Ponedeljek, 5. maj 2008
Da je medmrežje medij, ki lahko služi tudi knjižni besedi, z različnimi literarnimi projekti dokazuje vedno več literarnih ustvarjalcev. Od tega, da so t.i. klasični »pisemski« roman zamenjali »e-mail« romani, kot denimo slovenska varianta Draga Brina, draga Alina, do literarnih del, ki nastajajo virtualno in neposredno pred očmi bralcev, končna različica pa je nato izdana v knjižni obliki ali pa tudi ne.

Eden odmevnejših tovrstnih projektov pri nas je bilo spletno nastajanje romana e-junak našega časa, ki je ob sodelovanju prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka in spletnih sodelavcev (vabilo je bilo odprto in splošno) nastajal na Delovem blogu od aprila do julija 2007, spletni roman pa naj bi celo v prihodnosti tudi natisnili, čeprav je dogajanje okoli njega v zadnjem času nekoliko zamrlo. Za literarno ustvarjanje in spodbujanje k pisnemu izražanju na medmrežju pa še naprej skrbijo številni blogi (npr: Fimuthe) in forumi, med katerimi izstopa predvsem Spletno pero s svojim organiziranim, tematsko raznolikim pisanjem.

Mnenja o razumevanju blogov in spletne literature, predvsem leposlovja, kot nadgradnje »klasične« literature so seveda različna, in čeprav zaenkrat vsaj pri nas ni nastalo nobeno odmevnejše internetno delo, je medmrežje gotovo medij, ki ga bo v prihodnje potrebno šteti med ostale »uporabe različnih pisal«, kakor je e-junaka z Ecovimi besedami pospremil Lainšček. Zaenkrat pa morda kljub vsemu večina uporabnikov internet še vedno razume podobno kot Nejc Gazvoda, ki je od svojega bloganja odstopil in na medmrežje raje gleda kot na »svet, kjer raste čisto neka svoja generacija, ki se je še kljub vsej razsežnosti ne zavedamo popolnoma«. O tem priča tudi dejstvo, da je še vedno več opazovalcev, kakor pa (kvalitetnih) internetnih literarnih ustvarjalcev.  

Z ustvarjanjem interaktivnega literarnega dela se je približno eno leto ukvarjala tudi kontroverzna avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek, njen pravkar končani roman Zavist (Neid) pa bi natisnjen obsegal okoli 380 drobno popisani strani, kakor je objavil nemški časnik Kurier. Delo Zavist, ki sicer ne bo izšlo v vezani obliki, je pisateljica označila kot zasebni roman (Privatroman), saj naj bi vsebinsko bralcem prinašal več zasebnosti kot njena prejšnja dela. Pri nas je avtorica najbolj znana po romanu Učiteljica klavirja, po katerem je nastal tudi film, v slovenščino pa so prevedeni še Ljubimki, Naslada in dramska zbirka Smrt in deklica I-V: drame princes.

Okoli 262.000 besed obsegajoč roman Zavist je brezplačno dostopen vsem Jelinekinim bralcem, ki jih pisateljica celo poziva k popravkom in dopolnitvam nepopolnih stavkov, prav tako pa dopušča tudi možnost naknadnih vsebinskih ali slogovnih sprememb, ki jih omogoča internetni medij, čeprav je delo avtorsko zaščiteno in ga brez dovoljenja ni mogoče objavljati, citirati ali razmnoževati. Besedilo dolgo pet poglavji, pri čemer ima četrto tri, peto pa kar osem podpoglavji, se tako kot prejšnja dela nekdanje Nobelovke asociativno dotika številnih aktualnih tem, ki pretresajo sodobno (avstrijsko) družbo. Vendar pa ji je po mnenju kritikov tudi tokrat uspelo ohraniti običajno koherentnost pisanja in specifičen  »besedni kozmos« zaokrožiti v celoto.

Gaja Pöschl