Virginia Woolf je to poimenovala kot potrebo uboja t. i. angela v hiši, ki pooseblja samopožrtvovalno, razdajajočo se mati. Sylvia Plath je roman postavila v značilni svet konzervativnih petdesetih let Združenih držav, ki so sedaj oddaljena že več kot pol stoletja, in ki ga od nas ločuje tudi feministično gibanje šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se je uprl ženski omejitvi na dom in popolnemu poenotenju ženske in matere. V kolikšni meri pa se je pozicija žensk v domu res spremenila?

V prvi vrsti je treba razjasniti dejstvo, da so Slovenke v primerjavi z zahodom do enakopravnosti prišle po drugih poteh, a s podobnimi posledicami. Vlasta Jalušič v delu Kako smo hodile v feministično gimnazijo poudari, da je v Jugoslaviji socializem »ekonomsko in socialno (ne pa tudi politično) emancipiral ženske brez 'pomoči' feminističnega gibanja.« Posledično je bila »izpuščena predvsem politizacija zasebnosti in neenakega položaja žensk v družini, saj je zajemal predvsem sfero družbenega, kar pomeni sfero ekonomije in družbenih dejavnosti. S tem je seveda izpadla tudi glavna politična nota modernega feminizma, ki se nanaša na strukturne spremembe v razmerju med javnim in zasebnim v smislu spreminjanja vsakdanjega življenja." (2) Z osamosvojitvijo države se je predvsem krščanska cerkev posvetila kampanji za retradicionalizacijo vloge žensk v družbi: »Tednik Družina [je] že v drugi polovici osemdesetih začel objavljati izkušnje žensk, ki so se iz službe zavestno vrnile v gospodinjstvo in začele skrbeti zgolj za družino«. (3) Sledila je razvneta razprava o pravici do splava, kasneje pa še referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo.

Feminizem je ženskam utrl pot v poslovni svet in dandanes naj bi bilo ženski dostopno vse: zakon, materinstvo in uspešna kariera. Kljub temu se je ob dodatnem bremenu službe obremenitev žensk v domu bore malo omilila. Sodobna ženska naj bi uspešno izpolnjevala vse te vloge in je sedaj dvakratno obremenjena: poleg kariere v veliki meri ostaja primarna skrbnica za dom in družino. Kot zapiše Elizabeth Wurtzel, poanta spolne revolucije ni bila v tem, da bi ženske za svoje delo zaslužile tri četrtine moške plače in se s službe vračale domov h gori gospodinjskih opravil in vreščečih otrok. (4) V času, ko je zaposlenost obeh staršev postal nujen predpogoj za preživetje, je še vedno vprašljivo, v kolikšni meri je posledično prišlo tudi do bolj enakomerne in pravične delitve gospodinjskih opravil in starševskih dolžnosti. Čeprav prihaja do sprememb, je do samoumevnosti delitve gospodinjskih in starševskih dolžnosti med spoloma še daleč (kar pa ni izključno posledica moške odklonilnosti: kot primer naj navedem porodniški dopust moškega sorodnika, o katerem sem bila s strani žensk v družini obveščena z razvidnim prizvokom tako zavisti kot škandaloznosti – nekako tako, kot da bi šlo za posebej neokusne spolne navade primatov.)

