugačnosti. Hilbig je svoje življenje spremenil v literaturo, tako da je o njem pripovedoval brez zadržkov.«

Po nemškem tisku pripravila Tanja Petrič