Prelomnico v dojemanju stripa pomeni predvsem Maus, avtobiografski strip ameriškega striparja Arta Spiegelmana. Gre za zgodbo njegovih staršev, ki sta bila kot Juda med drugo svetovno vojno preganjana in zaprta v koncentracijsko taborišče. Spiegelman se opre na razmerje plenilca in plena: Judje so narisani kot miške, Nemci kot mačke. Prvi del (Krvava zgodovina mojega očeta) je v knjižni obliki izšel leta 1986, drugi z letnico 1991 (In tu so se začele moje težave), leto kasneje pa je avtor zanju prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado, ki je bila takrat prvič podeljena deveti umetnosti. Torej, zakaj je Maus prelomno delo? V veliki meri zaradi izbrane tematike, seveda pa tudi primerne obravnave, saj gre za izredno mnogoplastno delo. V osnovi je Maus zgodba o avtorjevem očetu, prikaz intimne zgodovine soočenja s holokavstom, po drugi strani pa gre za poglobljen pogled na drugo generacijo preživelih, na problematičen odnos med očetom in sinom. Arta močno obremenjuje tudi spomin na mater, ki je po vojni naredila samomor, s čimer se odpira tudi vprašanje krivde preživelih, ki so ostali živi le po golem naključju. Spet z druge perspektive gre za knjigo o pisanju knjige. Ob vsem tem pa delo ne izgubi humorja in človečnosti, spremlja pa ga tudi pridih kontroverznosti. Nekatere kritike so izpostavile problematičnost predstavljanja ras in narodnosti z različnimi živalskimi vrstami, predvsem, ker te že same v sebi vsebujejo vrednostno konotacijo (npr. Poljaki kot prašiči). Kljub temu je izbira živali utemeljena že s citatom Adolfa Hitlerja, navedenem na samem začetku: »Ni dvoma, da so Judje rasa, vendar ne človeška.« Drugo vprašanje je primernost medija: zakaj podati zgodbo o holokavstu v stripu? Ali temu avtomatično sledi trivializacija snovi? Ravno tu Spiegelmanu uspe preboj: kljub poenostavljenosti tako zgodbe kot slike se iz taistih razlogov delo bralca dotakne bolj kot gora (pre)obsežne in (pre)komplicirane literature in je privlačno tudi za ljudi, ki se običajno ne bi odločili za branje o holokavstu – in ljudi, ki običajno ne berejo stripov.

Z Mausom je Spiegelman tako tematiko kot strip približal širši javnosti, hkrati pa na široko odprl vrata tudi drugim striparjem. Eden takih je Joe Sacco, ki je na podlagi večkratnih obiskov obleganega mesta v bosanski vojni napisal in narisal strip Varovano območje Goražde (Vojna v vzhodni Bosni 1992-95). Sacco je bolj žurnalističen kot Spiegelman, manj romanesken, mestoma – na primer v črno uokvirjenih flashbackih, kjer so predstavljeni osnovni politični zapleti in vpletenost tujih sil – izključno informativen. Sacco predstavi zgodbe številnih ljudi, brez da bi jih idealiziral: ne obotavlja se s kritiko t. i. »trapastih punc«, ki sredi vojne sanjajo o originalnih Levi's kavbojkah, po drugi strani pa je izredno kritičen tudi do ZDA, Evrope in Združenih narodov, njihovih poskusov pomiritve, ki so že od začetka obsojeni na propad, in njihovega izogibanja odgovornosti. Tako kot Spiegelman je Sacco tudi sam pogosto prisoten na risbah, vendar z večjo distanco; njegove oči so vedno zakrite za belino njegovih očal. Zgodba, ki jo pripoveduje, ni njegova zgodba, ampak zgodba o obkoljenem mestu, kjer so ljudje v zadušljivi atmosferi lahko le čakali – na smrt ali rešitev.

