Sreda, 14. maj 2008
Šele danes, ko lahko na nacistične pogrome gledamo bolj distancirano, se zavedamo, kako preroške so bile zgornje besede nemškega romantičnega pesnika Heinricha Heineja. Heine jih je zapisal v svoji igri Almansor že leta 1821, v njihovi najgrozljivejši obliki pa so se začele udejanjati dobrih sto let pozneje - 10. maja 1933 s požigom prepovedanih knjig na berlinskem Opernplatzu (danes Bebelplatz).

Skoraj takoj potem, ko so nacionalsocialisti v začetku leta 1933 v Nemčiji prevzeli oblast, je namreč nemško ministrstvo za propagando (vodil ga je Joseph Goebbels) začelo izvajati t.i. akcijo proti nenemškemu duhu, naperjeno proti vsemu, kar je samo spominjalo na judovstvo, liberalizem ali socialno demokracijo. Bolj ali manj nasilnim čistkam se seveda ni mogla izogniti niti literatura, saj so nacisti prav v njej in v jeziku videli temelje narodnega duha in morale, zaradi česar so od ustvarjalcev  zahtevali strogo razmišljanje v nemškem duhu ter, posledično, upor proti vsakršnemu judovskemu intelektualizmu ali judovski propagandi. Za »čisto literaturo« so se še posebej zavzemali nacistični študenti in oblikovali 12 tez proti nenemškemu duhu, ki so skupaj s seznamom prepovedane literature knjižničarja Wolfganga Herrmanna postale osnova za  črne dogodke sredi Berlina.

Na t.i. Herrmannov črni seznam je bilo uvrščenih 127 nemških in tujih književnikov (med njimi tudi  André Gide, Franz Kafka, Erich Kästner, Jack London, Heinrich Mann, Karl Marx, Marcel Proust), 121 avtorjev političnoideoloških del, 51 piscev zgodovinskih knjig (to je bila za Hitlerja še posebno pomembna tema), osem umetniških del in pet umetniških monografij - torej dela, ki bi po mnenju nacističnih študentov, kot so se izrazili, lahko »prevratniško vplivala na našo prihodnost ali grozila, da bodo udarila prav pri korenini nemške misli, nemškega doma in gonilne sile«.

Spomladi leta 1933 so se začeli vrstiti javni sežigi knjig in nacistična preganjanja po številnih nemških mestih, osrednji dogodek pa je bil na Operaplatzu, kjer je danes postavljena tudi spominska plošča s Heinejevim napisom. Požganih je bilo okoli 20.000 knjig.

Čeprav so od požiga minile že tri četrtine stoletja, spomin nanj še živi in nas boleče opozarja na črne dogodke. Prav s tem namenom so ob 75. obletnici pretresljivih dogodkov v osrčju Berlina študenti Humboldtove univerze organizirali javno branje del s Herrmannove liste, raziskovalno središče Moses Mendelssohn Zentrum v Potsdamu pa je skupaj z založbo Georg Olms Verlag izdalo tudi prvih 10 zvezkov zbirke Bibliothek Verbrannter Bücher (Knjižnica sežganih knjig).

Gaja Pöschl