Torek, 4. november 2008

Te dni, natančneje 16. oktobra je bila podpisana ustanovna listina Društva slovenskih literarnih kritikov. Podpisali so jo trije ustanovni člani; Urban Vovk, Mitja Čander in Urban Zorko. Društvo trenutno še čaka na odgovor upravne enote kamor so poslali ustanovno listino. Sredi novembra naj bi bila odločba znana, takoj za tem pa se začnejo prijave društva na razpise in uresničevanje njihove osnovne ideje. Jasna vizija Urbana Vovka in s tem tudi društva, je podeljevanje nagrade za knjigo leta, ki bi bila podeljena s strani včlanjenih, torej kredibilnih kritikov. S tem želijo opozoriti na pomembnost takšne nagrade, saj bi se z glasovanjem vsakega člana posebej izognili namigovanjem, da je bila nagrada podeljena zgolj zavoljo »dobrih odnosov« med nagrajenim avtorjem in žirijo. 

Neodvisno od medijskih hiš in demokratično, bi lahko takšna nagrada hitro postala ena izmed najpomembnejših literarnih nagrad. Podeljena nagrada bi se osvobodila tudi kakršnih koli žanrskih oznak in starosti avtorjev. V primeru literarnih hibridov bi bilo popolnoma vseeno kakšne zvrsti je knjiga, nobene vloge ne bi igrala niti starost avtorja. S samega začetka bi bila nagrada simbolična, sčasoma pa bi bila s pridobljenimi sredstvi okrepljena tudi denarno.

Podeljevanje takšne nagrade bi bilo možno po pridobitvi večjega števila članov, zaenkrat bodo poleg ustanovnih članov v društvo povabljeni že uveljavljeni kritiki. Ostali, ki bi se želeli vključiti v novo nastalo društvo, pa bi bili izvoljeni vanj glede na določene standarde in kakovost dosedanjega dela. V času, ko bo društvo štelo dovolj članov, je planiran prvi večji zbor na katerem se bo določilo vloge posameznikov in prioritete društva.

Do zdaj znana prioriteta DSLK-ja je med drugim tudi dvig ravni komunikacije med kritiki in avtorji ter bralci. O branju kritik in še pogosteje ob branju odzivov, večkrat naletimo na neargumentirano blatenje, ki pravzaprav izniči delo recenzenta. V škodo dobrih literarnih kritikov je njihova dejavnost postavljena ob stran, kar pa ne pripomore k višji ravni bralske kulture in literarnega dogajanja nasploh. Po mnenju Urbana Vovka vse večkrat odziv na kritiko podleže načelu najmanjšega skupnega imenovalca in se ne trudi za izboljšanje povratne komunikaciji na koleraciji avtor- kritik. Društvo bi se tako trudilo za skupen interes med ustvarjalci literature, s tem pa bi tudi kritiško delo samo pridobilo na pomenu.

Kvantitativno gledano je literarna kritika res precej v ozadju; število pesniških festivalov in festivalov  posvečenih prozi je precej večje proti edinemu kritiškemu festivalu Pranger. In še ta festival je posvečen ne le izključno kritiki, temveč tudi ta najde prostor za pesnike in prevajalce. Če se podamo naprej v produkcijo literarne kritike, spoznamo, da že dolgo med policami s sveže izdanimi knjigami ni pripadlo mesto kritiški knjigi. Še pomembnejša pa je prihodnost mladih kritikov, na katero Vovk opozarja; njihovo delo vsaj površinsko gledano ni enakovredno ovrednoteno kot delo mladih pesnikov in prozaistov, ki bi si želeli objave ali izdaje svojih del. Društvo v prihodnosti sicer nima založniških namenov, razmišljali pa so v smeri okroglih miz in javnih tribun na katerih bi kritiška sreja razpravljala o perečih temah ter o sodobnih literarnih tokovih s pozicije literarne kritike.

Cilji in želje prvega društva slovenskih literarnih kritikov so torej določeni, s postavitvijo tega lahko računamo na obogateno literarno komunikacijo in dogajanje, predvsem pa pridobivanje na pomenu same literarne kritike, ki naj ne bi bila zgolj »bresramno poveličevanje«, kot je Vovk zapisal v Prologu za ustanovitev društva slovenskih literarnih kritikov , temveč dejavnost, ki dopolnjuje svet literature in si z njo širi obzorja. Včasih se prevečkrat pozablja, da je konstruktivna kritika boljša od prazne hvale, ki ne obljublja boljše (literarne) letine.

Maša Pfeifer