Sreda, 28. maj 2008
Da sta avtor in knjiga postala tržno blago v boju za kar največje število bralcev, je v času liposukcije in knjižne hiperprodukcije postalo nekaj samoumevnega. Manj samoumevno je, da postajajo literarni kritiki zavezniki bralcev, ki si želijo (zgolj) lahkotne zabave po napornem delavniku. Če je leta 1996 prevajalec in slavist Slavo Šerc v knjigi Nemška književnost danes izpostavil, da so v »ospredju javnega zanimanja dela, ki odgovarjajo modi in kriterijem določenih skupin in z njimi povezanih medijev,« potem se dandanes bralčevim kriterijem vse pogosteje prilagajajo tudi literarni kritiki.

Tako v zadnjih mesecih buri (predvsem nemško govorečo) domišljijo prvenec tridesetletne nemške avtorice Charlotte Roche, Feuchtgebiete (Vlažni predeli), ki se je s pomočjo naturalistično obarvanih tem kot so analni spolni odnosi, intimna nega ali prostitucija, in brez dlake na jeziku uvrstil na police najbolj branih knjig (v spletni prodajalni Amazon.com je marca knjiga Feuchtgebiete postala najbolj prodajana knjiga v mednarodnem merilu). Po besedah nemškega pisatelja Richarda Wagnerja »težava ni v tem, da imajo bralci Charlotte Roche za pisateljico, temveč, da se v feljtonih ustvarja vtis, da ima knjiga Feuchtgebiete, opraviti z literaturo.« Kritiki se po Wagnerjevem mnenju odzivajo le na tržno vrednost in ne na besedilo. »Tudi se ne obravnava sloga knjige, temveč njena vloga glede brisanja tabujev. Brisanje tabujev? V permisivni družbi?« Nasprotno se o novem romanu Thee Dorn, Mädchenmörder (Morilci deklet) o stockholmskem sindromu v feljtonih komajda govori, navkljub v javnost kapljajočim aferam Fritzl in co., piše Wagner v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ).

Če so bili literarni kritiki nekdaj samosvoji razpečevalci besedila, ki občasno opozarjajo na bralčevo nekompetentnost, so danes, tako Wagner, postali »moderatorji doživljajske kulture«, katere značilnost je kolektivno plemenitenje cenenega izdelka. Individualnost kot pravšnje merilo dobrega okusa se vrši le še emblematično, in sicer preko seksi nastopa. Slednje vpliva na tematiko v literaturi in z nižanjem kriterijev vodi k nepopravljivi izgubi spoštovanja pred literarnim delom. Po Wagnerjevih besedah je to spoštovanje mogoče le, če obstaja avtoriteta avtorja, kritika in spoštovanje pred to dvojno avtoriteto s strani bralcev. Delo literarnega kritika, kot »nepodkupljivega« in »nepristranskega« odstiralca plasti besedila, je tako v času imidža, lepote in kompulzivnega potrošništva, ki speljujejo na pogrošna pota, pomembnejše kot kdaj koli doslej in mora, kot pravi kritik in esejist Urban Vovk, ostati »samotniško.«

Objektivnost literarne kritike pa ne postaja vedno bolj vprašljiva samo zaradi ponižnosti kritika pred bralcem, temveč tudi zaradi nepreglednega števila izdanih knjig na leto. »Postavlja se vprašanje, kdo jih lahko pozna, kaj šele prebere. So bile torej vse najpomembnejše knjige v resnici predstavljene in odkrite?« sprašuje Slavo Šerc.

In zakaj je vsako leto vedno več knjig, torej avtorjev? Oliver Jungen krivi za masovno proizvodnjo številne literarne štipendije, ki proizvajajo t.i. »pisatelje iz šol«. Jungen v prispevku za FAZ ostro napada najrazličnejše subvencije in nagrade, ki le mazilijo avtorje, bremenijo knjižni trg in literarne kritike z nevrednimi deli, saj avtorji ustvarjajo zaradi nagrade, slave in denarja. Subvencijski ustroj (v Nemčiji je za literarne štipendije namenjenih več kot milijon evrov letno) avtorjem omogoča, da ustvarjajo brez notranjega boja in s polnim želodcem, kar ima za rezultat, da se množičnemu ustvarjanju navkljub rodi bolj malo biserov. Richard Wagner sicer meni, da pomembne knjige nastajajo s finančno podporo in brez nje, vendar se strinja, da je danes le malo izjemnih besedil, ki ne bi zvenela kot naravnost z bloga.
Valerija Hozjan

Povezava:
- o kritiki po naše (Večer, 11. junij 2007)