Nedelja, 16. november 2008
Če se Slovenija lahko pohvali z zbirko sedemindvajsetih sodobnih evropskih romanov, ji Nemčija v tem pogledu evropskosti lahko nedvomno konkurira s poezijo, in sicer s pesniškimi zbirkami dvajsetih evropskih držav. Projekt »Poesie der Nachbarn - Dichter übersetzen Dichter« (Poezija sosedov - Pesniki prevajajo pesnike) vsako leto v Hiši umetnikov v Edenkobnu druži nemške pesnike s pesniki izbrane tuje države, ki s pomočjo interlinearnega prevajalca v nemški jezik pretopijo delček sodobne evropske poezije. Oče projekta, Gregor Laschen, je v Edenkobnu že leta 1988 združil odmevnejša imena danske poezije z nemškimi. Sledila je še poezija Madžarske, Španije, Islandije, Nizozemske, Bolgarije, Italije, Francije, Norveške, Irske, Estonije, Romunije, Portugalske, Finske, Grčije in Rusije. Leta 2004 pa je mesto umetniškega vodje prevzel pesnik in direktor založbe Der Wunderhorn Hans Thill, ki je zbirko dopolnil še z britansko, ukrajinsko, švicarsko in slovensko poezijo.

Lani je tako Hiša umetnikov v Edenkobnu gostila šest slovenskih pesnikov: Esada Babačića, Milana Deklevo, Barbaro Korun, Aleša Štegra, Lucijo Stupica in Vena Tauferja, njihovo poezijo pa so s pomočjo Urške P. Černe v nemščino prepesnjevali Michael Buselmeier, Steffen Jacobs, Vesna Lubina, Marion Poschmann, Raoul Schrott in Hans Thill. Projekt je zasnovan tako, da pesniki izbrane države sami izberejo približno petnajst pesmi, s katerimi se najprej spoprime interlinearni prevajalec. Kakšna je njegova vloga in kako je pesmi sploh mogoče dobesedno prevajati, je zelo slikovito opisala Urška P. Černe: »To je bil zame največji izziv. Pesem že pri branju čutiš kot pesem, kot eno, kot telo, in izziv jo je sestaviti, ali bolje: razstaviti za druge tako, da jim poveš, glejte, tu ima roke, tam ima trebuh, premika se hitro, galopira ali se smuka. Prevodi so potem dobili dolge opombe, akribijo opisov ritma, pomenskih odtenkov, pripisane metrične sheme, besedno in pesemsko figuraliko, nanizala sem kup možnih prevodnih rešitev, na koncu so bili videti kot pravkar rojeno žrebe, negotovih nog, pripeto v stajo z mnogimi pasovi pojasnil. Ob vsem tem pa so bili prevodi namenoma nedokončani, leseni. Veseliš se, da boš pesem in njen jezik po mesecih, ko si bil sam z njimi in v lepem dialogu z avtoricami in avtorji, vnaprej delil s sklepnimi prevajalci, ki jih srečaš šele čez nekaj tednov med pfalškimi vinogradi.« Enotedenske delavnice pod vodstvom Inga Wilhelma in Hansa Thilla v Edenkobnu potekajo v prijetnem, sproščenem vzdušju; kot je za Airbeletrino povedal Hans Thill, je že pri samem izboru pozoren, da izbira pesnike s čim bolj različnimi glasovi in temperamenti: »Seveda se pesem vsakogar dotakne drugače. Poleg tega pa tudi sam spodbujam pesnike k čim bolj individualnim rešitvam.«

Delavnicam sledijo dvojezični literarni večeri v različnih nemških mestih in pesniška zbirka, ki praviloma izide naslednje leto v času Leipziškega knjižnega sejma. Tako se je letos spomladi rodila zbirka slovenske lirike, ki nosi naslov Geburt eines Engels. Gedichte aus Slowenien po pesmi Rojstvo angela Barbare Korun. Posebnost antologije je, da v večini primerov slovenski pesmi sledi več nemških inačic, ki odražajo različne temperamente in sloge pesnikov. Tudi Urška P. Černe se strinja, da »so prevodi večinoma zelo drugačni od originalov, takšen je edenkobenski modus vivendi - nič tesnega, prisilnega, naj se slovenska pesem v nemški koži počuti kot riba v vodi«. Urednik antologije Hans Thill pa dodaja: »Bolj osupljivo se mi zdi, koliko podobnosti nastane kljub vsemu med nemškimi različicami.«

In kakšna je pravzaprav poezija Slovencev kot sosedov? »Pri slovenski poeziji opažam močno navezanost na tuje vplive,« pravi Hans Thill, »pa tudi urbanost, ki izžareva veliko veselje do življenja. Kar zadeva poetična stališča, so podobnosti veliko večje, kot bi si mislili. Takoj smo si bili enotni, ali je neka pesem uspela ali ne.«

Novembrska turneja po Nemčiji je bila, kot je še povedal Thill, dobro obiskana, odzivi nanjo pa, kot vedno, zelo pozitivni. Spomladi bosta sledili še bralna turneja po Avstriji in predstavitev v Ljubljani. V naslednjih dveh letih pa bosta nemški pesniški sosedi še Švedska in Hrvaška.
Tina Štrancar