Kurt Vonnegut, eden najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, tudi oster kritik ameriške družbe in politike, je v starosti 85 let, zaradi poškodbe možganov umrl na svojem domu v Manhattnu.

Vonneguta poznamo predvsem po romanih Klavnica pet (Slaughterhouse-Five), Zaporniški tič (Jailbird), Zajtrk prvakov (Breakfast of Champions) in Mačja zibka (Cat's Cradle), pisal pa je tudi drame, eseje, scenarije za televizijske igre in kratko prozo. Po njegovi knjigi Zajtrk prvakov je bil leta 1999 posnet istoimenski film, že leta 1972 pa je filmizacijo doživel tudi roman Klavnica pet. 

Rodil se je 11. 11. 1922 v Indianapolisu, v družini, ki jo je močno prizadela splošna gospodarska depresija tridesetih let. Na željo staršev je študiral biologijo in kemijo, leta 1943 pa je zaradi vojne študij opustil. Po tem, ko je kot vojni ujetnik preživel bombardiranje Dresdna, je v Ameriki, na University of Chicago začel s študijem antropologije, ki ga je končal šele leta 1971.

Bližnje srečanje z vojno in s smrtjo mnogih vojnih kolegov je pomagalo izoblikovati njegov slog, ki je najbrž tudi zaradi lastnih groznih izkustev  mnogokrat katastrofičen. Ravno Klavnica pet, ki je menda njegovo najbolj razvpito delo, ima svoje zametke v II. svetovni vojni, ko se je Vonnegut med bombardiranjem skrival v neki dresdenski klavnici. Roman je bil ob izidu (leta 1969), pa tudi kasneje, črtan s seznamov ponudbe nekaterih knjižnic in knjigarn zaradi spolno eksplicitne vsebine in grobega jezika.

Kurt Vonnegut pa ni bil samo svojevrsten pisec, temveč se je poskusil tudi na likovnem področju, sprva z ilustracijami k romanu Klavnica pet, kasneje z raznimi art-eksperimenti, predvsem sitotiski. Leta 2003 je sodeloval pri projektu The Greatest Album Covers That Never Were, kjer je oblikoval naslovnico albuma skupine Phish, z naslovom Hook, Line and Sinker.

V knjigi Bagombo Snuff Box: Uncollected Short Fiction, Vonnegut naniza osem pravil, ki govorijo o tem, kako napisati

kratko zgodbo:

1. Izkoristi neznančev čas tako, da on ali ona ne bosta imela občutka, da je ta čas zapravljen.

2. Daj bralcu vsaj en lik, ki se ga lahko oprime.

3. Vsaka literarna oseba si mora nekaj želeti, četudi le kozarec vode.

4. Vsak stavek mora opraviti eno od funkcij: razkriti literarni lik, ali stopnjevati dogajanje.

5. Začni tako blizu koncu, kot je le mogoče.

6. Bodi sadist. Ne glede na simpatičnost in nedolžnost lika pusti, da se mu zgodijo strašne stvari – le zato, da bi bralec lahko videl iz kakšnega testa so.

7. Piši tako, da zadovoljiš le eno osebo. Če odpreš okno in se ljubiš s svetom, bo tvoja zgodba zbolela za pljučnico.

8. Daj bralcem čimprej čimveč informacij. Bralci morajo imeti tako dober pregled nad tem, kaj se dogaja, kje in zakaj se dogaja, da bi znali zgodbo tudi sami zaključiti; zadnje strani naj pojedo molji.

Kurt Vonnegut, vzor cele generacije mlajših ameriških pisateljev je lani izdal esejistično zbirko A man without a country, v kateri se loteva ameriške politike. Knjiga še ni prevedena v slovenščino, a glede na položaj, ki ga ima Vonnegut v slovenski prevodni literaturi, se tudi to zna kaj kmalu zgoditi.