Istega leta kot Stekleni zvon, leta 1963, je izšla tudi Ženstvena skrivnost (The Feminine Mystique), kjer avtorica Betty Friedan razkriva t. i. 'problem brez imena', z drugimi besedami vzrok za melanholijo, depresijo in občutke brezciljnosti, ki so jih v konzervativnih petdesetih letih občutile ameriške gospodinje. S službo je ženska postala finančno neodvisna in se zato tudi lažje sooči z razpadom zveze, občutek lastne identitete pa ne išče izključno v svoji družini, po drugi strani pa tudi sodobne ženske prestajajo podobno krizo. Zdenka Kristan v delu Materinski mit razkrije, da so tudi v Sloveniji mnoge študije »ugotovile sindrom kronične utrujenosti žensk – izključna oziroma večinska skrb za otroke in gospodinjstvo ter istočasno naporno in stresno delo v plačani sferi, ki je pogosto nižje vrednoteno od moškega in ženskam-materam redko daje možnosti za ekonomsko osamosvojitev, zato so pogosto prisiljene ostajati v slabih zakonih in se izpostavljati fizičnemu in psihičnemu nasilju.« (5) Zaradi dvojne obremenjenosti pride do popolne izmučenosti, poleg tega pa še občutka krivde, da zaradi kariere skrb za otroke prepuščajo varuškam in vrtcem. Vprašanje je, ali bi se več žensk, če bi imele to finančno možnost, odločalo za opustitev službe in se posvetilo izključno domu? Pri tej debati je zanimivo tudi dejstvo, da sodobnejše feministične študije materinstva trdijo, »da je samo ženska, ki je neodvisna, samostojna oseba, lahko tisto, čemur pravimo 'dobra mati'« (6), medtem ko zagovorniki tradicionalnih spolnih vlog za nasilje in splošen razvrat pri otrocih in mladostnikih krivijo ravno zaposlene matere.

Nietzsche zapiše: »Vse na ženski je uganka in vse na ženski ima eno rešitev: reče se ji nosečnost.« (7) Kako se soočiti z ambivalentnim odnosom do materinstva, če družba (posebej ob upadajoči nataliteti) še vedno sporoča, da je to najvišja možna stopnja izpolnitve za žensko? »Socialno usmerjene feministke so že sredi šestdesetih let jasno izpostavile dejstvo družbene konstruiranosti materinstva, kar pomeni, da ne gre toliko za 'naravno' kategorijo (koncept 'narave' je vedno družbeno definiran), ampak za ideološko kategorijo«, pravi Zdenka Kristan. (8) Pa vendar ženska, ki ni mati, še posebej, če ni poročena, še vedno ostaja na nek način nenaravna, stara 'zarjavela' devica, ali še huje, popolnoma samosvoja in ambiciozna ženska, ki poosebljena nevarnost – Sharon Stone v Prvinskem nagonu ali Demi Moore v Razkritju. Po tradicionalnem mnenju naj bi ravno materinstvo bilo tisto, kar naredi žensko – žensko. Hkrati to onemogoči njeno individualizacijo in opravičuje njen podrejeni položaj znotraj patriarhije – ženska je mati, njena služba je skrb za otroke in moža. Feminizem pod vprašaj postavi tezo, da bi »morale vse ženske občutiti nujo po materinstvu ali da bi bilo kaj nenavadnega v tem, da nekatere ženske ne želijo biti matere«, skratka možnost, da materinski nagon ne obstaja kot neka naravna danost, ampak da gre le za ideološki konstrukt. (9) V Steklenem zvonu Esther čuti frustracije ravno zaradi koncepta materinskega nagona: »Kako lahko se je ženskam okoli mene zdelo imeti otroke! Zakaj sem bila nematerinska in proč od vsega? Zakaj nisem mogla sanjariti o tem, da bi se posvetila enemu rejenemu in cmeravemu otroku za drugim«, se sprašuje. (10) Odraslo žensko še vedno v veliki meri opredeljuje njen zakonski in materinski status – rojstvo otroka še vedno v veliki meri pomeni iniciacijo v status 'ženske'. Materinstvo je tako osnova ženske identitete in hkrati njene podrejenosti znotraj patriarhije.

Sreča za žensko še vedno leži v ljubezni, poroki in materinstvu – v kolikšni meri gre za naravno (in ne kulturno pogojeno) nagnjenje, pa ostaja odprto vprašanje. Večina revij za mlade ženske je usmerjena v modo in spolnost, za odrasle v vzgojo otrok in kuho. Ženska ostaja primarna gospodinja, varuška in vzgojiteljica. Ženska, ki se zavestno odloči proti karieri je v naši družbi domala že izjema, saj se kot predpogoj postavlja ugoden finančni položaj družine, ali pa ostane doma kot brezposelna. Kako bi se ženske odločile, če ne bi bil v igri denar?

Tina Brilej