Spoštovani bralci!

Na podlagi pisma, ki smo ga prejeli na naš naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. , smo se odločili, da objavimo zgodbo Davida M. Terbižana, ki je menil, da je uredništvo pri odločitvi za zmagovalno zgodbo (Kinky Tone: Keserasera ) napak ravnalo. Z vzporedno objavo obeh zgodb želimo omogočiti bralcem, da sami odločite o zmagovalcu. Preberite torej zgodbi, ki sledita v nadaljevanju in (argumentirano) glasujte za eno ali drugo. Hvala!

ZGODBA Davida M. Terbižana :

Duhovi otroštva
(telenovela)

Roderigo je čeprav le običajen pobalin s favele po srečnem naključju pred časom zaslovel v promospotu za možnosti reciklaže in ponovno ali večkratno uporabo zavrženih kondomov. Mnogim gledalcem je ostal v spominu prizor, kako z rokami v prozorni gumi navlečeni do komolcev obrača posodo v koritu polnem mehurjasto umazane vode ali kako iz množice kondomov napolnjenih z raznobarvnimi, ne povsem čistimi tekočinami svoji sestri pripravi čudovito vodno posteljo. Prav tega vrlega Roderiga, ki se je kasneje po zaslugi tako pridobljenega statusa in novih zvez povzpel do preprodajalca odpadne steklene volne, je nekega dne iz svoje odprte limuzine prepoznala Gabrielle, kar je v njej sprožilo vihar potlačenih čustev. Njene emocije so namreč zaradi premnogih sprevrženih doživetij iz njenega kompleksnega otroštva vselej povezovala poželenje z umazano milnico, pohojenimi kondomi in vonjem lišajaste steklene volne, ki je dehtel vanjo v kleti starega butlerja, kjer je z metodično pozornostjo skrbne učenke opazovala neskončna parjenja vrtnarja Huga in njene na pogled tako rahločutne guvernante. Gabriello je tako silno pritegnila Roderigova pojava in tako silovito zasul plaz neobvladljivih spominov, da je le nemočno zapeljala v njegovo smer, ne da bi ji pri tem uspelo upočasniti avtomobil. Roderigo je ob prekladanju omotov s kotičkom ušesa in očesa zaznal nevarnost, a mu je v zadnjem hipu uspelo zgolj odskočiti nad ostri premec Gabriellinega Ferrarija, ki je že zarezal v kopice steklene volne za njim, sam pa se je preko pokrova motorja odkotalil naravnost na voznico. Gabrielle se mu je z vsem svojim bitjem nemudoma prisesala na telo, a vrli Roderigo se je šele takrat slednjič v grozi bridko ovedel, da je sedaj resnično po njem. Prekrasna mladenka, v katere primežu se je znašel, ga namreč obupano roti naj si jo, dokler je sla ne mine, takoj vzame, poskuša ga okobal zajezditi, on pa v tem nepričakovano plane v nevrotično otroško ihtenje. Hlastno ljubkovanje in božanje se v hipu ustavita. Presenečena Gabrielle bulji v športno raščenega, jokajočega mladeniča, ki ji prizna, da je tudi ona dekle njegovih sanj in bi pri priči šel skozi ogenj zanjo, vendar mu mladostna travma žal ne dopušča resničnega stika z nežnim spolom. Kot otrok je v njihovi baraki kot nebogljena priča prisostvoval napadu dveh starejših sorodnikov na svojo sestro. Ta ostuden prizor se je tako usidral v njegovo zavest, da v trenutku, ko bi moral dekletu dokazati svojo ljubezen, le nemočno otrpne v neprediren obup. Gabrielle ga tolažeče gladi po laseh, povabi ga k sebi, in ga prepričuje, da bosta med vožnjo skozi mesto že kaj iztuhtala, in res se ji kmalu utrne rešilna misel. Vpraša ga, ali bi jo branil, če bi tudi njo nadlegovala dva starejša gospoda. Roderigo stisne pest, 'seveda bi jo', in močno udari po armaturi, da se kazalec hitrosti odtrga iz svojega ležišča. Gabrielle brez odlašanja telefonira dvema očetovima znancema, ki sta jo že ničkolikokrat poskušala zlorabiti, ter jima namigne, da bi se morda vdala, če bi jo naskočila kar oba skupaj. Zaprepaščenemu Roderigu zatem razkrije, da jo bo on s skritega mesta v njeni sobi rešil napadalcev in s tem tudi za vselej izbrisal svoj občutek krivde in nemoči, ki ga mori zaradi incidenta s sestro. Ko prispeta k njej ga v sprejemnici brez odlašanja strpa v omaro, nameša koktajle in nemirno pričakuje nezaželena gosta, a v njeno neznansko grozo jo ob njunem burnem prihodu prešine občutek, da morda le nista tako odvratna, kot sta se ji še včeraj dozdevala. Ko pričneta neokusno stegovati roke po njej, se v preblisku nedopovedljive groze spomni, da je omaro, v kateri preži Roderigo, takoj po njegovem vstopu avtomatično zaklenila.




