Leta 1928. rojeni srbski akademik in pesnik, Stevan Raičković, ki velja za glavnega predstavnika intimistične lirike v srbski povojni literaturi, je umrl v Beogradu.

Raičkovićevo pesniško ustvarjanje so najpogosteje povezovali z imeni njegovih pesniških kolegov: Desanke Maksimović, Vladislava Petkovića Disa, Miloša Crnjanskega, Milana Dedinca, in to predvsem glede na težnje, ki so skupne vsem omenjenim ustvarjalcem. Tako kot ostali, se je tudi Raičković vedno znova obračal in vračal k svetu narave, k listom in travam, k modremu nebu in rekam. Sploh v začetnem obdobju ustvarjanja je v svoji poeziji rad poudarjal motive mesta in urbanosti kot prostora tujosti, osamljenosti in izgubljenosti, iz katerih edina rešitev je beg nazaj v naravo.

Od leta 1950, ko je objavil svojo prvo šesniško zbirko Detinstvo (Otroštvo), je izdal še več kot dvajset pesniških zbirk, sedem otroških knjig in nekaj knjig esejev, za katere je prejel tudi številne nacionalne literarne nagrade. Poleg tega je Raičković v srbščino prevajal Shakespearja, Petrarco in moderne ruske pesnike (Ahmatovo, Brodskega,..), od leta 1981 pa je bil izvoljen tudi za rednega člana Srbske akademije znanosti in umetnosti.

Raičkovićeva dela so prevedena v večino slovanskih jezikov, tudi v slovenščino, kjer lahko v prevodu beremo njegove pseniške knjige Mlin na veter, Balada o zgodnjem večeru in Pesmi. SP