26. novembra letos je minilo natančno sto let od rojstva francoskega pisatelja romunskega rodu Eugèna Ionesca, avtorja, ki je kot otrok želel postati prodajalec pečenih kostanjev (»ker tako lepo dišijo«; prim.: intervju iz leta 1961), končal pa kot eno najprepoznavnejših imen t.i. »absurdistične« gledališke pisave.

Ionesca je gledališče privlačilo že kot otroka. Morda bi bilo pravilneje reči »samo« kot otroka, kajti kasneje mu – po lastnih besedah – nobena od ogledanih dram ni povrnila začetnega navdušenja nad odrom. Mali Eugène je oboževal guignol, lutkovno gledališče, ki je bilo v porevolucionarni Franciji namenjeno predvsem starejšemu občinstvu: liki (tipizacije poklicev, spolnih vlog, družbenega statusa) so brez dlake na jeziku kritizirali oblast, oholo modrovali o aktualni pereči problematiki, vse pa začinili z dobršno mero obešenjaškega humorja, ki je izviral iz absurdnega položaja lika, domiselnih besednih iger in hiperboliziranih izpadov nasilja. Odrasli dramatik je mnogo elementov lutkovne igre vnesel tudi v svoja besedila.

Ionesco je v svet gledališča vstopil dokaj pozno: svojo verjetno največkrat uprizarjano predstavo, Plešasto pevko (La Cantatrice chauve), je napisal leta 1950, pri svojih enainštiridesetih letih, vendar je že v prvencu jasno opredelil svojevrstno prepoznavno poetiko, ki se je tokrat – kakor tudi v delih, ki so sledila – tako ali drugače osredotočila na problem nezmožnosti komunikacije, izpraznjenosti jezika in zato skrajne človekove osamljenosti. »Menim, da mora biti gledališče zelo preprosto in zelo groteskno; za sam svet se zdi, da nekdo skrit iz ozadja vleče niti. Svet je grotesken, absurden, smešen, boleč. Življenje samo ni absurdno; naš lasten obstoj pa je nepredstavljiv, nemisljiv.« Prva uprizoritev Plešaste pevke je doživela velik neuspeh. Šele leto in pol kasneje se je mnenje publike omililo: Plešasto pevko so skupaj z Učno uro uprizorili na odru pariškega Théâtre de la Huchette, kjer sta se na programu brez prekinitev kot uspešna dvojica ohranili vse do danes.

Eugène Ionesco je umrl marca 1994, star 84 let. Kljub številnim uprizoritvam na naših odrih je velik del njegovih tekstov pri nas še nepoznan. V dramah zadnjega obdobja – Neplačani morilec (Tueur sans gages, 1958), Nosorogi (Rhinoceros, 1960), Kralj umira (Le roi se meurt, 1962), Peš po zraku (Le piéton de l'air, 1963) in Potovanje k mrtvim (Voyage chez les morts, 1980) – se osrednja figura (razen v Potovanju) Bérenger, sodobni Slehernik, sooča z neizbežnostjo smrti. Sanjske podobe postanejo izrazitejše in sanjski postane tudi njihov jezik. Kot je zapisal Charles I. Glicksberg: »Smrt je za Ionesca pomenila vzvalovanje skrivnosti, grožnjo niča, kvintesenco absurda«. Avtor sam je povedal nekoliko lepše: »Iskanje se nikoli zares ne konča, če je to iskanje absolutnega.« Tudi v smrti. (AG)