S to tezo se lahko poigravamo tudi pri uprizoritvi besedila Za naše mlade dame slovenske dramatičarke Dragice Potočnjak, dobitnice lanskoletne Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo, ki je ta čas na sporedu Mestnega gledališča ljubljanskega. Ta dramski tekst namreč nagovarja bralca izrazito neposredno in dejavno, saj je bralčeva lastna interpretacija za percepcijo same zgodbe več kot nujna, kar je zapisano tudi v gledališkem listu: »Samo po sebi je besedilo s svojo razrahljano strukturo zgolj »z namigi« poseljena pokrajina, ki nujno sili pogled v lastno interpretacijo. … je bolj »načrt«, z nalogo destabilizirati bralčev suvereni položaj.« V tem primeru je sama uprizoritev lahko nedvomno tudi nekakšna nadgradnja, obogatitev te pisateljičine ideje, saj je neposredni odrski nagovor gledalcu navadno še precej ostrejši kakor prek (za)pisane besede. To pride do izraza tudi v konkretni uprizoritvi, ki je še toliko aktualnejša in postavljena bližje bralcu, ker so ustvarjalci dodali še eno časovno razsežnost, poleg v tekstu zapisanih treh. Gre namreč za moment danes–tukaj–zdaj, v uprizoritvi poudarjen z neposrednim prenosom govora glavne protagonistke, ki se dogaja prav v trenutku same predstave. Katarina – je mati zlorabljene deklice Brine, skozi oči katere dramatičarka pravzaprav pripoveduje zgodbo, čeprav nosilna vloga dejansko pripade njeni materi – v uprizoritvi namreč orisuje svoje trenutno počutje tistega določenega trenutka, neposredno pred občinstvom, tudi čas se ujema z realnim časom uprizoritve, njen govor pa se prek kamere projicira na platno v ozadju. Tega momenta v besedilu ni, je pa za aktualnost teme in za željo po neposrednem nagovoru gledalcev nadvse dobrodošla nadgradnja.

Zanimivo je, da se tudi Zupančičev Vladimir (Grumova nagrada 1998; te dni pa se predstava ponavlja v ljubljanski Drami) poigrava »z mejnimi in občutljivimi življenjskimi situacijami, s katerimi se sodobni človek vsakodnevno spopada«, kakor je zapisala dramaturginja Saša Hlebel, pa tudi letošnji dobitnik nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo Rok Vilčnik se v Smeteh na Luni spopada s "sodobno pravljico o bolečem otroštvu in bolečini ljubezni", s pedofilijo. Mogoče gre zgolj za naključje, vendar pa je vseeno zanimivo dejstvo, da so vse tri drame – Vladimir je Grumovo nagrado prejel pred točno desetimi leti, medtem ko je bila krstna uprizoritev leto kasneje – vezane na izjemno zanimive in marginalne družbene situacije, sicer zelo pogoste v slovenski družbi, a hkrati (namenoma) kar naprej prezrte in odrinjene. Vprašanje je, ali je to zrcalo družbe, v kateri bivamo , ali gre bolj za način provokacije občinstva, najverjetneje pa je oboje. In temu primerne so tudi uprizoritve – vsaj pri Vladimirju, ki so ga lani zaradi potrebe maturitetnega občinstva rekonstruirali na velikem odru ljubljanske Drame in pri drami Za naše mlade dame to gotovo drži. Zanimivo je tudi, da obe deli pravzaprav zahtevata uprizoritev, ki gledalcu pušča dovolj prostora za samostojno interpretacijo in ne vsiljuje nekega obče veljavnega mnenja.

To se je kot zelo uspešno pokazalo že pri uprizoritvi Vladimirja izpred devetih let, ko se je precej gledalcev popolnoma identificiralo z naslovnim likom, četudi je prav on glavni nosilec nasilja v drami. Prav tako je tudi v uprizoritvi Za naše mlade dame, kjer so nagovor Brininega očeta, osrednjega povzročitelja nasilja, bolečine, zmede, potisnili povsem na rob odra, že skorajda med gledalce ter tako dosegli večjo moč sočutja, ki je sicer nedvomno na strani zlorabljenih žensk – najprej hčere, nato tudi matere. S tem se je tudi režiserka Tijana Zinajić, kakor pred njo že avtorica besedila, uspešno izognila enoplastnemu prikazovanju odnosa žrtev–krivec, vendar ohranila strukturiranost in razslojenost, fragmentarnost sveta, ki tudi v resnici ni tako enostaven, da bi se ga dalo poenostaviti na dobro in zlo.

Poleg trenutnih uprizoritev dobitnikov Grumove nagrade, ki jo že skoraj trideset let podeljujejo na Tednu slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj – se je tudi precej starejših ustvarjalcev ukvarjalo prav s temami na robu (slovenske) družbe ali pa z mejnimi situacijami, katerih pretresljivost se je potem bolj ali manj ohranila tudi skozi uprizoritve. Tako uprizoritvi Vladimirja, ki svojega avtorja »preseneča že od svojega nastanka«, kakor tudi dela Za naše mlade dame, kjer avtorica posoja svoj »glas tistim, ki so brez glasu«, zato ostajata zvesta »nadgrajevalca« besedila in s tem tudi glasnika drugačnih, a hkrati vsakdanjih družbenih situacij.

Glede na izbor iz preteklih let bo spomladi zato še toliko zanimivejše spremljati med kakšnimi dramskimi teksti bo imela možnost izbirati žirija na 39. Tednu slovenske drame – ali se bodo dramska besedila le še bolj družbeno zaostrovala ali pa se bo morda situacija le nekoliko umirila.

Gaja Pöschl