Nič novega ni, da vsako poletje v kino prihajajo blockbusterji o naslovnih junakih Marvela in DC Comics. V lanskem letu je veliko uspeha požela nekoliko drugačna priredba stripa v film, in sicer je francoski animirani film Persepolis v Cannesu požel nagrado žirije in si prislužil nominacijo za oskarja. 'Risanka za odrasle' je (tudi slogovno) osnovana na avtobiografskem stripu Marjane Satrapi, v Iranu rojene in v Franciji živeče avtorice, ki je skupaj z Vincentom Paronnaudom film tudi režirala. Tako kot Maus in Goražde je tudi Persepolis zgodba o osebnem doživljanju vojne. Osemletna Marjane in njena družina konec sedemdesetih let, ob padcu šahovega režima in ustanovitvi nove islamske republike, doživlja vedno večje stopnjevanje represije. Marjane postaja vse bolj uporniška, zato jo starši pošljejo v Avstrijo, kjer kot najstnica okusi povsem drugačno svobodo, sooči pa se tudi z vprašanjem vrnitve v domovino. Pri nas sta letos v eni knjigi izšla prva dva od štirih delov stripa v prevodu Perzepolis: zgodba o otroštvu, ki sta ga v sodelovanju izdala Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta in Društvo za širjenje filmske kulture Kino!; nadaljevanje naj bi sledilo decembra.

Do sedaj smo se ukvarjali z vprašanjem kako strip postane polnovredna literatura. Kako pa literatura postane strip? V sodelovanju Stripburgerja in LUD Literature je leta 2005 izšla posebna številka Literature (163/164), posvečena izključno literaturi in stripu, torej stripom, ki so nastali na podlagi literarnih predlog. Iz sodelovanja se je rodila zamisel o zbirki Littera Picta, posvečeni prav takšnim podvigom. Kot prvi je bil izdan prevod stripovske predelave Paul Austerjevega  istoimenskega romana Stekleno mesto, ki sta ga v stripovski format prenesla David Mazzucchelli in Paul Karasik.

Zanimivo vprašanje odpira podnaslov Steklenega mesta, 'roman v stripu', ki se pojavi tudi kot oznaka prevoda ljubezenskega stripa Odeje Craiga Thompsona. V rabi je namreč tudi naziv 'grafični roman' kot dobeseden prevod angleškega izraza 'graphic novel'. Pomenljivo je predvsem, da je v obeh primerih strip označen kot literarna zvrst. Glavni zadržek spreminjanja romana v strip najbrž izhaja (v večini primerov) iz nezadovoljivih filmskih priredb literarnih predlog in predsodka, da so stripi za ljudi, ki se jim ne da brati romanov. Gre v stripu 21. stoletja za poneumljanje in trivializacijo literature? Nikakor ne. (Do podobnega prehoda v 'pravo' umetnost prihaja tudi pri grafitih in street artu, ki se vedno pogosteje pojavljata v galerijah in muzejih moderne umetnosti. Z razvojem te subkulture se ukvarja zadnja številka Časopisa za kritiko znanosti (št. 231/232) pod naslovom Veselo na belo). Vizualna naravnanost stripov vabi k branju, je odprta širšemu občinstvu, se lahko približa tudi bralcem, ki drugače ne bi vzeli v roke knjige o holokavstu ali o vojni v Bosni, njegova preprostost lahko bralcu približa tematiko na bolj neposreden in enostaven način, vizualni element pa zapolni vrzeli ob reducirani količini besedila, ki ga narekuje oblika sama. Stripar lahko dosega različne učinke z variiranjem količine slike in besedila, eksperimentira z različnimi postavitvami risb in bralca nagovarja jezikovno ali izključno vizualno. V prihodnosti lahko z gotovostjo pričakujemo več 'priredb' literarnega kanona in izvirnih stripov, ki s spajanjem likovne in jezikovne umetnosti dosegajo visoko estetsko raven in so zanimivi za širšo publiko, tudi za intelektualce – konec koncev Mausa na knjižnem ovitku hvali sam Umberto Eco.

Tina Brilej

Stekleno mesto, stripovski roman (Knjiga mene briga, 29. november 2007)