| Jurij Hudolin in Manca Košir: Pismi Kermaunerju | | Natisni | |
| Prispeval Dijana Matkovič |
| Petek, 13 Junij 2008 20:45 |
|
Petek, 13. junij 2008
Objavljamo pismi Tarasu Kermaunerju, zapisa ob smrti, s katerima sta se velikanu uma priklonila njegova prijatelja: Manca Košir in Jurij Hudolin. Obenem odpiramo elektronsko žalno knjigo; na naslov
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.
lahko pošljete nekaj misli, spominov, besed o Tarasu Kermaunerju, ki bi jih želeli deliti z nami, in te bomo objavili na Airbeletrini.
Jurij Hudolin: Dragi in spoštovani Taras, dolgo, dolgo sem te iskal in te naposled le za kratek čas srečal. Ko smo se peljali proti Krasu, kjer si več kot trideset let krotil notranji nemir, si govoril o prijateljstvih, ki jih mladi nismo poznali, le kako naj bi jih. Govoril si o Danetu Zajcu, govoril si o Gregorju Strniši, Petru Božiču, Ivanu Mraku, Primožu Kozaku, govoril si o Josipu Vidmarju in Edvardu Kardelju. In seveda še o kom. Filigransko si premišljal o poeziji, prozi, dramatiki in esejih, ki jih moraš še napisati. V svoji včasih nalašč ambivalentni sintaksi si vročično zatrjeval, da je pravi pesnik vedno »usekan«. Mislil si nenavadno hitro in še hitreje in natančneje pošiljal v uho sporočila, ki so bila vedno slišana prvič. Govoril si unikatno, kakor si tudi živel. Tvoje znanje in neverjetna hipna erupcija natančno artikuliranih stavkov, ki so jih nepretrgane minute govora profilirale v natančne anamneze in prave lucidne mojstrovine, so človeka zaznamovale za dan, dva, ga šokirale in hkrati postavljale določene vizije na glavo. Srečati v današnjem času človeka, ki govori pametno, in to tisto kar res misli in je pri tem v svojem neverjetnem spominu še endemično prenikav, je veliko doživetje. Rad sem te poslušal in rad te berem. Svet, ki nas obkroža, je tvoj antipod: je orokavičena politikantska špelunka, kjer gostje mastno plačujejo natakarju, ki jim na mizo prinaša prazne kozarce. Zato so se te najbolj bali tisti, ki se zavedajo lastne mimikrije. S svojo ostrino, žiletko, s katero si seciral šentflorjansko komolčarstvo in zavist, jalovost in hudobijo, s svojo neverjetno širino in plodovitostjo, nisi zaznamoval in zadolžil samo slovenske kulture. Zadolžil si evropsko in svetovno literaturo in kulturo, s svojim neverjetnim opusom si zadolžil neštete prihodnje rodove. Veliko krivico ti delajo tisti umotvorci, ki si mislijo, da si vse svoje knjige prebral samo ti. V tem opusu ni mentalne lenobe. Prav to; tvoje obsežno in genialno delo je neprecenljiva vrednost, ki so se ji mnogi skušali zoperstaviti. Tudi tvoja pot ni bila lahka. A bil si velik bojevnik. Bojevnik, ki nikoli ni pokleknil. Bil si mož, ki je vedel več kot drugi, a se s tem nikoli nisi obremenjeval, kaj šele na silo in povzpetniško afektirano posiljeval. Bil si prijatelj resnice, ki pa je v subjektivni detekciji tako sugestivna in univerzalna, da jo s teboj lahko delimo tudi drugi. Vesel sem, da sem te poznal in upam, da se bova še kje srečala. -- Manca Košir:
Pretresla me je Tarasova smrt, pretresla zelo. Umrl
je naš/moj Tarči, kot sva z ljubim Marjanom Rožancem klicala Tarasa
Kermaunerja, tega velikana v dolžino, širino in globino. Eruptiven duh,
strasten, izdajalski in neskončno zvest.
Pred nekaj dnevi, se mi zdi, morda je od takrat
dva, tri tedne, sem ga obiskala v bolnišnici Petra Držaja. Dolgo sva klepetala,
kot da nadaljujeva včerajšnji pogovor, ki se ni nikoli končal. Poklonila sem mu
Hafisovo zbirko Pleši z menoj in upam, da jo je pred smrtjo utegnil pogledati.
In pretresljivo knjigo o nemških vojakih, ujetih, zaprtih ..., ki ga je takoj
pritegnila. Dogovorjena sva bila, da oktobra nastopiva na Škrabčevi domačiji v
Hrovači, kjer se bova pogovarjala - kot sva se že v kavarni Union ob promociji
- o njegovi zadnji knjigi, zgodovini, spominu, prijateljstvih, izdajstvih ...
Ko sva se objela za slovo, sem zrla v drugačnega Tarasa: zelo je shujšal, bil je
tako lep, mil, prosojno je sijala njegova koža in njegove oči so žarele z
upanjem, da bo večen. Kar tudi je, dokler ostaja tak v našem spominu. Zato
moramo ta spomin negovati, poimenovati po Tarasu kakšno nagrado, izdajati
njegova zbrana dela, se srečevati in obujati ta enkratni duh, ki je presegal
Slovenijo, Jugoslavijo, Evropo ... Silil vedno drugam in čez, v tem si je bil
neizmerno zvest.
Slava njegovemu spominu in blagor meni, ki sem ga
poznala in smela biti na trenutke njegov TI. Adijo, Tarči!
--
|
Naključni prispevki: |





