Pred kratkim umrli palestinski pesnik Mahmud Darviš, pripadnik in predstavnik arabskega dela Izraela, je za seboj zapustil bogat opus del, v katerih opeva osebno izkušnjo življenja v izgnanstvu ter opisuje izraelsko okupacijo in boj Palestincev za neodvisnost. Njegovo delo, ki obsega več kot trideset pesniških zbirk in osem proznih del, za katere je prejel številne mednarodne literarne nagrade, je bilo prevedeno v več kot dvajset jezikov. Postal je eden najbolj priznanih pesnikov arabskega sveta in kulturna ikona palestinskega naroda.

Rodil se je v muslimanski družini v vasi Al-Birweh, na ozemlju današnje zahodne Galileje. Leta 1948, v času izraelsko-arabske vojne, se je z družino umaknil v Libanon, po vrnitvi pa našel rojstno vas opustošeno in na novo naseljeno. Odraščanje z občutkom drugorazrednega državljana je determiniralo njegovo življenje in delo. Pesmi iz prvih zbirk Asafir bila ajniha (Ptice brez kril, 1960),  Awraq Al-Zaytun (Oljčni listi, 1964), Ashiq min filastin  (Ljubimec iz Palestine, 1966) in Akhir al-layl  (Konec noči, 1967) so večinoma neposredne in populistične, napisane v odporniškem duhu proti Izraelski nadvladi, zato se je Mahmuda Darviša prijelo ime ''Pesnik odpora''. Najbolj znana iz teh zbirk je protestna pesem Osebna izkaznica, s katero si je pesnik prvič pridobil pozornost širše javnosti. V njej opozarja na enakopravnost palestinskega delovnega razreda, kritizira izraelsko avtoriteto in palestinsko vodstvo. V tem času je bil avtor tudi član Izraelske komunistične partije Rakah, za katero je urejal arabski izvod partijskega časopisa.

Zaradi svojih pesmi in večkratnega nedovoljenega odhoda iz Haife, kjer je živel, je bil večkrat zaprt in leta 1971 na veliko žalost in razočaranje Palestincev odšel iz Izraela. Eno leto je študiral na Moskovski univerzi, od koder se je preselil v Kairo in nato v Bejrut. Leta 1973, po tem, ko se je pridružil Palestinski liberalni organizaciji (PLO), je dobil prepoved vstopa v Izrael. V Bejrutu je v času Libanonske vojne izdal zbirki političnih pesmi v podporo Libanoncem - Qasidat Bayrut (Oda Bejrutu, 1982), ter Madih al-zill al-'ali (Slavospev za veliko senco, 1983). Nato se je ponovno selil, najprej v Tunis in nato v Pariz, kjer je napisal pesnitev v prozi Dhakirah li-al-nisyan (Spomin na pozabo, 1995), v kateri je obeležil spomin na izraelsko bombardiranje Bejruta leta 1982. V tem času je postal tudi glavni urednik vplivne palestinske literarne revije Al-Karmel.

Znan stavek palestinskega zakonodajalca Hanana Ashrawija, da je Mahmud Darviš ''iz pesnika odpora postal pesnik vesti'', priča o razvoju njegove poezije iz ''odporniških pesmi'', v katerih je bilo čutiti jezo in ostrino, v mehkejše in bolj odprte pesmi, s prisotnostjo optimizma in ironije: ''Mislil sem, da lahko poezija spremeni vse, da lahko spremeni zgodovino in da lahko humanizira, in mislim, da je ta iluzija zelo pomembna za pesnike, da jih spodbuja k delovanju in veri, ampak zdaj mislim, da poezija spremeni samo pesnika.''

Napisal je tudi nekaj kratkih zgodb. Njegovo delo je z odhodom iz Palestine postalo manj eksplicitno politično oz. ideološko in bolj univerzalno. Začel je pisati pesmi, v katerih se je osredotočal na širši kontekst, človečnost, opazovanje in zavest, ter manj na Palestino, čeprav je vedno spremljal in opozarjal na situacijo na Bližnjem Vzhodu. Po osamosvojitvi Gaze od Zahodnega brega je izrazil žalost zaradi sekularizacije Palestincev. Po prvem srčnem napadu, leta 1984, pa se v njegovih pesmih vse bolj pogosto pojavlja tudi tema smrti in minljivosti. Leta 1988 je napisal palestinsko deklaracijo za neodvisnost, ki se ni realizirala, ter pesnitev Passers between the passing words (Mimoidoči med mimobežnimi besedami, 1988) zaradi katere so Darviša obtožili sovraštva do Judov. Velikokrat je Darviš ostal pri (ideološko in versko obremenjenih) bralcih napačno razumljen, in čeprav je opisoval konflikt med Palestinci in Izraelci, ljudi ni sodil po narodnosti, pač pa po njihovi humanosti. V devetdesetih letih je dobil dovoljenje za stalno prebivanje v samoupravnih palestinskih delih Zahodnega brega, zato je zadnja leta življenja preživel v Ramali in Amanu. Leta 2000 je izraelsko ministrstvo za šolstvo predlagalo uvrstitev njegovih pesmi v kurikulum, a je bil predlog takrat zavrnjen, čeprav se debata po Darviševi smrti ponovno odpira.

Mahmud Darviš je ostal aktiven pisec ter vztrajen borec za pravice in mir vse do svoje smrti. Politično situacijo je vedno komentiral s pesniške distance. Zanj pravijo, da se je rad zadrževal 'v senci' in da je bil umirjen in direkten sogovornik, ki je poudarjal vztrajnost in človekoljubje. S svojim delovanjem je soustvaril palestinsko politično, kulturno in nacionalno identiteto. Z njegovo smrtjo je palestinski prostor izgubil veliko osebnost, ostalo pa je njegovo delo, ki je eden izmed temeljnih stebrov 'palestinske države'.
Jasna Zavodnik