Dragi in spoštovani Taras,

dolgo, dolgo sem te iskal in te naposled le za kratek čas srečal.

Ko smo se peljali proti Krasu, kjer si več kot trideset let krotil notranji nemir, si govoril o prijateljstvih, ki jih mladi nismo poznali, le kako naj bi jih. Govoril si o Danetu Zajcu, govoril si o Gregorju Strniši, Petru Božiču, Ivanu Mraku, Primožu Kozaku, govoril si o Josipu Vidmarju in Edvardu Kardelju. In seveda še o kom. Filigransko si premišljal o poeziji, prozi, dramatiki in esejih, ki jih moraš še napisati. V svoji včasih nalašč ambivalentni sintaksi si vročično zatrjeval, da je pravi pesnik vedno »usekan«. Mislil si nenavadno hitro in še hitreje in natančneje pošiljal v uho sporočila, ki so bila vedno slišana prvič. Govoril si unikatno, kakor si tudi živel. Tvoje znanje in neverjetna hipna erupcija natančno artikuliranih stavkov, ki so jih nepretrgane minute govora profilirale v natančne anamneze in prave lucidne mojstrovine, so človeka zaznamovale za dan, dva, ga šokirale in hkrati postavljale določene vizije na glavo. Srečati v današnjem času človeka, ki govori pametno, in to tisto kar res misli in je pri tem v svojem neverjetnem spominu še endemično prenikav, je veliko doživetje. Rad sem te poslušal in rad te berem. Svet, ki nas obkroža, je tvoj antipod: je orokavičena politikantska špelunka, kjer gostje mastno plačujejo natakarju, ki jim na mizo prinaša prazne kozarce. Zato so se te najbolj bali tisti, ki se zavedajo lastne mimikrije. 

S svojo ostrino, žiletko, s katero si seciral šentflorjansko komolčarstvo in zavist, jalovost in hudobijo, s svojo neverjetno širino in plodovitostjo, nisi zaznamoval in zadolžil samo slovenske kulture. Zadolžil si evropsko in svetovno literaturo in kulturo, s svojim neverjetnim opusom si zadolžil neštete prihodnje rodove. Veliko krivico ti delajo tisti umotvorci, ki si mislijo, da si vse svoje knjige prebral samo ti. V tem opusu ni mentalne lenobe.

Prav to; tvoje obsežno in genialno delo je neprecenljiva vrednost, ki so se ji mnogi skušali zoperstaviti. Tudi tvoja pot ni bila lahka. A bil si velik bojevnik. Bojevnik, ki nikoli ni pokleknil. Bil si mož, ki je vedel več kot drugi, a se s tem nikoli nisi obremenjeval, kaj šele na silo in povzpetniško afektirano posiljeval. Bil si prijatelj resnice, ki pa je v subjektivni detekciji tako sugestivna in univerzalna, da jo s teboj lahko delimo tudi drugi.

Vesel sem, da sem te poznal in upam, da se bova še kje srečala.

--