Sreda, 6. avgust 2008
Preminil je ruski avtor, ki so ga po besedah ruskega premiera Vladimirja Putina milijoni Rusov povezovali z usodo lastnega naroda. Odlikovani poveljnik iz druge svetovne vojne, taboriščnik v gulagu, Nobelov nagrajenec in novi ruski heroj po padcu sovjetskega režima, Aleksander Solženicin, je umrl v 89. letu starosti za posledicami možganske kapi.

Med njegova najznamenitejša dela sodijo En dan Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust štirinajstega (1971), Otočje Gulag (1974-1975) in serija Красное колесо (Rdeče kolo, 1983). Avtor, ki mu je bila leta 1970 podeljena Nobelova nagrada, je štiri leta kasneje, ko jo je dejansko sprejel, povedal: „Ves čas do leta 1961 nisem bil le prepričan, da ne bom nikoli ugledal ene same vrstice tistega, kar sem napisal, natisnjene na papirju, temveč si svojega pisanja skoraj nisem upal pokazati bližnjim znancem, ker sem se bal, da se bo o tem razvedelo."

Aleksander Solženicin se je rodil leta 1918, kar sovpada z začetkom ruske revolucije. Solženicinova družina je v porevolucionarni kolektivizaciji proizvodnih sredstev izgubila družinsko posest, tragiko avtorjevega otroštva pa je še dodatno poglobila očetova smrt. Čeprav je pisateljeva mati komaj preživljala pet otrok, je v bodočem Nobelovem nagrajencu vzbudila in krepila željo po znanju. Solženicin je v svojih študentskih letih ob študiju matematike kot dopisni študent študiral še na moskovskem inštitutu za filozofijo, literaturo in zgodovino.

Nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne se je avtor znašel na sodišču. Za pogum dvakrat odlikovani oficir sovjetskega topništva je v pismu nekemu znancu imenoval Stalina "tisti z zalizci", s čimer si je prislužil obsodbo zaradi protipropagande in osem let delovnega taborišča v Kazahstanu. Vendar pa so prav obupne življenjske razmere v taborišču in razočaranje nad režimom izoblikovale enega velikanov sodobne ruske literature.

Solženicinovi prvi literarni zapisi o trpljenju v gulagu so nastali na skrivaj. Ko je bil star 42 let, si je upal pokazati rokopis dela En dan Ivana Denisoviča (1962) nekemu uredniku. Delo je leta 1962 izšlo s posebnim dovoljenjem Nikite Hruščova in je hkrati tudi ostalo edino Solženicinovo delo v celoti objavljeno pod sovjetskim režimom. Svetovni sloves pa je avtor dosegel s trilogijo o sovjetskih delovnih taboriščih z naslovom Otočje Gulag (1973-1976), ki jo je zasnoval na podlagi lastnih izkušenj, izpovedi internirancev in raziskovanja zgodovine sovjetskega kazenskega sistema. Ko je KGB zaplenil rokopis prvega dela Otočja, so Solženicinu odvzeli državljanstvo in ga deportirali v Zahodno Nemčijo. Tam je našel zavetje v hiši Heinricha Bölla, sledila je selitev v Švico, potovanje v Čile, univerza Stanford pa ga je povabila v Združene države. V ameriškem mestu Vermont je bival in snoval serijo Красное колесо (Rdeče kolo, 1983), dokler mu Gorbačov leta 1990 ni vrnil ruskega državljanstva. V letu 1994 je sledil Solženicinov zmagoslavni povratek v Rusijo. Lansko leto je pisatelj iz rok Vladimirja Putina prejel državno nagrado v znesku 144.000 EUR, ki jo je zaradi avtorjevega šibkega zdravja prevzela njegova žena.

V svojih poslednjih politično obarvanih esejih je Solženicin kritiziral ruske oligarhe in njihove ekscese ter se zavzemal za zmeren patriotizem in ohranjanje ruske ortodoksne cerkve. Nekaj časa je imel celo lastno televizijsko oddajo, v kateri je izražal svoje nazore, vendar pa so jo ukinili zaradi nizke gledanosti.

Pisatelj, ki je svojo pisateljsko kariero osnoval na aktivizmu in kritiki obstoječega družbenega reda, je tudi na jesen svojega življenja v medijih poskušal sooblikovati sodobno rusko stvarnost. Neumornega glasnika ruske vesti bodo pokopali na pokopališču ruskega ortodoksnega samostana Donskoj v Moskvi.
Andreja Stajnko

Povezava:
- eden zadnjih Solženicinovih intervjujev za Spiegel