Četrtek, 17. julij 2008

I.

Letos mineva že 18 let odkar je pisatelj Vlado Žabot prvič predstavil javnosti idejo o literarni nagradi, ki bi »potrjevala roman kot zvrst« in bila vsako leto podeljena najboljšemu predstavniku tega žanra v slovenskem jeziku za preteklo leto. V 80. letih je roman zašel v »ontološko in eksistencialno krizo«, Žabotova pobuda pa naj bi ga ne samo prebudila, temveč tudi poživila. Na to namiguje simbolika izbranega božanstva Kresnika (imenovanega tudi »Sončni fant« ali »Svečar«): na kresni dan sonce doseže vrhunec moči, zato naj ga v prihodnost, ko se bodo dnevi krajšali, pospremijo prižgani kresovi in mu tako najdaljši dan še podaljšajo.

Ogenj je simbol večnega prerojevanja – v njem izgoreva Feniks, ki se nato rodi iz pepela, očiščen, pomlajen in znova na začetku svoje poti. Toda pomen ognja s tem še zdaleč ni izčrpan: ogenj je edini izmed štirih elementov, ki ga ustvarja (predvsem, vendar ne samo) človek in se s tem improviziranim (in ne ravno »dobesednim«) creatio ex nihilo približa bogovom. Če iz zapisanega potegnemo pesniško vzporednico, lahko rečemo, da je tudi pisatelj stvaritelj novega, demiurg besednih svetov in »papirnih labirintov«. Primerjava se zdi napihnjena, vendar ne tako zgrešena: leta 1990 je Žabot nagrado Kresnik opredelil kot »sestavni del širše turistične propagande in kulturne akcije, ki vsebinsko s svojim sklopom prireditev temelji na medsebojni povezanosti slovenske umetniške ustvarjalnosti, ljudskih izročil ter staroslovanskih običajev in obredja«. Roman, ki »edini lahko združi vse žanre« (Bahtin), se tukaj na simbolni ravni povezuje še z obredno mistifikacijo avtorja kot nosilca »božanskega navdiha« (divinus furor). 

Od eklektične »kulturne akcije« o kateri je sanjal Žabot, je ostala samo še forma: nagrajenca ovenčajo s poljskim cvetjem, nato pa mora kot prvi prižgati slavnostni kres. Simbolni pomen dejanja je poniknil v ozadje, ostala pa je pragmatična/»propagandna« plat večera: izbira nagrajenega romana in reklama za nagrajenca. Nagrade so nenazadnje najboljši (ne pa vedno tudi najzanesljivejši) smerokaz za vse, ki se v poplavi knjig preprosto ne znajdejo več, saj jim je kompas ob letnem – kaj letnem, mesečnem! – prilivu raznih recikliranih novitet že davno odpovedal. »Danes, ko na Slovenskem vsako drugo uro izide nova knjiga, so takšne prireditve kot je Kresnik, ki opozarjajo na izstopajoča dela, postale nepogrešljive,« meni Urban Vovk, literarni kritik in član letošnje žirije. »Izstopajoče delo« pa je neločljivo povezano z njegovim avtorjem: Kresnik je v tem smislu promocija domačih avtorjev, tako tistih že uveljavljenih (kjer je nagrada nekakšna potrditev njihovemu delu) kot tudi novincev (Kresniku v čast je treba zapisati, da gre za nagrado, ki se niti ne boji niti ne otepa prvencev – v tem smislu letošnji Kardoš ni osamljen primer).

Poleg prestiža, ki ga prinaša takšna nagrada, pa se poveča tudi zanimanje slovenskih bralcev za izbrane pisatelje. V članku Tanje Jaklič in Valentine Plahuta Simčič, ki je izšel leta 2006 v Delu (Nagrada, ki ji bralci najbolj zaupajo!), sta avtorici ugotavljali, da se število izposoj nominirancev za Kresnika v knjižnicah poveča, predvsem za tistih 5 finalistov, ki s knjižnih polic izginejo kmalu po razglasitvi in se nanje vrnejo šele enkrat septembra. Pa ne le to – bistveno se poveča tudi prodaja, kar pa še zdaleč ni sodoben fenomen: že tri leta po ustanovitvi (1993) je Bogi Pretnar v članku naslovljenem Slovenska literarna nagrada Kresnik zapisal, da se »blagodejne posledice minulih Kresnikov že kažejo: Prešernova družba, ki je izdala roman Namesto koga roža cveti [pisatelja Ferija Lainščka, op.p.], je prodala za polovico več izvodov, kot bi jih sicer. Do podobnega zaključka je prišel tudi Vovk: »Po mojem mnenju sodi Kresnik med resnično najpomembnejše slovenske literarne nagrade. Če izhajam iz svojih založniških izkušenj in merim po faktorju vplivnosti na prodajo in medijsko odzivnost pa je Kresnik na tej skali prav najviše, celo pred najvišjo nacionalno [tj. Prešernovo, op.p.] nagrado.«

Kresnik se s finančnega vidika kot kaže vsekakor izplača. Vsaj za avtorja, ki se lahko vsaj za nekaj časa izogne finančnemu pogromu. Toda kaj se zgodi z nagrajenim romanom, ko nagrada ni več aktualna?

II.

Od leta 1990 se je Kresnik dodobra zasidral v (pod)zavest slovenskih rednih bralcev in priložnostnih porabnikov leposlovja – še več: vsakoletna podelitev je postala pravi kulturni dogodek, ki se začne vsako leto konec marca, ko se žirija prvič sestane, in raja vse do razglasitve zmagovalca. Sklad Kresnika že od začetka finančno podpira časopisna hiša Delo, ki skrbi tudi za ohranjanje medijske pozornosti in redno objavlja članke, prispevke, listo »top 10«, nato »top 5«, intervjuje in predstavitve nominirancev ter poročilo o zaključnem dogodku skupaj s podatki o zmagovalcu.

