27. januarja je v starosti 91 let preminil pisatelj, ki je z eno samo knjigo zaznamoval svojo in vse naslednje generacije, J. D. Salinger. Omemba količine pri tem ni brez pomena - za časa svojega življenja je Salinger namreč izdal le malo del, pravzaprav natanko štiri: kultni roman Varuh v rži (The catcher in the rye, 1951), zbirko novel Devet zgodb (Nine stories, 1953), roman v dveh delih Franny in Zooey (Franny and Zooey, 1961) ter noveli Raise high the roof beam, carpenters in Seymour: An introduction, ki sta leta 1963 izšli v skupni izdaji.

Kmalu po tem je Salinger prenehal objavljati in se umaknil v samoto. V javnosti ni nastopal, v intervju je privolil le redkokdaj (npr. leta 1974 za New York Times), pa še takrat predvsem zato, da je bralce in oboževalce spomnil, kako zelo mu gre vse skupaj na živce. Na koncu se je udeleževal le še pravnih sporov: leta 1986 je tožil britanskega kritika Iana Hamiltona, ki je hotel objaviti Salingerjevo biografijo (in jo na koncu - čeprav v okleščeni obliki - tudi izdal); leta 1995 je preprečil distribucijo filma Pari, ki ga je iranski režiser Dariush Mehrjui posnel na osnovi romana Franny in Zooey; in končno se je junija lani pritožil čez domnevno nadaljevanje Varuha v rži (60 let pozneje: pobeg iz rži), ki naj bi ga napisal nek Fredrik Colting - seveda pod psevdonimom. S srditim angažmajem pa vendarle ni mogel preprečiti Marku Davidu Chapmanu, da ne bi ustrelil Johna Lennona in zatrjeval, da je ključ do njegovega dejanja skrit v knjigi Varuh v rži.

Kljub avtorjevim prizadevanjem, da bi samega sebe izbrisal iz javne zavesti, je s podobnimi »vskoki« dosegal prav nasprotno. Zaradi pogostih tožb so v javnost pricurljale podrobnosti, ki bi sicer ostale skrite, na primer odlomki iz njegovih pisem ali vednost, da še zmeraj piše, čeprav zase. Med deli, ki se gotovo nahajajo v avtorjevi zapuščini, čeprav še zmeraj čakajo na objavo, je tudi kratka zgodba Hapworth 16, 1924 (sicer nekoč že objavljena v New Yorkerju, danes pa jo je nemogoče dobiti), po pričevanju hčerke Margaret Salinger pa še »nekaj romanov«.

Čeprav se z avtorjevo smrtjo bitka za njegovo zapuščino šele začenja, bo kljub bodočim objavam in razkritjem njegov opus magnum ostal roman The catcher in the rye; delo je bilo v slovenščino prevedeno trikrat, vsakič z različnim naslovom: Igra v rži (1966; prevod: Milka Mirtič-Saje), Varuh mlade rži (1990; prevod: Boris Jukić), zaenkrat pa je obveljal tretji in najnovejši Varuh v rži (2002; popravljeni prevod: Boris Jukić). Knjiga o prigodah samosvojega najstnika Holdna Caulfielda, ki po izključitvi iz šole brodi po ulicah New Yorka, je imela na bralce svojega časa neverjeten učinek. V šolah so jo zaradi obravnavanih tem in mladostniškega slenga prepovedali, kar pa je njen status kultnega čtiva prej okrepilo kot zamajalo. Do danes ostaja Varuh v rži ena najbolje prodajanih knjig.

»Who wants flowers when you're dead? Nobody,« je rekel Holden Caulfield. Nobenih rož za J. D. Salingerja, torej. Naredil je dovolj, pa tudi miru ima zdaj več kot preveč. (AG)