Dvestoto obletnico rojstva Nikolaja Vasiljeviča Gogolja so se v ruski prestolnici resnično odločili praznovati v velikem slogu. Že UNESCO je letošnje leto razglasil za leto Gogolja, v ruskih okvirih pa je dogajanje pridobilo razsežnosti državnega praznika. Pred letom dni je bil izdan celo poseben predsedniški odlok in izoblikovan organizacijski komite, katerega naloga je postala sestava in koordinacija dogodkov ob praznovanju Gogoljevega jubileja. Ljubitelji statistike izpostavljajo številko 1500, toliko prireditev naj bi se namreč zvrstilo v čast velikega pisatelja samo v Moskvi.

V tednu okrog 1. aprila, obletnice rojstva velikega književnika, moskovske knjižnice gostijo številne literarne večere, srečanja in diskusije na teme, ki jih odpira njegova literarna zapuščina. Ne zaostajajo muzeji z razstavami, posvečenimi Gogolju, tu velja izpostaviti predvsem Muzej likovnih umetnosti Puškina, ki na ogled ponuja prvo izdajo Večerov na pristavi blizu Dikanjke, pisateljeve objave v Puškinovi reviji Sovremennik, ilustracije Marca Chagalla k Mrtvim Dušam in usnjen kovček, v katerem je pisatelj hranil svoje rokopise. Tudi na tradicionalnem knjižnem sejmu Knjige Rusije je eno izmed osrednjih mest zavzela razstava, posvečena jubileju pisatelja. Strani tiskanih medijev so ob tej priložnosti zapolnili članki o Gogolju, vse od ostreje zastavljenih literarno-teoretskih problemov pa do analize spomenikov, posvečenih pisatelju. V moskovskih šolah pisatelju posvečajo posebno pozornost, otroci pišejo spise, rišejo in pripravljajo predstave, se udeležujejo različnih natečajev. Osrednjo slovesnost ob jubileju je prvega aprila zvečer gostil Mali teater, gledališče, v katerem se je leta 1836 zgodila moskovska premiera Revizorja. Največje pričakovanje pa te dni zbuja premiera filma Taras Buljba, ki ga v medijih propagirajo kot največji filmski projekt letošnjega leta. Režijo Gogoljeve povesti je v svoje roke prevzel Vladimir Bortko, ki ga po ekranizacijah Idiota ter Mojstra in Margarete poznamo tudi slovenski gledalci.

Osrednje mesto med prazničnimi dogodki je zavzelo odprtje prvega muzeja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja v Rusiji. V življenju pisatelja, čigar pot so v veliki meri določili Ukrajina, Peterburg in tujina, je pomembno vlogo igrala tudi Moskva, ki jo je sicer sam imel za mesto, v katerega gre človek »naravnost domov, in ne na obisk«. Od tridesetih let je Gogolj občasno živel in ustvarjal v prestolnici, sam muzej pa se nahaja v domovanju, v katerem je pisatelj preživel zadnja štiri leta svojega življenja, se posvečal pisanju drugega dela Mrtvih duš in ga tu tudi sežgal. Do sedaj Rusija ni premogla ustanove, ki bi bila zasnovana kot muzej literata, v prostorih današnjega muzeja je obstajala le knjižnica, danes pa lahko obiskovalec vstopi v »Dom Nikolaja Vasiljeviča Gogolja – spominski muzej in znanstveno biblioteko«, kot je uradni naziv na novo odprte ustanove.

Osrednjo dragocenost muzeja predstavljajo obnovljeni prostori Gogoljevega stanovanja. Kot običajno, tudi pri ustvarjanju tega spomenika ni šlo brez kresanja mnenj in pogledov na to, kakšna bi morala biti podoba muzeja, ki bi upravičila ime velikega literata. Največje kritike je bilo deležno dejstvo, da v zbirki muzeja pravzaprav ni predmetov, ki bi bili dejanska last Gogolja, saj je zaradi dejstva, da pisatelj v prestolnici ni imel lastnega stanovanja, in je poleg tega živel izrazito asketsko življenje, večina njegovih osebnih predmetov našla svoje mesto v zbirkah različnih ruskih in ukrajinskih muzejev. Kljub temu so ustvarjalci muzeja, kot trdijo, zadovoljni s postavljenimi temelji in zasnovano smerjo, znotraj katere poudarjajo tudi vzgojno komponento muzeja, ki naj bi v prvi vrsti mladi generaciji približal ustvarjanje Gogolja.

Ob mojem obisku 1. aprila je v muzeju vladalo živahno vzdušje. Osrednji razlog za množičen obisk in številne televizijske kamere je bila mednarodna znanstvena konferenca Branja Gogolja, ki letos poteka že deveto leto, in jo v prazničnem tednu gosti prav Dom Gogolja. V konferenci, ki se v letošnjem letu odvija pod naslovom N.V. Gogolj in ruska literatura sodelujejo vodilni rusisti, raziskovalci Gogoljevega ustvarjanja tako iz Rusije kot iz tujine, vse od Kazahstana do Srbije. V jubilejnem letu razpravljajo o aktualnih aspektih preučevanje Gogoljeve literature, nacionalnih značilnostih njegovih del, krščanskih osnovah pisateljevega ustvarjanja in ocenah njegovega dela skozi različne literarne šole.

Tudi v spominskih sobah se je ob tej priložnosti trlo obiskovalcev, kustosi so skozi prostore vodili šolske skupine. V pogovoru z eno izmed kustosinj se je odprlo vprašanje, za katerega se zdi, da dokončnega odgovora ni mogoče doreči,  namreč: ali je Nikolaj Vasiljevič Gogolj ruski ali ukrajinski pisatelj? Kustosinja, ena izmed soustvarjalk spominskega muzeja, je bila kratka in odločna: »Ruski, seveda. Pisatelja določa jezik«. Vsa literarna dela je Gogolj napisal v ruskem jeziku, od ukrajinskih tekstov je ohranjeno le pismo, shranjeno v Kijevu. Pa vendar Ukrajinci, s svojim predsednikom na čelu, ob jubileju še prav posebej poudarjajo »ukrajinskost« Gogolja.  Vprašanje, kaj pravzaprav določa pisca, njegov jezik ali nacionalnost, se tako ob tej priložnosti ponovno žgoče zastavlja, kot običajno pa ne pušča dokončnega odgovora.
Ana Petrovčič