sobota, 17. maj 2008
Najstarejši ohranjeni zapis svetopisemske Nove zaveze - eden izmed enajstih, v celoti ohranjenih rokopisov Nove zaveze, nastalih pred 11. stoletjem - t.i. Sinajski kodeks (Codex Sinaiticus), je sredi devetnajstega stoletja v knjižnici samostana Sv. Katarine na Sinaju skoraj po naključju odkril nemški popotnik, paleograf in raziskovalec svetega pisma Konstantin von Tischendorf. Dragoceni zapis mu je namreč razkril samostanski sluga.

Von Tischendorf, ki je najdbo poimenoval »dragulj vseh [svojih] raziskovanj«, je 43 pol, nastalih v Egiptu sredi 4. stoletja (v času vladanja rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki je z Milanskim ediktom izenačil vsa verstva v cesarstvu), po številnih pogajanjih prepeljal v Evropo in že kmalu po odkritju poskrbel za izdajo kopije celotnega Novega in tudi dela Starega testamenta. Dolgo časa je bil rokopis hranjen v Ruski narodni knjižnici, danes pa rokopis domuje na treh različnih krajih - fragmeti treh listov so ostali v ruski knjižnici, 347 strani hrani londonska Britanska knjižnica (The British Library), 12 strani in 14 fragmetov je v samostanu sv. Katarine, 43 listov pa v knjižnici leipziške univerze.

Ker so vsi pergamentni listi Codexa Sinaiticusa zaradi starosti že zelo krhki in zato pretežno nedostopni celo raziskovalcem, so se omenjene ustanove odločile za skupen projekt, ki je za stare biblične tekste že skoraj obvezujoč. Gre namreč za digitalizacijo zapisa, ki ne bo poskrbela le za ohranitev vsebine, ampak bo omogočila tudi prepoznavanje na izvirniku neopaznih detajlov, za znanstvenike pogosto še celo bolj izpovednih, kakor je poudaril Reinhold Scholl, profesor za staro zgodovino v Leipzigu. Prav na leipziški univerzi so »svoje« sinajske liste že uspešno pretvorili v digitalno obliko, medtem ko naj bi ostale (skupno 390) digitalizirali do leta 2009.

Gaja Pöschl