ZMAGOVALNA ZGODBA (po izboru uredništva):

Kinky Tone: Keserasera

Najprej sem mislil, da je to madež na parketu. Ampak ni. Je črna nitka, zvita v kepico. Verjetno je padla iz puloverja. Ali iz kakšnega drugega kosa oblačila (nogavice), ki je visel tam, preden sem umaknil zložljivo stojalo za sušenje perila.

Kepica leži nekje na sredini med posteljo in steno. Bolj natančno, na zadnji od šestih lesenih parketnih ploščic v kvadratu. Lamelni parket je sestavljen iz manjših deščic oz. lamel, dolžine od 120 do 160 mm in debeline 8 mm, ki so položene vzdolžno in prečno in sestavljajo kvadrate. Polagamo ga na enokomponentno lepilo. Stodvajset milimetrov, sem preveril.

Prav takega parketa se spomnim iz sanj. Ležal sem na tleh, nisem se mogel premikati. Mislim, da je bila tam še knjižna omara in okno. Glede tepiha ali rastline pa nisem prepričan. Zunaj je sijalo sonce, tako nekako kot zdajle. Slišim ptičke, ki čivkajo zelo podobno kot moj stol, če se premikam. Mislim, stol oddaja glasove, če se premikam, ne ptički. Ti čivkajo neodvisno od mojega gibanja po stanovanju.

18 prečnih in 6 podolžnih lamel stran od kepice, tam, pod radiatorjem zagledam majhno belo packo. Čeprav, v odnosu do črne nitke, ki ni madež, je prav normalne velikosti. Nikoli nisem bil prav pozoren nanjo, čeprav sem jo že opazil. Ostala je tam še od takrat, ko smo belili stanovanje. Že takrat me ni motila.

Zdi se mi, da črni nemadež in bela packa vzpostavljata odnos. Sicer si nista zelo blizu. En, dva, tri, štiri, pet, šest. Dva, dva, tri, štiri, pet, šest. Tri, dva, tri, štiri, pet, šest. Štiri, dva, tri, štiri, pet, šest. Vsaj trideset lamel je med njima. No, odvisno po kateri poti greš. Možnost je, da se bosta kdaj srečala. Packa je sicer precej za stalno nameščena na tistem mestu, ampak nemadež se pa dosti giblje. Nese ga sem in tja. Veter, prepih, tudi brce, bolje rečeno, nenamerna hoja po njem. Lahko ga premikam tudi namerno. Semle. Ali pa semle. Oooo, ajemdpapetmaster!

Mogoče mu, če malo napnem moči, lahko vdihnem življenje. Ustvaril ga bom, kot moškega srednjih let. Postavil ga bom na poljsko cesto, manjkal mu bo desni čevelj, levi bo pa blaten. Polil ga bom s špinačno juho. Lačen bo. Pa to je kar hec. Čeprav, kakšnega smisla pa nima. Pa tudi najlepše ni.

Ali pa, če ga pustim kot nemadež, ga postavim poleg bele packe in ju prepričam, da sta del Pollockove slike. Oboje bom poskusil. Kar bo, pa bo.