Pri tem pa je potrebno opozoriti na pomembno podrobnost, ki je tako očitna, da jo je brez težav mogoče vsakič znova prezreti: žirija ne izbira pisateljskega imena (v preteklih letih – tako kot tudi letos – se je to večkrat potrdilo), temveč njegovo delo. Izbrani roman pa je vedno najboljši samo glede na bero preteklega leta, ne pa tudi univerzalno najboljši. Če primerjamo nagrajence med seboj, kmalu postane jasno, da še zdaleč niso vsi na enakem nivoju; toda Kresnik se podeli vsako leto znova, zato je izbira časovno pogojena ter (žal!) odvisna tudi od čistih »tržnih papirnih produktov«, ki tudi pri nas vedno bolj agresivno naskakujejo nič hudega sluteče knjigožere. Položaj je lucidno povzela letošnja predsednica žirije in predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani Vanesa Matajc v junijski številki letošnjega Dela: »Očitno je slovenska literatura začela zares zelo odločno udejanjati izgubo svojega prestižnega statusa v nacionalnotvorni kulturi: deloma zares verjame v svojo golo tržno vrednost. Specializirane založbe tiskajo določene zvrsti, ki zanimajo določeno skupino bralcev, založba pa si tako gradi svojo identiteto in pozitivno ekonomsko bilanco. Pri tem je očitno uspešna vsaj ena – število naslovov, pod katerimi izdaja ljubezenske romane, se je v letu dni najmanj podvojilo.« Podvojilo (in potrojilo in početverilo) pa se je tudi letošnje število knjig, ki so jih morali člani žirije presojati: če je leta 1993 Pretnar pisal o izbiri najboljšega med 32 (1991) in 20 (1992) romani, se je letošnja žirija soočila s kupom, ki je štel več kot 110 naslovov! Res je, da so se med njimi znašli tudi »mladinski romani« (»Ti sicer niso v domeni Kresnika,« je v intervjuju povedala Vanesa Matajc, »že kar nekaj žirij pa se je soočilo z dejstvom, da je gornja "starostna" meja mladinskih romanov res nedoločljiva.«), toda številka je kljub temu visoka in v nekakšnem »proporcialnem nelagodju« do bralnih zmožnosti slovenskega trga. »Romana danes ni lažje napisati, je pa osebno izkušnjo verjetno lažje natisniti v knjigo,« še dodaja Matajčeva.

V omenjenem Delovem intervjuju s predsednico žirije je Igor Bratož zastavil tudi zanimivo vprašanje, povzeto v naslovu pričujočega pregleda: »Kako dobre romane pravzaprav beremo?« Vprašanje je bolj kot ne obviselo v zraku, morda zaradi svoje splošnosti, ampak poskusimo ga zastaviti drugače: Ali so romani, ki se v slovensko literarno zgodovino zapisujejo kot Kresnikovi nagrajenci, bodoča kanonska besedila ali zgolj odraz trenutnih bralnih smernic? Če še zadnjič citiramo Vaneso Matajc: »Kresnikova žirija ima – seveda po moji izkušnji – za kriterij literarno kvaliteto celotnega besedila (ne le impresivnih odlomkov ali poglavij, ampak besedilno celoto). Ali nagrajeni roman dolgoročno ostane v kanonu, pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti s posploševanjem. Najpogosteje da. Ne pa absolutno – ali v vsakem zgodovinskem trenutku – »da«. /…/ [V]sak kanon [je] dinamičen – historično spremenljiv, nenehno revizionističen – in včasih poudarja tudi kvalitete, ki so tematske, idejne, itn.; ne poudarja nujno in izključno literarne koherence besedil. Nenazadnje pri ustvarjanju kanona sodelujejo različne bralske skupine z različnimi preferencami. Zato vsako branje, ki sledi literarnosti besedil, kanon vedno znova spontano postavlja pod vprašaj, čeprav ga bralka/bralec načelno morda celo sprejema!«

Kresnik je torej nagrada, ki želi predvsem ohranjati tradicijo kakovostne romaneskne forme. Ali bodo vsakoletni izbranci upešno kljubovali skritim mehanizmom literarne zgodovine, pa bomo izvedeli šele čez nekaj let, ko bo kdo pripravil tematski zbornik ob 50. obletnici podelitve prvega Kresnika.

 
Ana Geršak

-- 

Seznam kresnikovih nagrajencev:
 

1991                 Lojze Kovačič                Kristalni čas
1992                 Feri Lainšček                Namesto koga roža cveti
1993                 Miloš Mikeln                 Veliki voz
1994                 Andrej Hieng                Čudežni Feliks
1995                 Tone Perčič                  Izganjalec hudiča
1996                 Berta Bojetu                 Ptičja hiša
1997                 Vlado Žabot                 Volčje noči
1998                 Zvone Hočevar             Šolen z brega
1999                 Drago Jančar                Zvenenje v glavi
2000                 Andrej Skubic               Grenki med
2001                 Drago Jančar                Katarina, pav in jezuit
2002                 Katarina Marinčič          Prikrita harmonija
2003                 Rudi Šeligo                  Izgubljeni sveženj
2004                 Lojze Kovačič               Otroške stvari
2005                 Alojz Rebula                Nokturno za Primorsko
2006                 Milan Dekleva              Zmagoslavje podgan
2007                 Feri Lainšček               Muriša
2008                 Štefan Kardoš              Rizling polka