Nedelja, 17. avgust 2008
Pred nekaj dnevi naj bi prišlo do izdaje prvenca The Jewel of Medina (Dragulj iz Medine) ameriške novinarke Sherry Jones. Gre za literarno pripoved o zgodovini islama in o ljubezni med prerokom Mohamedom ter eno njegovih žena, Aišo.

Založba Random House, ki bi morala knjigo izdati, si je v zadnjem hipu premislila. Odločitev, ki se na prvi pogled zdi pretirana, je lažje razumeti v luči preteklih dogodkov. Zaradi Mohamedovih karikatur, objavljenih v danskem časopisu pred nekaj leti, je v izgredih umrlo več kot 50  ljudi, umorjen je bil nizozemski režiser Theo van Gogh, ki je posnel film o položaju žensk v muslimanskih državah, Comedy Channel pa je umaknil epizodo South Parka, v kateri se je pojavil Mohamed.

Pisatelja Salmana Rushdieja, avtorja znamenitih Satanskih stihov in dobitnika bookerjeve nagrade, so lani imenovali za viteza britanskega kraljestva, kar je spet sprožilo demonstracije, saj njegov roman (od leta 2005 ga imamo tudi v slovenščini) po dveh desetletjih še vedno buri duhove. Gre za izjemno, v magičnem realizmu zasnovano delo, ki relativizira belo-črno razlikovanje med dobrim in slabim, žal pa je po mnenju mnogih muslimanov širom po svetu žaljivo do njihove religije. Zato je iranski ajatola Homeini razpisal fatvo na Rushdiejevo glavo, ki je še ni preklical. Pred nekaj leti pa se je od njegove sodbe oddaljila iranska vlada, tako da se Rushdie počasi vrača v javno življenje.

Jonesova je vrsto let preučevala arabsko zgodovino, in čeprav sama ni nikoli potovala na Bližnji vzhod, je prepričana, da je Mohameda in Aišo družila globoka ljubezen, saj je slednja v več virih omenjana kot njegova najljubša žena. Roman se začne, ko komaj šestletna Aiša postane zaročenka preroka Mohameda, sklene pa se z njegovo smrtjo.

Kaj natančno naj bi v tem romanu razjezilo muslimane, ni znano - strahovi založniške hiše so povezani s spominom na njihove dosedanje reakcije na podobna dela. Tudi »našega« Alamuta, ki je preveden v številne tuje jezike in se je v mnogih uvrstil tudi na seznam najboljše prodajanih knjig, so nekateri kritiki označili za »terorističnega«. Poraja se vprašanje, ali je sploh mogoče napraviti resničen umetniški (ali zgodovinski) odtis te civilizacije skozi zahodnjaško percepcijo in morda ponuja svojevrsten odgovor nanj tudi molk ameriške literarne založbe Random House.

Jonesova se z njimi sicer ne strinja, saj meni, da je o islamu pisala z vso spoštljivostjo, in že išče drugega založnika. Dokončala je že nadaljevanje prvega romana; v drugem popisuje Aišino življenje po Mohamedovi smrti.
--
Kaja Pinter