Sreda, 22. oktober 2008
Revščina, prostitucija, otroška delovna sila, rasna, verska in še kakšna diskriminacija, nepismenost - to niso zgolj neoprijemljivi pojmi, temveč konkretni in pereči družbeni problemi, s katerimi se soočajo številne dežele sveta. Čeprav se nemalokrat zgodi, da se take težave pometa pod preprogo, je pogosto prav umetnost tista, ki nanje opozarja in jih razkriva.  Prav take teme pa je v svoj literarni prvenec skupaj s humorjem pomešal indijski novinar Aravind Adiga, ki je za roman The White Tiger (Beli tiger) pred kratkim prejel eminentno Man Booker Prize in tako postal četrti indijski pisatelj s to nagrado ter tretji avtor, ki se je proslavil s prvencem.

Adiga se je rodil v družini srednjega razreda leta 1974 v indijskem mestu Chennaiu. Do petnajstega leta starosti je odraščal in se šolal v Indiji, zatem se je družina preselila v avstralski Sydney. Tu je dokončal srednjo šolo, nato pa odšel v Združene države, kjer je na njujorški univerzi Columbia študiral angleško literaturo. Svojo poklicno pot je začel kot novinar pripravnik pri The Financial Times, kasneje pa je pisal za različne finančne in gospodarske časnike. Leta 2003 se je vrnil v Indijo kot dopisnik revije TIME za področje Južne Azije, po treh letih pa se je odločil za neodvisno novinarsko pot. V tem obdobju je nastal tudi njegov romaneskni prvenec. Kot pove v intervjuju ob prejemu nagrade, mu je prav delo novinarja omogočilo, da je spoznal različne kraje in ljudi ter videl revščino in bogastvo azijskih dežel, tako da je posledično lahko s kar največjo mero avtentičnosti pisal o obojem. Čeprav je Indijec, se je lahko hkrati od Indije zaradi svojega bivanja v Avstraliji in Združenih državah Amerike distanciral. »Bil sem outsider in insider hkrati,« pravi avtor.

Protagonist nagrajenega romana je Balram Halwai, ki ga kot dečka družina izpiše iz podeželske šole in ga pošlje na delo v prodajalno čajev.  Balram sanjari o begu iz okolja, v katerem živi, kjer je revščina del vsakdanjika in to, da morajo otroci delati kot odrasli ljudje, nič pretresljivega. Hierarhijo med ljudmi narekujejo kaste, ki gnezdijo v tisočletni tradiciji in le še povečujejo diskrepanco med revnimi in bogatimi. Prav temu pa se na svoj način upre Balram, ubije svojega delodajalca in odide v New Delhi, da bi začel znova samostojno pot in tako spozna še drugo plat Indije: bogastvo, razkošje in razvrat.

Kritiki so Adigovo delo označili za »perfekten roman, ki mu težko najdemo kakšno pomanjkljivost«. Gre za odmik od tradicionalne indijske literature, ki je praviloma zaznamovana s kolonializmom, polna živih barv, eksotičnih okusov in zvokov. Adiga se pogumno loti bolj mračnih indijskih vsakdanjosti in o njih piše na način, kot bi opisoval najčudovitejša čudesa, saj želi, kot pravi sam,  tudi to podobo Indije prenesti v literarni svet, »pisati ne le o tistih, ki imajo vse, temveč tudi o tistih, ki nimajo nič«.
Katja Nared